Maroko - pustolovščina na Afriški celini
Naslov še zdaleč ne pove vsega. Tudi tokratno maroško skupino je namreč v deželi iz Pravljic 1001 noči pričakalo nemalo presenečenj in veselih doživetij. Po pričakovanjih pa tudi obilica mošej, čudovite medine, prijazni Berberi, kamele v puščavi in še marsikaj. 
Dolgčas torej spet ni bilo. Že med čakanjem na Milanskem letališču se je pokazalo, da smo se na kupu zbrali ljudje različnih interesov in starosti, z najmanj eno skupno željo: doživeti Maroko. In to nam je vsekakor uspelo. 
Po pristanku v Casablanci je sledilo privajanje na maroške temperature in navade. Naslednjega dne smo se prvič sprehodili čez medino, stari del mesta, ki je v Casablanci precej majhen. Pot čez medino nas je privedla do veličastne mošeje Hassana II. Zatem pa ponovno zlaganje potovalk v taxije in nato na vlak, udobno do Fesa. No da ne bi bilo preveč udobno, smo se vmes odločili za presedanje;). 
Najstarejše kraljevo mesto Fes, nas je pričakalo okrašeno z mavrico. Bilo je tako lepo in enkratno, da so v roke fotoaparate vzeli celo domačini. Podali smo se v labirint Feške medine in njenih znamenitih stavb, si privoščili obilno večerjo, nato pa udobju foteljev v hotelskem baru. Hja »po slovensko« so člani odprave uspeli najti alkohol v skoraj vsakem mestu. Kljub temu, da je Maroko 99% muslimanska država, muslimanom pa Koran pitje alkohola prepoveduje, je le ta vedno bolj dostopen … 
Naslednjega dne smo si na poti do rimskih ostankov v Volubilisu privoščili kosilo ob cesti. Po začetnem rahlem zmrdovanju, smo vsi veselo zagrizli v »kefto« in »brochete«, pred našimi očmi pečeno meso. Slavko je tu celo odkril svojo najljubšo maroško jed! Manjkale niso seveda tudi olive, lepinje in »berberski viski« = metin čaj. 
Preko Meknesa, še ene kraljeve postojanke, smo se vrnili v Fes in naslednji dan dobro oboroženi z ravno nabranimi pomarančami začeli z dolgo potjo do največje puščave na svetu, Sahare. Na poti smo nahranili sestradane;) opice, pozdravili male Berbere, prečkali Srednji in Visoki Atlas, si privoščili kosilo v kašbi, iz blata in slame grajeni hiši ter v večernih urah prispeli do Merzouge in s tem sipin Erg Cherbi. Dneva s tem še ni bilo konec, saj je sledilo nočno jahanje kamel. Nad nami pa polna luna – prav kičasto. Videli smo najpočasnejši utrinek na svetu, saj je od vzklika Karmen do tega, da smo se ozrli v nebo, preteklo kar nekaj časa, a vendar smo ga vsi ujeli. Preden smo na kameljih hrbtih dosegli naš tabor, smo imeli še par fatamorgan, ne kako že – ogenj morgan ali ogenj vizij. Skratka ob razjahanju je bilo zadovoljstvo obojestransko (kamele in jahači), hoja jahajočih pa nadvse zabavna. Po najboljši večerji in bobnarski seansi, smo si postlali kar pod milim nebom. Metka se je odločila za enoposteljni pogrinjek tam nekje na robu sipin;), Marko pa za svoj šotor. Hja .. že tukaj sta želela biti nekaj posebnega;) 
Jutro je bilo tako svetlo, da je bil večji del ekipe prepričan, da smo zamudili sončni vzhod. Pa so na vrhu sipine zadovoljno ugotovili, da temu ni tako. Počakali smo, da se sonce prikrade na plan in nariše tiste čudovite barve, ki jih še slikarji težko ulovijo. No prepričana sem, da jih je našim nadebudnim fotografom uspelo nadvse dobro ujeti. Smo imeli med seboj vsaj dva »profesionalca«. Nato pa spet na kamele – »ojoj«, se je slišalo. Pa smo se nanje kljub temu vsi povzpeli z nasmehi. 
Nazaj v civilizacijo in nato ven iz puščave, vse do kanjona reke Todre. Naslednji dan pa v hrib, nad kanjon in med gorske berbere. Imeli smo to srečo, da smo do berberske družine prišli ravno na dan, ko so strigli ovce. Pri njih so se zbrali okoliški možje in se s skupnimi močmi lotili cele črede. Ob tem so veselo prepevali, le fotografirati se niso pustili. Karmen je tu našla svojega malega kozlička, ki naj bi ga poleg opice, mucka in kamele, tudi pretovorili v Slovenije. No na srečo smo se na koncu v moje veliko veselje skupno odločili, da vse živali raje pustimo v Maroku in jih pridemo še kdaj pogledat;). Sestopili smo v oazo Todre, kjer vse raste v »treh nadstropjih«: vrtnine, sadno, drevje in palme. Povabili smo se na kosilo k našemu vodniku Hassanu, ki je v letih odkar ga obiskujemo, postal že prav podjeten. Hrana je bila odlična, Metka pa je dobila »čajnik z zgodbo«. 
Po prenočevanju v Ouarzazatu, centru filmske industrije v Maroku, smo si ogledali najlepše ohranjeni ksar, vasico iz blata in zemlje, Ait-Ben-Haddou. Počutili smo se kot bi res vstopili v eno izmed tistih 1000 pravljic. 
Zatem smo se spet povzpeli čez Visoki Atlas, na prelazu Tiz'n Ticca ugotovili, da po slovensko res ne smemo preveč na glas kritizirati, saj smo ponovno srečali avtobus poln naših rojakov. Zadovoljni, da smo mi bolj mobilni, smo se usedli v naš minibusek in se spustili proti Marakeshu. Glavni trg Jeme el Fna je s svojimi zvoki, ljudmi in še čim očaral vse, na čelu z Markotom in Metko, ki sta tu še potrdila svojo željo, da bi bila raje meščana in se ne bi »matrala« z vzponom na Toubkal. 
In smo šli brez njiju. Novim zmagam naproti. Najprej do Imlila, izhodišča za vzpon na najvišjo goro Atlasa, Toubkal in tudi za mnoge druge trekinge v Visokem Atlasu. Odvečne stvari smo naložili na mulo in se lahkotno odpravili proti koči pod Toubkalom. Dosegli smo jo popoldan in se po krajšem počitku odpravili še malo višje. Za aklimatizacijo in da preverimo, če so vse dereze pravilno nastavljene ter kako se zaustavljamo s cepinom. Tatjana, ki je imela dereze pred tem obute le enkrat, se je odlično izkazala, tudi pri ustavljanju s cepinom je z vajo naredila pravega mojstra. No in ostali tudi! 
Po odlični večerji, ki si jo je Nejc hotel kar prilastiti;), nam je večer popestril razvajeni oskrbnikov sin Yasin. »Give me a minute«, je ponavljal kot mantra. V mislih je imel mojo ročno uro, na koncu pa se je moral zadovoljiti s flumastri. Noč je bila kratka, saj smo s hojo proti vrhu začeli s sončnim vzhodom. Korak je bil nekoliko počasnejši kot prejšnji dan, saj je zrak postajal redkejši, na nogah smo imeli uteži – dereze, pa tudi pot se je postavila bolj strmo. Vmes je bilo že nekaj obupanih pogledov, a po štirih urah smo vsi zadovoljno stali ob piramidi na vrhu Jebel Toubkala. Po čestitkah in fototografiranju, je sledil krst in kratka malica, nato pa veseli spust po snegu. Pri koči smo bili kot bi trenil in zdelo se je, da je bil vzpon le del sanj. V koči sta nas pričakali naši zaspanki Polona in Karmen, ki sta se nam pridružili na kosilu. Sledil je še drugi del sestopa do doline, nato pa veselo nazaj v Marakesh. Kjer sta nas že težko pričakovala naša meščana in njuni dve novi usnjeni torbi polni nakupljenih stvari. Po osvežilnem tušu smo se prepustili utripu Jem el Fna, preizkusili polže in eno od večernih stojnic. 
Jutro smo začeli z ogledom marakeshih znamenitosti, nato pa so nam ukradli eno uro! Maročani so se namreč letos odločili, da 1. maja prestavijo svoj čas in tako smo proti Essaouiri odšli malce kasneje kot načrtovano. Pa ne le zaradi prestavitve ure;) Svetla plat zgodbe: na poti smo si ogledali proces izdelovanja arganovega olja. 
Zadnja postojanka Essaouira. Kot vedno fotogenična in vetrovna, tokrat ekstremno. A obljuba dela dolg in treba je bilo skočiti v Atlantski ocean. Seveda nismo izpustili ribje pojedine in barantanja za zadnje spominke in darila. Zadnji dan smo zaključili s praznovanjem, ne zaradi veselja nad odhodom domov, temveč zato, ker se je Nejc na ta dan postaral. Oblekli smo ga v »jelabo«, tradicionalno maroško obleko in nazdravili s figovim žganjem. Sledila je pojedina, ki nam jo je pripravil slavljenec. Padla je ideja, da okroglo obletnico praznujemo na Kitajskem. Čez dve leti … Po slavju nas je čakal le še dolg transfer do letališča in pot domov. Letališča v Evropi so bila na razočaranje nekaterih odprta, vulkanski prah se je zadrževal na severu, tako da smo domov poleteli po planu. No, le ura je kazala eno uro več, ker so maročani prestavili čas … Mateja Komac -------------------------------------------------------------------------------------------
Maroko - Treking v Atlasu >>
<< nazaj |
