Vzpon na kraljico Kavkaza

Ušba – gora ki prinaša nesrečo (po prevodu iz Svana).

Srečo Rehberger

LEGENDE IN DEJSTVA

Nad deželo Svanetijo, nad edinim večjim naseljem Mestio, se na vsaki strani neba dvigujeta dve gori. Ušba je on, dvorogi hudič. Tetnuldi je ona, bela lepotica. On je zaljubljen vanjo, a ona ga ne usliši… Tu se legenda, ena od mnogih, konča. O Ušbi so na voljo le še dejstva. In dejstvo je, da je to nedvomna kraljica Kavkaza. Ne najvišja, zato pa najbolj atraktivna, veličastna, neugodna. Ne spomnim se pod katero goro moraš tako nagniti vrat da vidiš vrh. Verjetno zato, ker se tako samostojno dviguje v nebo vleče nase oblake in vetrove. Za vremenske pojave tukaj ne veljajo splošna pravila. Medtem ko je v dolini vreme sončno in jasno, se Ušba lahko dneve skriva za gosto meglo ali oblaki, na njej je lahko močno vetrovno, ne glede na splošni tok gibanja zraka.
Nekaj deset kilometrov južneje, na ruski strani, se nad ledenikom Bezengi bolj strnjeno dvigujejo najvišje gore stare celine, Dih Tau, Škara, Koštan Tau, to so najvišji vrhovi Evrope, visoki nekaj nad 5200 metri in vsi zahtevni, pravi gorniški cilji, relativno redko obiskani. To je prava streha Evrope. Če seveda odmislimo Elbrus severno od Ušbe, ki pa je bolj hrib kot gora.

Ušba
Ušba s severa
blank
S težkimi nahrbtniki po ledeniku
blank
Prvi bivak

VZPON NA KONICAH DEREZ

Po dveh dneh vzpona po dolini mimo veličastnega slapu Šdugra in navzgor po ledeniku, postavimo šotor na Ušbinem sedlu na višini 4000 m. To je brez pretiravanja eden najlepših krajev na svetu. Ledeniške razpoke so več ali manj skrite pod snegom, nobenih sledi, bele stene, modro nebo, veličastna Ušba. Za nami je dva dni popolnega vremena in zdi se da bo tako tudi naprej. Le veter začenja vedno bolj pihati. Kako hitro se stvari lahko spremenijo, naš vzpon je pod resnim vprašajem. Nick je prepričan, da se bo umirilo, ko bo sonce zašlo. A ponoči se veter še krepi, zaradi hrupa v šotoru ni več moč spati. Je v takem vetru sploh smiselno kreniti? Nick ocenjuje, da bo veter oslabel ob sončnem vzhodu …

blank
Drugi bivak. Popoldanski počitek na 4000 metrih. Zatišje pred viharjem …

Ob štirih zjutraj, uro kasneje kot bi morali, vendarle krenemo. Najprej po snegu na Ušbin povštrček (Ushba Pillow), takoj nad njim pa v led, ki ga je za celih deset raztežajev. Ni toliko problem strmina, kot trdota ledu, ki zahteva plezanje po konicah derez. Piha, mraz je, pošteno me zebe. Premalo sem se oblekel, kako neumno. V nahrbtniku imam vetrne hlače, a ne zberem volje da jih poskusim obleči, ni pravega prostora. Postopno se le nekoliko ogreje, skozi megle se kaže sonce. Iz ledenih strmin smer preide v greben z velikimi opastmi, po katerem navezani napredujemo istočasno. Ob dveh smo na vrhu, še vsaj sedem ur dneva imamo, a vseeno posedimo samo nekaj minut, kajti spust z Ušbe ni enostaven. Najprej nekaj plezanja navzdol po grebenu, nižje pa kakšnih 10 spustov po vrvi, večina na Abalakova.

blank
Strmine vabijo! Beli raz je vrhunec vzpona na Ušbo
blank
V jutranji zarji čez vstopni serak
blank
Proti vrhu, proti soncu …
blank
Drugi in tretji v navezi plezata istočasno
blank
Kako trden je snežni most pod mano?
blank
Zadnji metri tik pod vrhom

SPUST NA LUKNJICE V LEDU

Vitalij Abalakov je bil ruski alpinist, ki je domislil in dodelal zanimiv in učinkovit sistem spuščanja po ledenih stenah. Brez tega bi v marsikateri situaciji preostalo le plezanje navzdol, kar pa v večjih strminah seveda ni izvedljivo. Z lednim vijakom zavrtaš dve luknjici tako, da na koncu prideta skupaj, Vijak seveda odstraniš, v luknjico vtakneš enojno vrvico in jo na drugi strani potegneš ven s posebnim kaveljčkom. Ni enostavno, ne uspe takoj. Nato vrvico zvežeš in abzajl je pripravljen. Po spustu vrv potegneš za sabo in ponoviš vajo. Lahko ledeni mostiček, ki ga je v najširšem delu za kakšnih 15 cm popusti? Več dejavnikov vpliva na to, seveda je možno tudi to. Abalakov več …

blank
Na vrhu severne Ušbe. Zadaj južni vrh. Veter se poigrava z oblaki, nepozabna predstava!

SUNEK VETRA, KI ODNESE ŠOTOR

Okrog osmih zvečer smo na sedlu in se bližamo šotoru. Gremo v ledeniški navezi, vrv veter drži konstantno v zraku. Na šotor je ob najmočnejših sunkih povsem upognjen pri tleh, enako se dogaja s sosednjim, ki ga je kasneje postavila ruska ekipa in kakšne pol ure za nami vstopila v steno.
Sedaj je že jasno, da ne bo nič s pričakovanim počitkom. Laša in Nikolaj se lotita izdelave zaščitnega zidu iz sneženih kock, jaz držim šotor da ga slučajno ne bi podrlo. Hitro nam je jasno, da zidu za ta veter ne bomo postavili. Takrat pa poči, sosednji šotor odtrga s tal in ga odnese čez prepadno stran ne povsem neprehodni ledenik … Rusom, ki so bili v tem trenutku še zelo visoko na gori, je odneslo vse, spalne vreče, podloge, hrano, … Resna zadeva!
Odločimo se, da takoj sestopimo s sedla nekam nižje in začnemo podirati šotor. Nismo dovolj pozorni, sunek vetra nam vzame nosilno palico šotora, ki se zapelje po gladkem pobočju. Nick skoči za njo, skoraj jo že ujame, a strmina hitro narašča, za trenutek okleva a se preudarno odloči in se ustavi. Naj gre palica, kamor je šel šotor, bomo že brez nje, da le ne gre kdo za njo.
300 višinskih metrov nižje v temi še enkrat postavimo šotor. Opazujemo lučke v steni, Rusi imajo še kar nekaj ur do sedla in neugodnega presenečanja na njem. Sprašujem se, koliko časa v takem primeru potrebuješ, da dojameš kaj se je pravzaprav zgodilo. Zakaj ni mojega šotora? Kakorkoli, bolje da pridejo čim kasneje, proti jutru, da bodo lahko pri svetlobi takoj nadaljevali s sestopom, saj spati nimajo kje.

LEDENIK, KI VZAME IN VRNE

Mi smo v zgodnjem dopoldnevu že pri taboru 1, ki smo ga navzgor grede preskočili. Tu je na balvanu cel kup »spominkov«, ki jih ljudje najdejo na ledeniku. Razbite čelade, karabini, lestvice, čevlji, neverjetno koliko vsega izvrže Ušbin ledenik. Tudi človeške kosti niso nič posebnega, pravita oba Svana. Tudi mi najdemo nekaj kosov. Res prava zakladnica zgodovine vzponov in nesreč. Na balvanu so tudi spominske plošče ponesrečenim alpinistom. Najbolj očitna je tista v spomin štirim hrvaškim alpinistom, ki se z gore niso vrnili leta 1974. Bili so člani večje jugoslovanske odprave, v kateri je bilo tudi nekaj Slovencev. Verjetno jih je iz stene pometla velika opast, ki se je podrla na grebenu. Dvoje trupel so našli takoj, za dva se je zdelo da bosta za vedno ostala tam. Leta 2012, torej po 38 letih, pa se je na ledeniku pojavilo truplo in nekaj kosov opreme, tudi čutara z nalepko GRS Slovenije [jutarnji.hr]

blank
Balvan s spominki in spominskimi ploščami. Zgodovina Ušbe.
blank
Vrnitev v dolino v vroče poletje. Led na Ušbi pa se ne zmehča nikoli …

Spoštovanje do te gore med domačini je veliko. Pred mojim odhodom domov mi vodja taksistov razlaga, da Ušba vsako leto vzame eno ali dva življenja, kar se mi zdi močno pretirano. Toda kmalu, med divjo vožnjo enega njegovih fantov proti letališču, začenjam verjeti. Ker tole ni nujno da se bo dobro končalo in če bo moj primer šel na konto Ušbe, potem prej omenjena trditev lahko tudi drži. Nekajkrat gre res na tesno, enkrat pa je kazalo da rešitve ni več. Avto pred nami se na hitro ustavi pred kravami na cesti, naš mladi voznik pa s polno mero poguma in refleksov odpelje slalom med avti in živalmi. Potem smo nekaj časa šli 30 na uro, a kmalu … vse po starem.

A jaz sem v mislih še visoko na gori. Sestopam počasi, ne hitim, kljub še vedno težkemu nahrbtniku se vedno znova ustavljam in obračam nazaj proti obema Ušbama. In pijem, pijem, kakšna voda! Številni potočki in glavni tok ledeniške reke se zlivajo s pobočij v dolino. Koliko vode drvi navzdol, vsak trenutek, vse dni, leta, stoletja …

PODATKI O VZPONU: Ušba, severni vrh, 4694 m, SV greben, 4A po ruski lestvici, do 70 st v ledu, II-III v skali, skupno 3100 m vzpona, plezalni del nad sedlom 700 m. 3 dni in pol. Plezali Nick Phaliani, Laša Niguriani, Srečo Rehberger, julij 2021.

POGLEJ TUDI: Volk na vrhu bele gore. Vzpon na najvišji vrh Sibirije in Altaja.

blank
Pot domov.  Prijetna utrujenost in misli na “off” po intenzivnem doživetju. Popolno zadovoljstvo.
nepal
nepal

Islandija se nam predstavi


Islandija -približno na polovici poti med Evropo in Severno Ameriko, obdan z vodami Atlantskega oceana, leži nenavaden otok. Otok imenujejo “dežela na koncu sveta”, ne toliko zaradi njene geografske lege kot zaradi dejstva, da se v trenutku, ko stopite nanjo, zdi, kot da ste prispeli na drug planet. Čudoviti gejzirji, iz katerih vroča voda poči naravnost v nebo, grozljivi, a fascinantni vulkani, mogočni slapovi, nad katerimi plešejo dolga polja okamenele razpokane lave, kjer se človek počuti kot mravlje na skorji opečenega kruha, del leta večen dan in del večna noč … Ni čudno, da je Jules Verne zaplet “Ceste v središče Zemlje” postavil prav na skrivnostno Islandijo!


Islandija – dežela slapov, gejzirjev, vrelcev in ledenikov

Vodnati, peneči se rečni slapovi, ki so vsi po vrsti ekstremno močni, Islandija velja za deželo z najmočnejšimi slapovi v Evropi. Islandki slapovi so tudi izjemno lepi. Primerjava s preostalimi slapovi v Evropi bi bila le neslana šala. Najmočnejši je Detifoss, najbolj obiskan in posledično fotografiranje Gulfoss, poseben in drugačen je Godafoss, najlepši od vseh, pa morda Dynandi. Islandija se ponaša z izjemno čistim zrakom, ki je tudi brez vonja. Sonce deluje prijetno, a vsako sprehajanje sončnih žarkov po goli koži se lahko konča z opeklinami.

Ko dežuje (običajno gre bolj za močan pršec), se obleka zaradi suhega zraka in nenehno prisotnega vetra skoraj sproti suši, po drugi strani, pa lahko dežuje praktično vsak dan. Islandija ponudi tudi najboljšo pitno vodo na svetu, saj je prečiščena s strani nešteto lišajev in kamenine lave. Okus ima drugačen, mehkejši a obenem intenzivnejši. Izviri vroče vode, ki jih na Islandiji ni malo, bi vsi po vrsti dobili na naši celini oznako zdravilni, saj imajo mineralno sestavo, ki kožo dobesedno pomladi in obnovi.

Islandija pa je v največji meri tudi dežela ledenikov, ki so ogromni, največji v Evropi in več ali manj položni, ampak pošteno krojijo vremenske pogoje in obliko pokrajine. Od nekdaj je mornarjem in ribičem poznan pojav fatamorgane, ko so nad morjem uzrli belino, ki pa ni bila oblak ampak ledenik.

Namakati se v neštete bazene zdravilne vode, ki jih ima skoraj vsaka vas na Islandiji, je vsem obiskovalcem (in tudi domačinom) skoraj božja obveza. V zadnjem času je največji magnet te dežele famozni Blue Lagoon, dokazano najbolj zdravilni wellnes na svetu. Ne glede na zunanji hlad ali dež, je namakanje v do kosti segajoči vroči vodi več kot samo balzam za dušo in telo. Koža se nam napne, energija razpoloženja dvigne.



Islandija – programi po meri

Vse programe, ki jih izvajamo na Islandiji lahko pripravimo tudi kot potovanja po meri. Naj si gre za treking od Skogarja do Landmannalaugarja, pohodniški ali čisto turistični program. Za vas bomo pripravili najugodnejšo ponudbo vašega sanjskega potovanja na Islandijo.

Predstavitev destinacije Islandija: Aurora nad mestom Vik

Islandija za družine

Programi Islandija za pohodnike, Severni sij in Islandija za zladokusce so programi, ki so primerni tudi za družine z mlajšimi otroki. Malo daljše pohode bomo prilagodili vašim željam, tako da bodo vseeno vsi skriti kotički tudi vam na razpolago.
V kolikor pa bi potovali sami in ne z organiziranimi skupinami, pa se na nas obrnite za pripravo potovanja po meri. Ker imamo na voljo tudi zmogljiva terenska vozila z osmimi sedeži, se lahko na potovanje odpravi tudi manjša družba.

Programi po meri na Islandiji

Selfguided treking

Znameniti treking Skogar – Landmannalaugar je pravi logistični podvig, zato je pred samo izvedbo potrebno imeti urejeno čisto vse. V kolikor bi se na treking podali sami vam z veseljem pripravimo organizacijo vašega trekinga. Organiziramo vam prevoz iz letališča do Reykjavika, ter do izhodišča. Rezerviramo vam gorske koče na poti, ki so običajno zasedene več mesecev vnaprej. Pripravimo vam zemljevid poti, pomagamo ali dopolnimo opremo.

Slap Seljalandsfoss

Ali je Islandija draga?

Islandija slovi kot ena izmed dražjih držav, vendar se lahko obisk tudi enostavno precej poceni. V kolikor želite prihraniti na vašem potovanju je prvi korak zagotovo iskanje prenočišč s kuhinjo, kjer si enostavno pripravite topel obrok ali pa hranilni zajtrk. Veliko naravnih znamenitosti na Islandiji je brezplačnih, zato čas raje izkoristite za raziskovanje čudovite narave. Za vse avanturiste pa vsekakor priporočamo kampiranje v šotorih. Na naših potovanjih imamo vedno rezervirane namestitve, ki omogočajo kuhanje, tako da v večini primerov znesek za prehrano na celotnem potovanju ne preseže 50 €.
Cene na Islandiji

Hrana in pijača

  • Zajtrk: 4.5 – 9 €
  • Kosilo/Večerja: 12 -25 €
  • Pizza: 10 – 15 €
  • Pivo: 4 – 8 €
  • Kava z mlekom: 2.5 – 5 €
  • Voda (0.5 litra): 1 – 2.5 €
  • Hot-dog: 3 – 5 €

Prevoz

  • Mestni promet: 3 €
  • Taxi (štartnina): 4 – 6.5 €
  • Taxi (cena na kilometer): 1.5 – 3 €
  • Taxi iz Letališča do Reykjavika (enosmerna): 95 €
  • Rent – a – car: 40 – 90 € na dan
  • Gorivo: 1.4 €
  • Letalske karte iz Dunaja/Budimpešte: od 100 €

Znamenitosti

  • Blue Lagoon (glede na termine): 45 €
  • Opazovanje kitov (3 ure): 60 €
  • Muzej vikingov: 11 €
  • Lava Tunnel: 40 €
  • Muzej Skogar: 15 €
  • Muzej Husavik (kiti): 15 €
  • Secret Lagoon: 25 €
  • Diamond Beach čoln: 40 €
  • Ice Cave (2.5 ure): 120 €


Življenje na Islandiji

Nekaj nespoštljivega je vprašati domačina, če mu je dolgčas. Jasno da mu ni. Islandci so zelo delavni in lenoba je smrtni greh. Na Islandijo se ne hodi na žur, po partnerja ali za mestnimi užitki. Reykjavik je sicer še kar mesto, z vsemi radostmi in tegobami mest, že naslednji po velikosti Akureyri ima samo 2500 prebivalcev. In takoj ko prestopimo meje mest, je samo še samota. Čista neokrnjena samota, le v manjšem delu obdelana. Gre za deželo ekstremov.

Na sploh je celotna dežela nekako mistična. Samotnost osrednje puščave, morske obale in večine dežele je skorajda težka. Sprva nas kar straši. Še posebej unikatni so fjordi v deželi Westfjords. Mirna in gladka voda, nad njimi pa zeleno-črni terasasti visoki vrhovi. Vsak drugi dan temno črni oblaki z deževjem. Hiša ali dve predstavljata že naselje.

Islandija je v svojih pripovedkah tudi zelo mistična. Sprva je težko verjeti v zgodbe o lovu na duhove in njihovem izganjanju, a če se pogovarjaš s katerim od ljudi ki to počnejo (ali očividcem), v zgodbe o duhovih začneš celo počasi verjeti. Večinoma ne gre za tragične ali grozne zgodbe, celo na pol duhovite so lahko, in nedvomno izvirajo še iz časov starih Sag (mistične skandinavske legende).

Islandija ima svojo hrano tako kot naravo – malce posebno in drugačno. Prilagojena okolju in danostim. Večina mesa so Islandci nekoč sušili in noben del živali ni bil zavržen. Še danes med osnovne gurmanske jedi spadajo posušena moda ovna, sušena jagnjetina, puding iz jeter in krvi, ovčje glave in podobno. Čeprav nekaterim na dimu sušene jedi zaradi vonja ne teknejo, pa je posušena riba za malico, ali ržene palačinke in kosi sušene ovčetine, ki jih prodajajo na vsaki bencinski postaji skoraj obvezna, da med bivanjem v tej neverjetni deželi vsaj malo okusimo tudi življenje pravega Islandca.

Življenje pravega Islandca ni označeno samo z naravo in hrano, ampak načela življenja razlaga tudi stara vikinška knjiga Hávamál, v kateri so zbrani mistični napotki, po katerih naj bi se živelo. Kaj jesti, kako se obnašati, kakšen odnos imeti s sosedi, ženo in otroki, kako delati z denarjem, hrano in domača zdravila in tako naprej. Nekateri jo celo primerjajo z legendarno kitajsko knjigo Tao (pot). In če je Tao knjiga ali filozofija celotnega vzhoda, je Hávamál nedvomno knjiga severa.

Islandija: nekaj zanimivih informacij

Zakaj na Islandijo s turistično agencijo Lifetrek

Islandija se najbolje doživi s turistično agencijo Lifetrek. Lifetrek se kot edina agencija v Sloveniji na Islandijo odpravlja skozi celotno leto. Pozimi smučamo, pomladi, pozimi in jeseni opazujemo polarni sij, poleti pa aktivno raziskujemo otok. Programi so skrbno zasnovani in glede na tip potovanja ponuja maksimalni užitek, kjer se mnogokrat umaknemo od, za naše pojme, preveč obiskanih znamenitosti.

Islandija z Lifetrekom je cenovno bistveno bolj ugodna od preostalih agencij

Islandijo poznamo kot lasten žep, zato so naši programi bolj dostopni kot pri konkurenci. Ne glede na to, da smo programe Islandija pripravili izredno dostopne (glede na islandske cene) nismo prav nič varčevali na vaš račun. V ceni so vedno všteti vsi stroški z izjemo hrane in morebitnih vstopnin v muzeje. Vedno letimo z direktnim letom iz bližnjih letališč, ter smo v ceno vključili tudi prevoz do letališča in nazaj. Spimo v enostavnih prenočiščih, vendar skoraj vedno na osnovi dvoposteljne sobe. Prenočišča pa imajo vedno možnost kuhanja hrane, tako da ni potrebno zapravljati v restavracijah zunaj.

Kakšna je razlika med programom Islandija za pohodnike in programom treking Islandija?

Islandija za pohodnike je program z dnevnimi izleti, kjer raziskujemo najlepše predele južne Islandije – program je res za vse prste obliznit. Ker delamo dnevne izlete, nas glavnina prtljage vedno počaka v prenočišču oziroma v avtomobilu. Nahrbtniki so lahki, spimo pa v enostavnih prenočiščih. Se pa v sklopu tega programa udeležimo tudi dveh etap programa Treking Islandija, in sicer prve mimo slapu Skogafoss, ter (pričakovano) zadnje etape v Landmannalaugarja. Torej doživimo dva največja vrhunca tudi malo bolj na “komot”.

Treking Islandija pa je pravo preživetje v naravi Islandije. Naš štart je na obali Atlantika in se mimo neštetih slapov, puščave, ledenikov podamo na 6 dnevno pot do Landmannalaugarja, kjer zmago proslavimo s kopanjem v naravnih vrelcih. Celotno pot smo čisto samo-preskrbni, kar pomeni, da nosimo vse s seboj. Z vse, mislimo dejansko vse, šotor, spalna vreča, podloga, hrana, gorilnik, kakšen lonec, oblačila in še kaj… Sicer se da najeti transfer opreme, ampak zadovoljstvo, če vse to zmoremo sami je neprecenljivo.

Kdaj gremo pa lahko na turno sučanje

Islandija je pravi raj za vse, ki bi šli na turno smučanje. Če bi bil dan v zimskih mesecih kaj daljši, bi se tja odpravili že dosti prej, vendar je dolga noč razlog, da se na Islandijo odpravimo šele v aprilu.

Kakšno je poletno vreme na Islandiji?

Povprečna temperatura na Islandiji v poletnem času je med  12 in 18 st. C ob visoki vlažnosti. To pomeni, da so temperature podobne našim jesenskim temperaturam v gorah. Pričakujemo pa lahko vse; od trenutkov z v kratke rokave, do mrzlega vetra, ko je še najboljša topla in lahka puhasta bunda.

Islandija in hrana?

Na Islandiji bomo za hrano poskrbeli sami. V nekaterih prenočiščih imamo kot redne stranke za Islandijo izjemne cene kosil – cca 20 €. Drugače pa si bomo hrano kuhali in pripravljali sami – na trekingu na gorilniku, drugje pa v kuhinjah. Da na Islandiji ne bomo izgubljali preveč časa, se bomo vsaj malo s hrano založili že v Sloveniji. Tudi kakšno močnejšo pijačo, je bolj smiselno kupiti pri nas ali pa najkasneje na letališču v brezcarinskih prodajalnah.

Ali je Islandija primerna tudi za solo popotnike?

Na naše programe na Islandiji se lahko prijavite tudi, če radi potujete sami. Družbe ne bo preveč, nekaj je bo pa vseeno. Tudi doplačila za enoposteljne sobe običajno ni, saj spimo v pohodniških penzionih oz. spimo v gorskih kočah ali pa si šotor nosimo celo s seboj. Ker se običajno prijavi veliko solo popotnikov/popotnic bomo skoraj v vsakem primeru našli par, s katerim si boste delili sobo.

Ali bo ostalo tudi kaj časa za fotografiranje ali pa somostojno odkrivanje?

Vsak program je prilagojen zmerni hoji z dovolj postanki, tako da je na voljo tudi dovolj časa za fotografiranje. Program poteka po najlepših peš-poteh in predelih dežele, zato neko samostojno odkrivanje ni potrebno. Lahko pa po končanem dnevu poiščete miren kotiček, kjer lahko prebirate svojo knjigo, uživate ob pivu ali pa vtise zapišete v dnevnik.
Ker so izbrani programi na izredno lepih lokacijah, lahko program tudi samostojno podaljšate in vam organiziramo prevoz tudi kak dan kasneje.

Ali je Islandija v Evropski uniji?

Islandija ni članica ne EU in ne Schengenskega območja. Je pa Islandija izredno vpeta v politični sistem EU. Tako prebivalci Slovenije za obisk Islandije potrebujejo le osebno izkaznico, za zavarovanje zadošča že modra kartica za tujino, prav tako je telefonsko gostovanje enako, kot če gremo v Italijo ali Hrvaško.
Islandija je včlanjena v zvezo NATO in Evropsko združenje za prosto trgovino (EFTA)

Islandija in njena poselitev

Kdaj je bila Islandija poseljena, je samo predvidevanje. Je pa Islandija leta 930 dobila parlament, ki je bil za tiste čase izjemno unikaten in gre za najstarejšo popolno demokratično državno ureditev na svetu. Vsaka vas je imela po en glas, ne glede na število prebivalcev. Predsednik skrbi le za državniške formalnosti in dela kot predstavnik za stik s pomembnejšimi obiskovalci. V 13. stoletju so bili Islandci 2 leti pod Norveškim kraljem, leta 1662 pa so se povezali s kraljevino Dansko in se leta 1944 od nje tudi osamosvojili.

Covid-19

Islandija je uvedla naslednje omejitve pri vstopu v državo. Vsi potniki, ki prihajajo v državo morajo, ali v 14 dnevno karanteno, ali pa opraviti 2 testa na Covid-19, ter biti v vmesnem času v karanteni. MEd obema testoma mora biti najmanj 5 dni. Cena testiranja znaša 58€. Med karanteno je prepovedano obiskovati restavracije, bare, turistične znamenitosti, mestna središča in muzeje. Prepovedana je uporaba javnih prevoznih sredstev. Dovoljen je prevoz z najetimi vozili.

Ali Islandija spada k Evropi ali ne?

Ja in ne. Nekje po polovici otoka, smer sever jug teče prepoka, ki je prav lepo vidna v nacionalnem parku Pingvellir. In ta prepoka, pri Pingvellirju, polna čiste in hladne vode, se vsako leto razširi za nekaj centimetrov (ob močnih potresih tudi do pol metra) in počasi deli (lomi) Islandijo na dve polovici. Vzhodna pripada evropski geološki plošči, zahodna ameriški.

Če Islandija ne bi bila poseljena v času vikinških osvajanj, Islandija morda ne bi imela nič skupnega oziroma ne bi bilo nobenih vezi z našo staro celino. Tudi njeno ime, ki etimološko pomeni, da gre za deželo snega in ledu, je v nasprotju z deželo, saj je dežela ob obalah rodovitna, zelena in polna življenja, ne pa dežela ledu in snega.

Zgodovina

Poselitev in vikinška osvajanja

V zgodnjem novem veku so se Norvežani že izkazali kot izvrstni mornarji in so naselili vse bolj oddaljene otoke. Zgodba pravi, da se je Norvežan Naddoddur (ime pomeni Thorova sekira) okoli leta 850 odpravil na Ferske otoke, kjer je živel. Na poti domov ga je zajela nevihta in je skrenil s poti. Ladja je končala v bližini nenaseljenega otoka, kjer so Naddoddur in njegovi možje ostali nekaj dni. Ko so se odpravili na morje, naj bi začelo snežiti in so tako otok poimenovali Snæland – Snežna dežela.

Po vrnitvi na Ferske otoke se je novica o novem otoku hitro razširila. V le nekaj letih se je na nov otok priselilo približno 1000 ljudi. Domnevno naj bi Flóki Vilgerðarson po izjemno hudi zimi, ko je čreda ovac umrla od lakote, otok poimenoval Islandija – Ledeni otok. Vikingi so začeli prihajati s Švedske, Irske in Škotske. Tako so Vikingi s svojimi keltskimi sužnji naselili Islandijo. Teorije, da so irski menihi prvi prispeli na otok ognja in ledu, so zdaj večinoma zavrnjene.

Prvi uradni kolonist je bil Ingólfur Arnarson. Leta 870 je z družino prišel na Islandijo, ker je na Norveškem zaradi obtožbe izgubil celotno posest. Pristal je na južni obali Islandije v bližini današnje Ingólfshöfði v bližini narodnega parka Skaftafell. Z njim je prišel tudi njegov posvojeni brat Hjörleifur Hróðmarsson, ki se je naselil v bližini današnjega mesta Vík.  Brata so ubili so njegovi irski sužnji, nato pa so zatekli v bližnji arhipelag južno od Islandije. Ingólfur je kasneje ubežnike odkril in jih obsodil na smrt, arhipelag pa poimenoval Vestmannaeyjar = zahodni otoki. Ingólfur se je nato preselil v Reykjavík. Na otočju Vestmannaeyjar so bili najdeni arheološki ostanki iz 7. stoletja, za katere se domneva, da so Norveškega izvora.

Obdobje islandske sage

Leta 870 so Islandci začeli popisovati prebivalstvo v knjigo naselij Landnámabók. V knjigi so zabeleženi vsi prihodi na Islandijo do leta 930. Vrisane so tudi meje, značilnosti posameznih naseljencev in anekdote. Našteti so pomembni dogodki, družinske vezi, prav tako pa so v knjigi vodili linije potomcev do 11. stoletja. Iz te knjige je tazvidno, da so bila posestva na Islandiji že takrat razdeljena.

Islandci obdobje od leta 930 do 1030 imenujejo obdobje sage. Vsaka skupnost na otoku je imela svoj zbor in svojega vodjo (goji). Voditelji odločijo združiti vse skupnosti in zbore ter modrega Úlfljóturja poslati na Norveško, da tam preuči zakone in se vrne s potrebnim znanjem. Po treh letih se Úlfljótur vrne z opravljeno nalogo. Sledila je določitev mesta za skupni zbor, vendar je nastal problem, ko  se nihče ni hotel odpovedati svoji zemlji. Mesto zbora je bilo končno določeno, ko je bil nekemu kmetu odvzet premoženje zaradi umora, njegovo posestvo je bilo razglašeno za državno last in leta 930 je bil na njem prvi Alþingi, tj. zbor voditeljev islandskih skupnosti, ki so imele zakonodajno oblast. Islandski Alþngi je najstarejši obstoječi parlament na svetu. S tem se začne tako imenovana. Obdobje sage, ki je trajalo do leta 1030.

Islandija je bila razdeljena na štiri dele in v vsakem je bil imenovan sodnik, ki je obravnaval manjše primere. Islandija je tako implementirala zakonodajno in sodno oblast, vendar ni imela izvršne oblasti. Številni spori med klani so povzročili dolgotrajne konflikte, ki so opisane v islandskih sagah. To obdobje so zaznamovala tudi odkritja novih držav. Slavni Eric Rdeči je bil leta 982 obsojen na izgnanstvo in se napotil proti tistemu, kar je pozneje poimenoval Grenlandija. Po treh letih raziskovanja se je vrnil domov in s seboj vzel 800 Islandcev ter na Grenlandiji ustanovil dve naselji. Njegov sin Leif Eriksson (Eriksson pomeni Erikov sin) je v bližino obale Severne Amerike prispel okoli leta 1000 in območje poimenoval Vinland. Kolonije se na obalah Severne Amerike zaradi sporov in napadov avtohtonega prebivalstva niso obdržale.

Pod tujo vladavino

Natanko leta 1000 je parlament kot uradno vero razglasil krščanstvo, dovolili pa so tudi čaščenje starih, nordijskih in germanskih bogov. V 12. stoletju so zgradili številne samostane s šolami, ki so odločno vplivale na gradnjo islandske identitete. Lokalni voditelji so postali duhovniki, po uvedbi cerkvenega davka pa je šel denar voditeljem duhovnikov, ki so bili že tako ali tako bogati posestniki. Cerkev pa jim je omogočila, da so si pridobili še večje bogastvo. To je v 13. stoletju povzročilo nezadovoljstvo in nemir.

Norveška se je v 13. stoletju obrnila proti Islandiji. Norveški kralj je hotel prevzeti oblast, zato se je sprl z islandskim plemstvom. Norvežani so uvedli trgovinske sankcije in Islandija je leta 1262 prešla pod norveško oblast, ki je državo praktično oropala. Poleg vsega tega je leta 1341 izbruhnil še vulkan Hekla. Mnogi so morali zapustiti domove. Nastopila je lakota in nato velika epidemija. Konec 14. stoletja je Norveška vstopila v Kalmarsko unijo s Švedsko pod dansko vlado. Tako so Islandiji vladali Danci, ki so uvedli absolutizem. Islandija je s priznanjem monarhije izgubila svoje zadnje pravice. Danci niso preveč skrbeli za svoje nove dežele. Leta 1627 so alžirski pirati nekatere kraje izropali, 300 žensk in mladih pa odpeljali v suženjstvo.

Čas izkoriščanja

V 15. stoletju so številne države spoznale, da ima Islandija nekaj, česar druge nimajo – veliko kakovostnih rib. Kmetje v Evropi zaradi podnebnih sprememb niso mogli pridelati dovolj hrane, zato so Danci razglasili monopol nad islandskimi izdelki. Poleg ribjih izdelkov so morali izvažati določene količine volne, ovčetine, perja, lisičjega krzna, rokavic in nogavic, žvepla in lovskih sokolov, za same Islandce tako ni bilo več dovolj hrane.

Pogoste epidemije so skupaj z emigracijo na začetku 18. stoletja zdesetkale populacijo na le 30.000 prebivalcev. Celo danski kralj je ugotovil, da zaradi naloženega monopola Islandija lahko preprosto izgine in je zato sprostil zakone. V drugi polovici 18. stoletja je izbruhnil vulkan Laki, izbruh je trajal kar osem mesecev. Islandija je bila prekrita z ogromnimi količinami pepela, širili so se strupeni plini, zaradi delcev v zraku pa je sončna svetloba in toplota težko prišla do tal. Večina živine je pomrla, rastline pa niso preživele, zato je zavladala velika lakota. Približno 10.000 Islandcev (petina takratnega prebivalstva) je umrlo zaradi izbruha. Na danskem sodišču so razpravljali o možnosti evakuacije celotnega prebivalstva na danski polotok Jutland, vendar je ostalo zgolj pri razpravah.

Sredi 19. stoletja je Skúli Magnússon poskušal na Islandiji razviti industrijo z ustanovitvijo manufaktur, vendar mu Danci tega niso dovolili in so prevzeli njegove fabrike. Veliko Islandcev je konec 19. stoletja odšlo v ZDA in Kanado, kjer so ustanovili Novo Islandijo.

Na pot k neodvisnosti

V prvi polovici 19. stoletja Islandcem ni bilo lahko – leta 1800 so Danci ukinili islandski parlament. Poleg tega se je ladijski promet zmanjšal zaradi napoleonskih vojn, ki so zmanjšale trgovino in na Islandiji povzročil pomanjkanje. Napoleonske vojne so leta 1814 končale Kielski mir. Z njo je Norveška pripadla Švedski, Islandija pa Danski.

Takrat so se islandski študentje v Københavnu na Danskem seznanili s sodobnimi idejami, kot je nacionalni preporod. Prestolnica Reykjavik je kmalu postala središče državne intelektualne elite. A središče islandskega osamosvojitvenega gibanja je ostalo v Københavnu. Intelektualci, kot je Jónas Hallgrímsson, so zahtevali ponovno ustanovitev islandskega parlamenta.

Danski kralj Christian VIII. je leta 1845 je dovolil ustavo parlamenta, vendar je imel parlament zgolj svetovalno funkcijo. Šele leta 1854 je bil danski monopol nad Islandijo odpravljen. Pomembno leto v zgodovini tega otoka je bilo leto 1873, ko so praznovali 1000-letnico naselitve otoka. Postopoma je Islandija dobila ustavo in več značilnosti neodvisne države.

Na prelomu med 19. in 20. stoletjem sta se razvili industrija in ribištvo. Gradijo se šole, bolnišnice in ceste. Od začetka 19. do začetka 20. stoletja se je število prebivalstva podvojilo. Leta 1904 je bil izveden referendum o izvolitvi islandskega ministra za zastopanje Islandije na Danskem. Prvi izvoljenec je bil Hannes Hafstein. Splošno obvezno šolanje je bilo uvedeno šele leta 1907, prva univerza pa je bila ustanovljena leta 1911. Islandija se je ponašala z zelo napredno družbo, v kateri so imele ženske volilno pravico že leta 1915. Le tri leta kasneje sta Islandija in Danska podpisali 25-letni sporazum, v skladu s katerim sta državi v uniji. Po tem lahko Islandija izvede referendum o popolni neodvisnosti.

Prva svetovna vojna je Islandiji ponudila priložnost, da zasluži z izvozom volne in rib. Temu sledi velika gospodarska rast. Vendar se v drugi svetovni vojni ta otoška država ni odrezala tako dobro. Aprila 1940 je nemška vojska zasedla Dansko in Norveško. Po enem mesecu so Islandijo zasedli Britanci, čeprav se je razglasila za nevtralno. Julija 1941 je Islandija prešla pod ZDA. Vendar je treba omeniti, da so Britanci in Američani Islandiji pomagali pri razvoju njenega gospodarstva. Leta 1944 so izvedli referendum o neodvisnosti in z njim so Islandci dobili stoletja dolgo želeno neodvisnost, katero so razglasili 17.6.1944 v zgodovinskem Þingvellirju. V drugi polovici 20. stoletja je bila Islandija vzrok za konflikt v ribiškem pasu, ki se je Islandija sčasoma povečala. Največ težav s tem sta imeli Velika Britanija in Nemčija, ki sta bili sčasoma prisiljeni sprejeti širitev pasu – grožnja da bo Islandija izstopila iz pakta NATO.

Zgodovinski dogodek se je zgodil leta 1986 v Reykjaviku, ko sta se srečala ameriški predsednik Ronald Reagan in sovjetski predsednik Mihail Gorbačov. V začetku devetdesetih let je Islandija med prvimi priznala novonastale evropske države. Posebnost je prva predsednica sveta, ki je bila izvoljena na demokratičnih predsedniških volitvah, izvoljena pa je bila že štirikrat. Marca 2015 je Islandija umaknila prošnjo za članstvo v EU in ni več kandidatka.

Gruzija
Gruzija

Vzhajajoča zvezda svetovnega turizma

Zakaj je Gruzija tako privlačna destinacija?


Skriti dragulj Kavkaza, dežela dobrih vin, živahnih tržnic in čudovite gorske pokrajine, vse to je Gruzija. Tbilisi je glavno mesto države in kraj intenzivnega prepletanja civilizacij. Tbilisi je tudi in mesto, ki nikoli ne spi. Sledi osmanske, judovske, cesarske Rusije, sovjetske ter sodobne gruzijske kulture so vidne na vsakem koraku in tvorijo ločene entitete, ki se na neverjeten način združijo v eno.
Gruzija vas bo pritegnila z okusom avtohtonih vin, pikantnosti ajike in preproste popolnosti churchele in khachapurija. Gruzija je tudi eno od središč zgodnjega krščanstva, obiska vredni so tudi starodavni prestolnici Mtskheta in Uplischikha ter Gori, kjer je rojstno mesto Stalina. V celoti se prepustite deželi v pogovorih s trgovci, pogajanjih na lokalnih tržnicah, prekomerni porabi močno začinjenih gruzijskih gastronomskih specialitet in alkoholnih pijač. Gruzija vas bo zagotovo očarala in spomin na to deželo bo zagotvilo, da se boste tja vedno znova vračali.
V razmeroma kratkem času je mogoče priti v povsem drugačen, poseben del planeta – na Kavkaz oz. natančneje v Gruzijo. Za vstop v državo pa je dovolj celo samo osebna izkaznica.
Letala proti Gruzji vzletajo iz Budimpešte, Dunaja in nekaterih italijanskih letališč in vas z direktnim letom popeljejo v Kutaisi, drugo največje mesto v Gruziji ali glavno mesto Tbilisi. V Kutaisiju, nekdanji prestolnici države, je tudi sedež vlade. Od tam se lahko po poceni poteh odpeljete do katerega koli dela države.


Dežela gostoljubnosti

Pogosto neskromno trdimo, da smo do turistov prijazen, topel in gostoljuben narod in verjetno tudi smo. Toda Gruzijci so vso to gostoljubnost postavili na novo raven. V Gruziji sploh ni pomembno ali se bodo z vami pogovarjali ali pa bodo zgolj prisrčno, s kretnjami in toplino izkazovali svojo gostoljubnost. Smejali se bodo skupaj z vami in se stiskali v majhnih minibusih. Če na primer vprašate kako do središča mesta, obstaja velika možnost, da vam kdo ponudi brezplačen prevoz.

Prihod v Gruzijo

Pri kontroli osebnih dokumentov na letališču v Kutaisiju vas bo prijazen častnik, če ste tujec, po končani mejni formalnosti pozdravil in vam podaril lepo oblikovano steklenico vina z letakom, na katerem so napisana zanimiva dejstva o zgodovini gruzijskega vinarstva. Prvi dokazi o gruzijskem vinarstvu segajo v obdobje do 8000 let v zgodovino in tako naj bi Gruzija veljala za pradomovino vina.

Gruzijska gostoljubnost

Edinstvena in neponovljiva Gruzija

Gruzijci so ljudje, ponosni na svojo dolgo tradicijo in identiteto. Njihov jezik in pisava sta tako posebna kot oni sami. Vseeno jim je, da jih nihče na svetu ne razume oziroma da nihče ne more za njimi nič prebrati. Če potujete v Gruzijo sami, si nujno poiščite nekoga, ki govori enega od jezikov, ki jih govorite, saj v nasprotnem primeru ne boste razumeli popolnoma ničesar. Največkrat so šoferji kar pravi turistični vodiči ali pa vsaj prevajalci.

Pisava

Kot vse v Gruziji je tudi njihova pisava starodavna. V Palestini naj bi našli prve pisne sledi gruzijske abecede iz petega stoletja, ki predstavljajo prevod Svetega pisma. Gruzijska abeceda je edinstvena in med drugim ne uporabljajo velikih začetnic, kar pomeni, da ni malih ali velikih črk.

Gruzija - edinstvena pisava

Kje leži Gruzija

Gruzija je gorata dežela, ki se nahaja med dvema morjema – Črnim in Kaspijskim. Politično pripada Evropi, a že takoj ob prihodu, boste ugotovili, da je Evropa v vseh pogledih zelo daleč in da pravzaprav še nikoli ni bila tu, vendar ne bi bilo pošteno trditi, da Gruzija pripada Aziji.
Starejši večinoma govorijo rusko, saj je Gruzija pripadala Sovjetski zvezi in tudi v Gruziji je bil ruski vpliv vedno močan. Mladi se počasi odpirajo zahodu in zahodni kulturi in jim angleščina ni tuja.

Dežela med Vzhodom in Zahodom

Gruzija je dežela, obkrožena z različnimi kulturami in je bila tako stoletja izpostavljena njihovim vplivom. Država je vpeta med pravoslavno Rusijo, Islamsko republiko Iran, bogatim in konservativnim Azerbajdžanom, krščansko Armenijo in Turčijo. Gruzijci so izjemno ponosni na svojo edinstveno identiteto in je absolutno neverjetno, da je tako majhnemu narodu v tako majhni državi uspelo v celoti ohraniti svojo kulturo.

Gruzija - dežela med vzhodom in zahodom

Gruzija lahko torej svojo eksotičnost pripiše prav svojemu geografskemu in kulturnemu položaju; stičišču med Evropo in Azijo, vzhodom in zahodom, dvema morjema, gorami, krščanstvom in islamom … Gruzija res leži med Vzhodom in Zahodom.

Gruzija je zibelka evropskega človeka

Dežela bogate zgodovine, tudi to je Gruzija. V Gruziji so našli ostanke hominidov, ki naj bi bili starejši od 1,8 milijona let. Menijo, da so to kosti prvih Evropejcev in da smo Evropejci svojo pot proti zahodu začeli prav tam.
Vrhunec gruzijske kulture se je dogajal v času vladavine kralja Davida in kraljice Tamare. To obdobje je tudi obdobje razcveta gruzijske umetnosti, arhitekture in literature in je znano kot zlata doba Gruzije.

Gruzijska zgodovina

Gruzijska zgodovina

Burni časi 19. in večji del 20. stoletja, preživeti pod različnimi oblikami ruske okupacije Gruzijcem niso preprečili, da bi ohranili lastno identiteto in kulturo. Gruzija je tudi rojstno mesto Stalina. Leta 1991 je Gruzija postala neodvisna država, nato pa jo je uničila državljanska vojna, med katero je bila glavna ulica v Tbilisiju (Rustaveli) razmejitvena črta in vojno območje.
Od razglasitve neodvisnosti do danes se Gruzija vse bolj spogleduje z Zahodom in s tem posledično vse bolj zaostruje odnose z Rusijo. Napetost je svoj vrhunec dosegla leta 2008, ko je izbruhnil oborožen spopad, v katerem so se dogajali boji okoli gruzijskih provinc Abhazije in Južne Osetije, ki sta večinoma naseljeni z Rusi. Epilog je enostranska razglasitev neodvisnosti teh provinc, Rusija pa je provincama priznala neodvisnost.
Naravo odnosov med Rusi in Gruzijci je težko razumeti, dejstvo pa je, da so Gruzijci tudi do Rusov izjemno gostoljubni in ne razlikujejo med njimi in drugimi ljudstvi. Napetosti, če obstajajo, vsaj ni čutiti.

Gruzijsko podeželje

Gruzija: nova destinacija na turističnem zemljevidu

Gruzija med turisti še vedno ni preveč obiskana, zato je še vedno veliko njene narave skoraj nedotaknjene. Gruzija ima več impresivnih vrhov, visokih več kot 5000 metrov. Ko boste obiskali Gruzijo se obvezno podajte na kakšen planinski pohod ali večdnevni treking, ne bo vam žal. Neverjetne gore se nahajajo tudi razmeroma blizu same prestolnice (Kazbeg). Najvišji vrh Gruzije je Škara z višino 5068 metrov in leži v regiji Svaneti.
Gruzija se ponaša tudi s kraškim svetom. Jame v Gruziji naj bi bile tudi najgloblje jame v nekdanji ZSSR.
Gruzija je revna država in ljudje v njej živijo s povprečnim dohodkom približno 180 evrov mesečno. Uradna valuta v Gruziji je lari in za en evro je trenutno mogoče kupiti skoraj 4 larije – valuta je med koronakrizo izgubila precej na svoji vrednosti. Nizek življenjski standard in izguba vrednosti lokalne valute sta za turiste izredno dobrodošla dejavnika, saj so že tako nizke cene za tujce še nižje. Na primer vozovnica za vlak na progi Kutaisi – Tbilisi stane 3 evre v eno smer (250 km). Nizke cene veljajo tudi za daljše prevoze, na primer taksi iz Tbilisija v Erevan vas bo stal 20 evrov (280 km).

Gruzija in znameniti stolpi

Kulinarika

V nekdanji Sovjetski zvezi so bili pregovorno Gruzijci tisti, ki so pripravljali okusno hrano. Veljali so za najboljše kuharje in tudi danes je Rusija polna restavracij z gruzijsko hrano. Njihova kuhinja vsebuje evropske in bližnjevzhodne elemente. Nacionalna posebnost je hinkali, parjeno testo polnjeno z mesom, sirom, zeljem ali krompirjem in je zelo okusno. Zelo priljubljen prigrizek je tudi hačapuri, kruh ki spominja na lepinjo polnjeno s sirom. V vsakem primeru v Gruziji ne boste lačni in boste uživali v njihovi bogati kulinariki.
Gruzija prideluje svoja vina že več kot 8000 let. Gruzijske metode pridelave vina, kjer sod/amforo napolnijo z grozdjem in ga zakopljejo/zasujejo v zemljo, so vključene tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. Vinogradništvo je eden ključnih elementov njihove identitete in zgodovine. Gruzija ponuja širok izbor kakovostnih domačih vin.

Gruzijska vina

Gruzija: koristne informacije

Gruzija je država v evroazijski regiji in predstavlja evropski otoček v Aziji. Nahaja se v geopolitični regiji Kavkaza, na meji med vzhodno Evropo in jugozahodno Azijo. Na severu in severovzhodu meji na Rusijo, na jugu na Turčijo in Armenijo, na jugovzhodu na Azerbajdžan, na zahodu pa Gruzijo zaključuje črnomorska obala. Znana je po svojih naravnih lepotah, kot sta Velik in Mali Kavkaz, vulkanska regija, ki je del Armenske planote in med ravnina Kolhida.

1. GRUZIJA: SPLOŠNI PODATKI

Gruzija

  • Glavno mesto: Tbilisi
  • Površina: 69.700 km²
  • Prebivalstvo: 3.731.000 (2018)
  • Prebivalstvo: Gruzijci (več kot 85%, narodne manjšine pa so: Azerci, Armenci in Rusi)
  • Jezik: gruzijski
  • Religija: pravoslavna
  • Lokalni čas: GMT + 4
  • Neodvisnost: 1991
  • Valuta: gruzijski lari (GEL)

2. GRUZIJA: VIZUM

Gruzija je državljanom Slovenije dostopna le z osebno izkaznico.
Informacije so zgolj informativne narave, točne informacije lahko dobite na Ministrstvu za zunanje zadeve.

3. GRUZIJA: ČASOVNI OBMOČJE

Gruzija je v t.i. GMT +4 obomčju, tj. med zimskim časom je razlika med Slovenijo in Gruzijo 3 ure, med poletnim izračunom pa 2 uri. Gruzija ne preklaplja med zimskim in poletnim časom.

4. GRUZIJA: ZDRAVJE

Gruzija oz. za vstop v državo ne potrebujete nikakršnih cepljenj. Vseeno pa se pred potovanjem lahko posvetujete s svojim zdravnikom. Priporočljivo je uživanje ustekleničene pitne vode. Pri hrani ni posebnih omejitev. Sadja in zelenjave je na pretek, vendar pazite da je oboje dobro oprano.

Od zdravil vzemite s seboj zdravila, ki jih tudi sicer uporabljate, probiotike, zdravila za zniževanje temperature, zdravila proti bolečinam ali zdravila, ki jih običajno vzamete s seboj na potovanje. S seboj prinesite kremo za sončenje.

Priporočljivo je, da imate za obisk Gruzije sklenjeno zdravstveno zavarovanje za tujino. V agenciji lahko sklenete zdravstveno zavarovanje do 5 dni pred potovanjem.

5. GRUZIJA: VARNOST

Gruzija velja za zelo varno destinacijo in tudi Tilisi je eno najvarnejših turističnih mest v Evropi. V sami Gruziji je vidna prisotnost policije na vseh večjih turističnih destinacijah.

Avtoceste so razmeroma dobre, odseki v gorskih predelih pa so v zelo slabem stanju. Vožnja s t.i. maršutkami je dovolj varna, vendar je na momente lahko neprijetna. V Gruziji se izogibajte najemu avtomobila, oziroma še bolje, niti ne pomisliti na najem avtomobila. Se vam zdi, da je potovanje, ko bo nekaj manj stroškov dobra ideja? Gruzijci so znani po svojem norem prometu, kjer nor pomeni prehitevanje v nepreglednem ovinku, semaforji so zgolj priporočilo in pravila pravzaprav ne obstajajo. Vsak vozi hitro in po lastni presoji, kjer največkrat obvelja pravilo močnejšega.

Vsaka uporaba prepovedanih drog je prepovedana z zakonom.
Bodite previdni pri fotografiranju, kajti če želite nekoga fotografirati, morate osebo najprej vprašati.

6. GRUZIJA: PODNEBJE

Podnebje v regiji v veliki meri določajo Kavkaske gore. Gruzija ima na vzhodnem delu celinsko podnebje, na zahodu ob Črnem morju pa sredozemsko, v predelu Kavkaza pa je podnebje značilno gorsko podnebje. Predeli z višjo lego v Kavkazu so bistveno hladnejši kot preostali predeli v Gruziji

7. HRANA

Gruzija je poznana po svoji edinstveni kuhinji, ki je kombinacija bližnjevzhodnih kulinaričnih tradicij in evropskih. Khachapuri je kruh, polnjen s sirom, in je najbolj poznan prigrizek, ki pa se med regijami razlikuje, saj ima vsaka regija svoj “pravi” recept za Khachapuri. Otroci se radi posladkajo z gruzijskimi koruznimi kolački. Hinkali so cmoki, v katerih pogosto kot začimba prevladuje dišeča kumina. Churchkhela je prav tako značilna gruzijska jed, kupite jo lahko na tržnici, gre pa za sladkarijo v obliki podolgovate sveče. Churchkhelo pripravljajo na različne načine, kandiranega z orehi, lešniki, mandlji, rozinami itd. Vsekakor morate poskusiti stisnjen sok granatnega jabolka. Gruzija je dom najstarejše trte, tako da morate obvezno poskusiti tudi lokalno vino.

9. PRIPOROČLJIVA GARDEROBA

Gruzija ima podobno vreme kot pri nas. V poletnem času, ko gremo v Gruzijo, pričakujemo temperature nad 30° C v Tbilisiju, med tem ko je v območju Svanetija prijetneje. Za gibanje v hribovitem svetu Svanetija ali Tušketija so udobni pohodniški čevlji nujni. V kolikor v Gruzijo potujete jeseni ali spomladi pa s seboj vzemite dežnik ali dežni plašč. Na splošno so vedno priporočljiva večplastna oblačila.

10. DENAR

  • Gruzija valuta: Gruzijski lari (GEL)
  • 1eur = 3.79 GEL

Priporočljivo je, da s seboj prinesete evre. Bankomati so dovolj razširjeni. Plačilnih kartic ponekod ne sprejemajo. O podrobnostih pri plačevanju v Gruziji se posvetujte z vašo banko. Pri banki obvezno prijavite potovanje v tujino, saj lahko vaše kartice zaradi varnosti tudi blokirajo.
Plačujete lahko tudi v evrih, vendar je tečaj izredno slab. Barantanje  na tržnicah, v trgovinah s spominki in pri uličnih prodajalcih je ponekod možno.

11. ELEKTRIKA, INTERNET IN KOMUNIKACIJA

Gruzija ima dokaj stabilno električno omrežje, do izpada električne energije lahko pride v regiji Svaneti. Napetost je enaka kot pri nas in ne potrebujete adapterjev za vtičnice.
Gruzija je dovolj dobro pokrita s telefonskim signalom, vendar preverite cene pri vašem operaterju, saj je gostovanje lahko precej drago. Obstaja tudi možnost nakupa lokalne kartice SIM. Prav tako je brezžični internet na voljo v večini kavarn in v nastanitvah.

12. NASVET DOMAČINOV

“Zakaj bi hodili na počitnice ali izlet naq Črno morje, ko pa imate Jadransko morje tako blizu”. Čeprav je Gruzija izredno lepa dežela in se ponaša tudi s Črnim morjem, naj bo obisk obmorskih letovišč bolj obstranske narave, nič ne bo hudega tudi če primorski del v celoti izpustite, saj dežela ponuja mnogo več. Kopanje pa si raje privoščite kje v naši bližini na Jadranu.

13. LETALSKE KARTE

Vedno več je letalskih družb, ki letijo v Gruzijo. V zadnjem času so iz okoliških letališč možni direktni leti v Tbilisi ali Kutaisi z nizkocenovci. V Tbilisi lahko poletite tudi iz Ljubljane s prestopom ali v Varšavi ali v Istanbulu. Gruzija: Letalske karte

Peru
Peru

Peru se nam predstavi


Peru je prekrasna dežela, ki te očara že na prvi pogled. Marsikdo najprej pomisli na inkovsko kulturo, na skrito mesto Machu Picchu ali pa jezero Titicaca. Toda, to še zdaleč ni vse. Gorniki prepoznajo Peru predvsem kot deželo visokih gora, saj se po celotnem ozemlju razteza del Andov, kjer se vrhovi približajo zavidljivim 7000 metrom nadmorske višine.


Peru je tretja največja država v Južni Ameriki

Starodavne kulture, ki so domovale v Peruju in mu dale neizbrisen pečat, je v 16. stoletju nadvladala kolonialistična Španija. Ta si je državo podredila vse do 19. stoletja, ko so si domačini leta 1821 izborili neodvisnost. Danes je Peru tretja največja država Južne Amerike in meri skoraj 1.300.000 kvadratnih kilometrov. Kljub tgemu, da je za deželo značilna vgorska veriga Kordiljera, je Peru pravzaprav tropska država, saj leži njegov najsevernejši del le nekaj kilometrov pod ekvatorjem.

Geografsko je Peru dežela treh pasov, ki se rastezajo od severozahoda proti jugovzhodu. Celoten zahodni del tvori obmorski pas, saj je po vsej dolžini obala Tihega oceana. Sledi mu veriga andskih gora, ki iz vrtoglavih višin proti vzhodu padajo v tretji pas; deževni gozd amazonskega bazena.



Peru: Machu Picchu

Peru je najbolj znan po turistični znamenitosti z Unescovega seznama; skrito mesto Machu Picchu. Čeprav svetovno znano, pa ostaja še vedno neznanka. Ne omenjajo ga niti zapiski španskih zavojevalcev, tako da o njem razen različnih ugibanj, vemo bolj malo. Mesto, ki ga je leta 1911 odkril ameriški arheolog Hiram Bingham vas bo prav gotovo očaralo, ravno tako pa tudi sama pot do njega.

Potovanja po meri: maroška pravljica

Jezero Titicaca

K znamenitostim prav gotovo sodi tudi jezero Titicaca na meji Peru Bolivija, ki je s svojimi 170 km dolžine največje jezero nad 2000m nadmorske višine, hkrati pa ga štejemo za najvišje ležeče plovno jezero na svetu, saj leži skoraj 4000 m nad morjem (3820m). Jezero je turistom najbolj znano predvsem zaradi otokov.

Maroko potovanje: Turistična agencija Lifetrek treking potovajna, turno smučanje in odprave

Treking Peru: Kordiljere

Cordillera Blanca je, z več kot 50. vrhovi, ki segajo nad 5700 m nadmorske višne oziroma s 33. vrhovi, ki so višji od 6000 m, eno najvišjih gorskih območij na svetu. V njemem pogorju leži tudi najvišji vrh države Peru; Huascaran (6786 m). Višji vrhovi so samo še v Himalaji. S svojimi večno zasneženimi vrhovi, mogočnimi ledeniki in slikovitimi dolinami, v katerih kraljujejo modra ledeniška jezera, je enkratno izhodišče za množico trekingov med katerimi je prav gotovo najpopularnejši treking Santa Cruz – Llanganuco.

Treking v Maroku- Selfguided trekingi

Raznovrstnost kultur v Peruju


Raznolikost kultur in kolonialna tradicija se pozna tudi v strukturi prebivalstva dežele Peru. Slednje pa predvsem povezuje španščina, ki je tudi uradni jezik. Peru šteje nekaj več kot 32 milijonov prebivalcev od katerih živi več kot 10 milijonov v prestolnici Limi. Skoraj polovica celotnega prebivalstva živi v goratih poljedeljskih območjih. Večinoma so to poljedeljski indijanci – mestici, ki se ukvarjajo predvsem z obdelovanjem zemlje.



Okoli 45 procentov peruanskega prebivalstva so indijanci, ki govorijo starodavni jezik Quechua. Približno 37 procentov prebivalcev so mestici, 15 procentov so beli potomci kolonizatorjev in 3 procenti so temnopolti prebivalci, azijci in ostale skupine. Poleg že omenjenega jezika Quechua so v rabi še Aymara, ki ga govorijo okoli jezera Titicaca in množica jezikov, ki jih govore manjše skupine amazonskih indijancev.

Peru ni samo Machu Picchu


Vsi vedo za Machu Picchu, mit in meglico, ki je zakrila Inca citadelo, vendar ne pustite, da bi zasenčila celotno državo. Peru ima več arheoloških najdišč kot katerakoli druga država v Južni Ameriki. Njegova velika zelena preproga iz džungle pa je dom največje raznolikosti rastlin in divjih živali na planetu.



Seveda to ni vse. Peru je rojstni kraj surfanja na pacifiških valovih, njegove reke ponujajo najstrašnejše raftanje, velik del perujskih Andov pa je še vedno zelo malo raziskan.

„Predno sem obiskala Peru sem bila mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, spoznala pa sem, da je Peru precej več kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda.“ To sklepno misel nam je podarila naša potnica Breda in še kako drži.

Danes nas večina zares povezuje Peru s svetim mestom Machu Picchu, ki ga je leta 1911 odkril ameriški zgodovinar Hiram Bingha in je pod zaščito Unesca. Povsem po naključju, ko se je povzpel na goro in tam našel dve družini, ki sta se v mestu skrivali in preživljali z obdelovanjem teras. Pravzaprav pa še danes ne vemo kdaj je bilo skrito mesto zgrajeno in predvsem zakaj so ga zgradili?!

Posebnost je tudi ta, da mesto stoji na dveh podnebnih pasovih; džungle in visokogorja in zaradi tega so vse terase obrnjene proti vzhodu, kar je dajalo večjo rodnost. Res je, da je Machu Picchu čisto zares eden od vrhuncev potovanja po Peruju. In res je tudi, da je mesto najbolj oblegana točka Peruja in prav tako naša stalnica na potovanju. Vendar nikakor ne smemo pozabiti na preostale čudovite kotičke, ki jih ponuja Peru.

Cusco


Če obiščete Peru in imate čas da obiščite samo eno mesto, mora biti to Cusco. Visoko v Andih je to eno najbolj očarljivih mest na svetu. Na stenah Inkov so zgrajene kolonialne zgradbe, na vsaki strani so ruševine Inkov, ulice pa so polne lokalnih prebivalcev, še vedno oblečeni v tradicionalne obleke.


Machu Picchu


Najbolj znano arheološko najdišče v Peruju, Machu Picchu, je glavna atrakcija za obiskovalce, in prav je tako. Nastavite alarm in vstanite zgodaj, da premagate množice in opazujete, kako se sonce dviga nad gorami in napolni citadelo s svetlobo.


Kanjon Colca


Vendar ne spreglejte ostalih andskih atrakcij. Kanjon Colca je eden izmed najbolj spektakularnih naravnih kanjonov, ki ga lahko primerjamo s katerimkoli na svetu. Čeprav je s kondorji, ki izkoriščajo termodinamiko ter lokalnimi ženskami z tradicionalnimi klobuki, ki obdelujejo polja, še bolj očarljiv.


Starodavne civilizacije


Odpravite se proti zahodu, kjer se Andi spustijo do razgibanih planot, ki se raztezajo do Tihega oceana. Tukaj najdete Nasca črte, napisane na puščavski ravnici. Pojdite proti severu do elegantnega Trujilla na severni obali Peruja in poiščite Chan Chan, največje mesto iz gline na svetu.


Amazonka


Vzhodno od Andov je perujska Amazonka, najbolj raznolika in naravno bogata od celotne Delte Amazonije. Ekološke hiše, ki jih vodijo domorodne skupnosti, poosebljajo vaše razumevanje in vam predstavijo živali regije. Vhodno mesto je Iquitos, edino mesto v Peruju, kjer lahko zjutraj vidite rožnate rečne delfine in popoldne doživite vrvež frenetičnega amazonskega pristanišča.


Kordiljera


Na Cordilleri Blanca, globoko v severnih Andih, je arhitekturni sijaj 2.500 let starega trdnjavskega templja Chavín de Huántar. Okoliški vrhovi ponujajo nekatere najboljše trekinge, planinarjenje, rafting in gorsko kolesarjenje na celini.

Peru: nekaj zanimivih informacij


Zakaj v Peru s Turistično agencijo Lifetrek?

Peru se najbolje doživi s turistično agencijo Lifetrek. Lifetrek je kot prva turistična agencija v Sloveniji organizirala znamenito potovanje Peru, Bolivija in Čile. Klasičnemu potovanju smo dodali še treking v pogorju Kordiljere Blanca, kjer res velik povdatek dajemo varnosti in doživetju. Programi so skrbno zasnovani in glede na tip potovanja ponuja maksimalni užitek, kjer se mnogokrat umaknemo od, za naše pojme, preveč obiskanih znamenitosti. Janez Pretnar starosta slovenskega popotništva v Južni Ameriki pa je skreiral zagotovo najbolj zanimive programe potovanj v Peruju.


Lifetrek ima za Peru najugodnejšo ponudbo pri nas

Peru poznamo kot lasten žep, zato so naši programi bolj dostopni kot pri konkurenci. Ne glede na to, da smo programe Peru pripravili izredno dostopne nismo prav nič varčevali na vaš račun. V ceni so vedno všteti vsi stroški z izjemo hrane in morebitnih vstopnin v muzeje, tudi Letalska karta. Vedno letimo z letom iz bližnjih letališč, ter smo v ceno vključili tudi prevoz do letališča in nazaj. Spimo v enostavnih, vendar večkrat preverjenih prenočiščih z zelo dobro oceno na platformi booking.com (ocena je vedno nad 8.2),ter z velikim poudarkom na čistoči in dobro ogrevanih prostorih. Prenočišča so vedno v najbolj zanimivih predelih mest, tako da so glavne znamenitosti vedno le korak stran.

Kdaj je najbolje obiskati Peru?

Večina popotnikov se za potovanje v Peru odloči v suhi sezoni, to je med majem in oktobrom. Najboljši termini za trekinge so v aprilu, maju, juniju septembru in oktobru, isti meseci pridejo v poštev tudi pri raziskovanju Amazonke.

V kolikor za obisk Peruja izberete deževno obdobje med novembrom in marcem, boste zagotovo dobili precej ugodnejše Letalske karte v Peru in tudi preostalih turistov bo manj. V večini primerov boste tudi v deževnem obdobju imeli jasna in topla jutra, pozdno dopoldne se začnejo kopičiti oblaki in proti popoldnevu bo začelo deževati.

Kakšni so vplivi višine?

Višina je zagotovo dejavnik kateremu je potrebno prilagoditi vsaj kakšen dan ob prihodu v Peru. Vpliv višine v tropih pa ima lahko tudi blagodejen vpliv, saj je ozračje malenkost hladneje kot v nižinah, tudi insektov je precej manj. V kolikor vaš let pristane na višini (Cusco) si vzemite nekaj ur za počitek takoj po prihodu, naslednje dni pa naj bo vaš tempo raziskovanja bolj počasen.
Tudi, če se ob prihodu počutite v redu, vas lahko vaše telo preslepi s tem, ko je v vašem krvenem obdoku še vedno kisik, ki ste ga absorbirali v nižinah ali ob morju (Lima).

Pomembno je piti dovolj tekočine, da ne dehidrirate. Kokin čaj (mate de coca) pomaga blažiti simptome višinske bolezni. Hrana naj bo lahka z veliko ogljikovimi hidrati in malo maščobami in proteini. Večerjajte zgodaj, vsekakor pa se izogibajte obrokom pred spanjem.

Izogibajte se pitju alkohola in kajenju ciggaret, prav tako imajo uspavalne tablete na vas lahko slab učinek.

Kako ostati zdrav kadar gremo na potovanje v Peru?

Prvo pravilo je, da zaužijete dovolj vode. Pitje vode ni nasvet, ki ga je potrebno upoštevati samo kadar se nahajamo v Andih, ampak tudi v tropskih predelih saj je tam veliko vlage, ki pospešuje dehidracijo. Voda naj bo ustekleničena ali prekuhana.

Ne podcenjujte moči UV žarkov, kadar ste na višini. Tudi izpostavljanje sončnim žarkom pospešuje dehidracijo. Vedno nosite klobuk z zaščito za vrat in dobra očala z UV zaščito.
Pred obroki si vedno roke dobro umijte ali razkužite. V kolikor se ne morete upreti hrane na ulici vedno preverite ali je hrana dovolj kuhana in predvsem, da je sveže pripravljena.

Maroko
Maroko

Maroko se nam predstavi


Maroko je severnoafriška država, ki ima obalo na severnem Atlantskem oceanu in Sredozemskem morju. Gorovje Atlas, ki poteka čez Maroko, Alžirijo in Tunizijo pa ločuje atlantsko in mediteransko obalo od najbolj znane puščave Sahare. Maroko meji na Alžirijo in Mavretanijo. Ozemlji Ceute in Melilla na sredozemski obali na severu, čeprav ležita v Afriki, spadata pod Španijo in sta španski enklavi v Maroku. Čez Giblartarsko ožino je v lepem vremenu viden Giblartar. Maroko sestavljajo predvsem Arabci in Berberji ali mešanica obeh. Veliko število Berberov živi predvsem v goratih predelih države, kamor so se zatekli in so ohranili svoj jezik in kulturo.


Kakšno je vreme v Maroku?

Na splošno je maroško podnebje zmerno in subtropsko, ohlajeno z vetričem od Atlantika in Sredozemlja. V notranjosti so temperature ekstremne, zime so lahko precej hladne in poletja so zelo vroča. Dejstvo je, da bolj se oddaljujete od oceana, bolj so ekstremne zimske in poletne temperature.

Kdaj v Maroko?

Država je najlepša spomladi (sredi marca do maja), ko je pokrajina zelena in bujna.Odličen čas za planinsko pohodništvo. Maroko je lep tudi jeseni (od septembra do oktobra), ko so temperature zelo prijetne.



Maroko – programi po meri

Vse programe, ki jih izvajamo v Maroku lahko pripravimo tudi kot potovanja po meri. Naj si gre za treking v pogorju Atlas, pohodniški ali čisto turistični program. Za vas bomo pripravili najugodnejšo ponudbo vašega sanjskega potovanja v Maroko.

Potovanja po meri: maroška pravljica

Maroko za družine

Programi v Maroku so primerni tudi za družine z mlajšimi otroki. Tudi treking lahko prilagodimo, da bo primeren za družinsko raziskovanje Atlasa. Vzpon na najvišji vrh Maroka pa bomo pustili za čas, ko bodo otroci malo starejši.
Kot potovanje po meri pa priporočamo program našega klasičnega potovanja po Maroku. Z našimi lokalnimi parterji bomo vaše potovanje zagotovo pripravili popolnoma nepozabno in predvsem brezskrbno.

Maroko potovanje: Turistična agencija Lifetrek treking potovajna, turno smučanje in odprave

Atlas – selfguided treking

Znameniti treking v pogorju Atlas je lahko pravi logistični podvig, zato je pred samo izvedbo potrebno imeti urejeno čisto vse. V kolikor bi se v Maroko na treking podali sami vam z veseljem pripravimo organizacijo vašega trekinga. Organiziramo vam prevoz iz letališča do Imlila. Rezerviramo vam gorske koče (giteje) na poti, vodnika, kuharja in zagotovimo oslička za nošenje opreme.

Treking v Maroku- Selfguided trekingi

Maroko: nekaj zanimivih informacij


Zakaj v Maroko s Turistično agencijo Lifetrek?

Maroko se najbolje doživi s turistično agencijo Lifetrek. Lifetrek se kot edina agencija v Sloveniji v Maroko odpravlja skozi celotno leto. Pozimi smučamo, pomladi in jeseni raziskujemo Atlas in kraljevska mesta, poleti papočitniško raziskujemo obalna mesta. Programi so skrbno zasnovani in glede na tip potovanja ponuja maksimalni užitek, kjer se mnogokrat umaknemo od, za naše pojme, preveč obiskanih znamenitosti.


Na kakšne trekinge se laho odpravimo v Maroko?

  • Visoki Atlas (tudi zimski vzponi)
  • Toubkal (dostopni štiritisočak)
  • Rajska Dolina
  • Ifran nacionalni park
  • Ekstremni treking v Sahari
  • Anti Atlas

Katere znamenitosti so najbolj znane v Maroku?

  • znamenita tržnica Djemaa el Fna v Marrakechu
  • Maroški Hollywood, mesto Ait Benhaddou
  • Erg Chebbi v Saharski puščavi
  • Dolina Draa in soteska Todra
  • rimsko mesto Volubilis
  • čudovito mesto Essaouira ob obalah Atlantika
  • nepozabni klifi Legzira

Zdravje in varnost v Maroku?

Preventiva je ključnega pomena za ohranjanje zdravja v Maroku. Malo načrtovanja pred odhodom vam bo prihranilo težave kasneje. Če bo sreča, bo vaša najhujša pritožba na potovanju slabost; okužbe so običajno povezane s slabimi življenjskimi razmerami in revščino ter se jim je mogoče izogniti z nekaj previdnostnimi ukrepi. Glede varnosti je Maroko za turiste zelo varna država.

Pitje vode neposredno iz pipe je v Maroku slaba ideja. Zaradi vedno večjega onasnaženja s plastiko so marsikateri maroški hoteli in restavracije začeli s filtrirajem vodo za goste.

Maroko: najpomembnejše informacije za slovenske turiste

Vstop v državo:
Viza za bivanje do 90 dni ni potrebna
Vstop samo z veljavnim potnim listom
Klicna številka: +212
Časovna razlika:-1ura

Pomembne številke:
Policija: 190 ali 112 z mobilnega tel.
Policija izven mest: 177
Ambulanta: 150
Gasilci: 15
SOS Zdravniška služba: +212 05 22 98 98 98
protistrupni center: 081 00 01 80 (npr.:kačji ali škorpijonov pik)

Slovensko predstavništvo v Maroku:
Konzulat Republike Slovenije
53 Rue Ahmed Charci
20250, Casablanca
+212 522 70 00 74
+212 522 70 00 75
GSM: +212 661 19 63 73
Email: consulatsloveniemaroc@gmail.com

Maroko in hrana

Maroko slovi po odlični, sveži in raznovrstni hrani. Na izbiro je vedno dovolj hrane za najrazličnejše okuse, od rib, stročnic, mesa, sadja in zelenjave. Največjo skrb predstavljajo prebavne motnje, ki znajo biti v Maroku kar stalnica, vendar se jim lahko enostavno izognemo z rednim umivanjem rok in z izogibanjem uporabe tekoče vode.

V Maroku so porcije majhne in ni pričakovati, da bi se pri zajtrku oz. večerji lahko najedli za cel dan. Tako da so za dobro voljo in sit želodec potrebni več kot trije obroki dnevno. V Maroku se lahko hitro privadimo na zdrav način prehranjevanja z vsaj petimi manjšimi obroki dnevno, kar nam zdravniki pogosto svetujejo.

Ali je Maroko primeren tudi za solo popotnike?

Na naše programe v Maroko se lahko prijavite tudi, če radi potujete sami. Družbe ne bo preveč, nekaj je bo pa vseeno. Tudi doplačila za enoposteljne sobe običajno ni, saj spimo v pohodniških penzionih oz. spimo v gorskih kočah ali pa si šotor nosimo celo s seboj. Ker se običajno prijavi veliko solo popotnikov/popotnic bomo skoraj v vsakem primeru našli par, s katerim si boste delili sobo.

Ali bo ostalo kaj öasa za fotograafiranje ali pa samostojno odkirvanje?

Vsak program je prilagojen zmerni hoji z dovolj postanki, tako da je na voljo tudi dovolj časa za fotografiranje. Program poteka po najlepših peš-poteh in predelih dežele, zato neko samostojno odkrivanje ni potrebno. Lahko pa po končanem dnevu poiščete miren kotiček, kjer lahko prebirate svojo knjigo, uživate ob pivu ali pa vtise zapišete v dnevnik.
Ker so izbrani programi na izredno lepih lokacijah, lahko program tudi samostojno podaljšate in vam organiziramo prevoz tudi kak dan kasneje.

Kakšno zavarovanje potrebujem za vzpon na Toubkal?

Za vzpon na Toubkal svetujemo še specialistično zavarovanje za gorništvo. Turistično zavarovanje, ki ga uredi turistična agencija Lifetrek, krije zgolj potovanje oz. ste zavarovani do višine 3000m. PZS izkaznica oz. s članstvom v PZS ste tudi nezgodno zavarovani v gorah do višine 6.500m. Več o zavarovanju si lahko preberete tukaj. Za zares brezskrbno odpravo pa vam priporočamo zavarovanje preko Alpenverein.

Covid-19

Maroko je trenutno odprt za 67 držav sveta, tudi za vse države Evropske Unije. Potniki morajo ob prihodu v Maroko predložiti negativen Covid-19 PCR test, ki ne sme biti starejši od 48 ur.

Maroko: največje znamenitosti

Marakeš

Vsak popotnik, ki se je kadarkoli odpravil v Maroko zagotovo ni izpustil Marakeša. Blizu vznožja gorovja Atlas leži kraljevsko mesto Marakeš, ki je v svoji naravi precej glasno mesto, s svojim temperamentom, predvsem pa z veliko zgodovine. Nekajdnevno bivanje v Maroku si boste lahko popestrili z okušanjem ulične hrane na trgu Djemma el Fna, iskanjem prave mešanice začimb v soukih ali pa nakupom unikatnega nakita za boljšo polovico. Če želite doživeti pravi Marakeš si morate prenočišče rezervirati znotraj medine v enem izmed tradicionalnih Riadov.

Fes

Maroko je več kot 400 let za svojo prestolnico imenoval Fes, mesto pa je še vedno središče kulture in religije. Staro obzidano mesto – poznano kot Fes el-Bali je bilo zgrajeno že v devetem stoletju in je prepoznano s strani UNESCA, kot območje z ogromno zgodovinsko vrednostjo. Fes najbolje spoznate kar peš, vsak ogled pa mora vključevati tudi mošejo Quaraouiyine in pripadajočo univerzo, katera je najstarejša na svetu. Ostale znamenitosti so še tekstilstvo Shaouwara, grobnice Merenid in judovska četrt oz. Mellah.

Essaouira

Maroko ima čudovito atlantsko obalo in ko se enkrat naveličamo vrveža mest in vročine, je ena izmed najboljših izbir za nadaljevanje potepanja po Maroku mesto Essaouira. Mesto je bilo priljubljeno zbirališče nekaterih svetovno znanih ikon, naj omenimo samo Hendrixa in Marleya. Plaža je čudovita, poznana pa je predvsem vsem ljubiteljem vodnih športov. Samo mestno jedro pa vas bo očaralo z barvitimi hišami, ozkimi ulicami in spokojnostjo na vsakem koraku. Essaouira je poznana po odlični morski hrani, med drugim so v mestu snemali tudi dele priljubljene dele serije Game of Thrones.

Chefchaouen

Za Chefchaouen, ki je stisnjen med vrhove gorovja Rif, bi lahko rekli, da je majhno mesto v ogromni pokrajini. Je center kreativnosti saj privlači slikarje in fotografe iz celotnega sveta. Umetnike privablja s čudovito modrimi hišami in bistro svetlobo. Okolica mesta ponuja nešteto možnosti za pohode, vsem ki bi se pa raje sprehajali po mestnem središču, pa le to ponuja mnogo galerij. Prav posebna atmosfera je na trgu Uta el-Hammam, kjer si privoščite počitek ob izvrstnem metinem čaju ali pa poizkusite pravo maroško kosilo.

Merzouga

Merzouga je krajni predel sipin Erg Chebbi in služi kot vstopna točka v prostrani svet saharske puščave. Veliko agencij ponuja safari s kamelami, izbirate pa lahko med nekajurnimi izleti in celo večdnevnimi odpravami. V kolikor obiščete Maroko, zagotovo ne smete izpustiti dogodivščine v puščavi, saj visoke sipine, modro nebo in beduinski tabori navdušijo prav vsakega. Tisti z malo več poguma pa se lahko poizkusijo s surfanjem, smučanjem ali bordanjem po sipinah.

Toubkal

Jebel Toubkal je najvišji vrh severne afrike in se ponaša z 4167 metri. Vzpon na vrh ni pretežek, nagradi pa z dih jemajočimi razgledi. Najhitrješi in najbolj pripravljeni pohodniki lahko vrh osvojijo že v enem dnevu, vendar si je vseeno bolje vzeti kak dan več in resnično uživati v Atlasu. Slabih 80 kilometrov od Imlila, ki je izhodišče za vzpon na Toubkal ali pa za treking v Atlasu, leži eno izmed redkih smučišč v afriki – Ouikaimeden.

Dolina Dades

Dolina Dades poteka med gorovjema Jeble Srhro in Atlaskom in ponuja nekaj najlepših razglednih točk v Maroku. Stene in klifi, ki se dvigujejo tudi 300 metrov nad dolino, z vsakim metrom in pretečeno minuto spreminjajo barve – od oranžne, živo rdeče do vijolične. Vzemite si čas in Berberske vasi obiščite peš, prav tako se pustite navdušiti čudoviti soteski Todra. Na poti boste našli tudi neštete tradicionalne obrabmne kasbe, v katerih lahko celo prespite, saj marsikatera dandanes služi kot luksuzni hotel.

Splošni podatki o državi Maroko

Geografija

Kraljevina Maroko je arabska država v Magrebu, ki na vzhodu in jugovzhodu meji na Alžirijo, na jugu pa na Zahodno Saharo, ki si jo nezakonito prisvaja že od začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je tam začelo izkoriščanje fosfatov. Na zahodu Maroko obdaja Atlantski ocean, ki na severu skozi strateško Gibraltarsko ožino preide v Sredozemsko morje. Maroko leži na površini malo manj kot 460.000 km2 , na kateri preide iz obsežnih ravnikov v gorate predele verig Atlasa in na jugovzhodu v Saharo.
Maroko je pokrajinsko zelo raznolika država in sega od visokogorja Atlas in Rifa do obsežnih ravnikov, ki se postopoma spuščajo proti obalam Atlantskega oceana, kjer je skoncentrirano tako prebivalstvo kot tudi gospodarstvo države, pa vse do puščave na jugovzhodu. Maroko je tudi najbolj gorata severnoafriška država, saj je njegova povprečna nadmorska višina 800 metrov. Veriga Atlasa s slemenitvijo v smeri SV–JZ deli državo na atlantski in saharski del. Sredozemsko območje sestavlja le ozka rifska obala, zato je bolj pod vplivom Atlantskega oceana kot Sredozemskega morja.

Maroko ima na severu sredozemsko podnebje, v notranjosti polsuho, na jugovzhodu države pa puščavsko. Padavine so prisotne od novembra do aprila, v višjem Atlasu celo kot sneg. Poletni meseci so skoraj brez padavin, z visokimi temperaturami v notranjosti države. Ob atlantski obali so temperature zaradi hladnejšega Kanarskega toka zmernejše. Celinskost se proti notranjosti države povečuje.

Maroko ima izmed vseh severnoafriških držav najbolj razvejeno rečno mrežo, kar pa je posledica padavinskih razmer. Pretok vodotokov sezonsko zelo niha; večina jih poleti celo usahne, medtem ko se pozimi precej napolnijo zaradi obilnejših padavin.

Obalno sredozemsko rastlinstvo proti notranjosti in jugu države prehaja v stepski in puščavski pas, v katerem je zelo razširjeno grmičevje, še posebej čičimak in tamariska. V višjih območjih je veliko borovih in cedrovih gozdov, travna odeja pa je skromna, zato prevladuje paša drobnice. V nižjih predelih je naravno rastlinstvo preoblikovano, tako da se ob atlantski obali razprostirajo nasadi sredozemskih kulturnih rastlin, nekdanji listnati gozdovi pa so se ohranili le ponekod na Rifu, medtem ko v oazah na jugu prevladujejo dateljnove palme, na ravnikih pa nasadi kulturnih rastlin, ki jih omogoča umetno namakanje. Arganovo drevo je unikat jugozahodnega dela atlantske obale in je na tem območju še iz časov, ko je imel ta del Afrike še tropsko podnebje. Dandanes uspeva s pomočjo vlage morskih meglic. Arganovo olje je vse bolj cenjeno, saj ga uporabljajo že v vseh vrstah industrije; od prehrambne do kozmetične. Zaradi redkosti argana je UNESCO razglasil regijo Essaouira–Agadir za zaščiteno biosfero.

Avtohtone vrste sesalcev v kraljevini Maroko so: lisica, šakal, cibetovka, hijena, panter, gazela in berberska opica. Za Atlas so značilni še mufloni. Kar pa se tiče udomačenih živali, so najpogostejše ovce, koze in govedo. Na podeželju se kot prevozno sredstvo večkrat pojavljajo tudi mule in konji ter v sušnejših območjih kamele. V državi je preko 450 vrst ptic, veliko je selivk.

Turizem

Z vidika razvoja turizma ima Maroko velik naravnogeografski potenciali, saj že sama raznolikost pokrajine omogoča razvoj različnih vrst turizma. Tako se je v vzpetem svetu Atlasa razvil gorski turizem; najbolj razvito je pohodništvo, pohodne poti pa se pojavljajo tudi v soteskah rek Drâa, Dades, Ziz itd. Sredozemsko morje je omogočilo nastanek turizma, ki je še najbolj podoben tunizijskemu, kljub temu da je poudarek še vedno na kulturnem doživetju Maroka, Atlantski ocean pa nudi odlične valove za vodne športe, čeprav je obala nekoliko manj primerna za kopanje. Na ravnikih je Maroko razvil mesta, ki danes privlačijo največ turistov. Maroko ima na prehodu v puščavo na jugozahodu oaze, ki so čedalje večja turistična atrakcija in katerih obstoj katerih omogoča talna voda. Južni Maroko je kot simbol oz. zaščitni znak prevzel oaz datljeve palme. Nedaleč stran pa Maroko turistu omogočena prava saharska izkušnja, saj se lahko s kamelo ali terenskim vozilom napoti v najbolj znan Erg Chebbi.

Zgodovina

Maroko ima bogato zgodovino, ki je vplivala na njegovo današnjo kulturno in naravno podobo ter dala državi dodatno vrednost za trženje turizma. Prvi nam znani prebivalci današnjega ozemlja Maroka so bili neandertalci, prvi civilizirani ljudje pa so 3000 pr. n. št. prišli z Bližnjega vzhoda.Na maroških tleh je sledi pustilo precej različnih kultur; od feničanskih trgovcev in pomorščakov do Kartažanov in Rimljanov, ki so zgradili mesto Volubilis, ki je danes priljubljena turistična točka v bližini Meknésa. Rimljani so v tem obdobju širili krščanstvo, zaradi priselitve judov iz Egipta pa se je v Maroku do danes ohranila tudi najstarejša še živeča religija. Oblast so nato prevzeli germanski Vandali, sto let kasneje pa Bizantinci. Do prihoda arabske nadvlade je v Maroku sledilo obdobje nejasnih političnih razmer.

V drugi polovici sedmega stoletja je islam prodrl v Maroko, ki mu je zatem vladalo več neodvisnih muslimanskih kraljestev, ki jih je šele Idrisi v 8. stoletju uspel ponovno združiti v eno. To je začelo cikel vzhajajočih in propadlih islamskih dinastij, ki so si prestolnice ustvarile vsaka v svojem mestu, ta pa so danes znana kot kraljeva mesta in sodijo med najbolj priljubljene turistične destinacije. Obdobje, ki je sledilo, je bilo zaznamovano s konflikti in spopadi, Maroko pa je dobil mešano prebivalstveno podobo zaradi dotoka temnopoltih sužnjev, belopoltih ubežnikov in najemniških vojakov. Leta 1912 je Francija prisilila Maroko v podpis sporazuma, s katerim je le-ta postal francoski protektorat. Maroška mesta so dobila novi del, zgrajen po vzoru zahodne arhitekture, imenovan ville nouvelle, ki je bil namenjen evropskemu prebivalstvu.

Domače prebivalstvo je bilo v podrejenem položaju, saj so si Francozi prisvojili vsa najboljša kmetijska zemljišča, izvažali naravne dobrine in začeli z izgradnjo sodobne infrastrukture. Nezadovoljstvo domačega prebivalstva je postajalo vse večje in začel se je boj za neodvisnost, ki jo je Maroko dosegel leta 1956, ko mu je bilo vrnjeno tudi ozemlje pod špansko oblastjo, razen eksklav Ceute in Melille. Po osamosvojitvi je Maroko obdržal svetovanje kolonialne Francije in si tako omogočil mirnejši razvoj. Zaradi obsežnega izposojanja denarja je bil Maroko do leta 1970 v velikih dolgovih. Leta 1973 je začela cveteti proizvodnja fosfatov v Zahodni Sahari in Maroko je začutil priložnost za zaslužek, zato je leta 1976 zavzel sever Zahodne Sahare, tri leta kasneje pa še njen južni del, kar pa že več kot trideset let povzroča spore.

Bogata maroška zgodovina in sledi različnih kultur so omogočile dobro podlago za razvoj kulturnega turizma, ki turiste danes privablja predvsem v štiri kraljeva mesta; Meknes, Rabat, Fez in Marakeš. Evropski turist lahko nedaleč od doma doživi pravo arabsko kulturo, na podeželju pa ostanke berberske kulture. V turizem je vpletena večina prebivalstva, veliko brezposelnega prebivalstva na ulici išče priložnostna dela, kot je delo vodiča, nosača, itd., v zameno za manjše plačilo. To pa privede tudi do negativnega učinka, saj so lahko precej vsiljivi, kar je za večino turistov neprijetno. Razvoj turizma s pritegovanjem tujih investitorjev in vlaganji zelo spodbuja kralj, zato prevzema turizem vse večjo vlogo v terciarnem sektorju. Kljub pozitivnim ekonomskim posledicam pa povzroča negativne posledice v okolju in tako uničuje privlačnost destinacije.

islandija
islandija

Islandija se nam predstavi


Islandija -približno na polovici poti med Evropo in Severno Ameriko, obdan z vodami Atlantskega oceana, leži nenavaden otok. Otok imenujejo “dežela na koncu sveta”, ne toliko zaradi njene geografske lege kot zaradi dejstva, da se v trenutku, ko stopite nanjo, zdi, kot da ste prispeli na drug planet. Čudoviti gejzirji, iz katerih vroča voda poči naravnost v nebo, grozljivi, a fascinantni vulkani, mogočni slapovi, nad katerimi plešejo dolga polja okamenele razpokane lave, kjer se človek počuti kot mravlje na skorji opečenega kruha, del leta večen dan in del večna noč … Ni čudno, da je Jules Verne zaplet “Ceste v središče Zemlje” postavil prav na skrivnostno Islandijo!


Islandija – dežela slapov, gejzirjev, vrelcev in ledenikov

Vodnati, peneči se rečni slapovi, ki so vsi po vrsti ekstremno močni, Islandija velja za deželo z najmočnejšimi slapovi v Evropi. Islandki slapovi so tudi izjemno lepi. Primerjava s preostalimi slapovi v Evropi bi bila le neslana šala. Najmočnejši je Detifoss, najbolj obiskan in posledično fotografiranje Gulfoss, poseben in drugačen je Godafoss, najlepši od vseh, pa morda Dynandi. Islandija se ponaša z izjemno čistim zrakom, ki je tudi brez vonja. Sonce deluje prijetno, a vsako sprehajanje sončnih žarkov po goli koži se lahko konča z opeklinami.

Ko dežuje (običajno gre bolj za močan pršec), se obleka zaradi suhega zraka in nenehno prisotnega vetra skoraj sproti suši, po drugi strani, pa lahko dežuje praktično vsak dan. Islandija ponudi tudi najboljšo pitno vodo na svetu, saj je prečiščena s strani nešteto lišajev in kamenine lave. Okus ima drugačen, mehkejši a obenem intenzivnejši. Izviri vroče vode, ki jih na Islandiji ni malo, bi vsi po vrsti dobili na naši celini oznako zdravilni, saj imajo mineralno sestavo, ki kožo dobesedno pomladi in obnovi.

Islandija pa je v največji meri tudi dežela ledenikov, ki so ogromni, največji v Evropi in več ali manj položni, ampak pošteno krojijo vremenske pogoje in obliko pokrajine. Od nekdaj je mornarjem in ribičem poznan pojav fatamorgane, ko so nad morjem uzrli belino, ki pa ni bila oblak ampak ledenik.

Namakati se v neštete bazene zdravilne vode, ki jih ima skoraj vsaka vas na Islandiji, je vsem obiskovalcem (in tudi domačinom) skoraj božja obveza. V zadnjem času je največji magnet te dežele famozni Blue Lagoon, dokazano najbolj zdravilni wellnes na svetu. Ne glede na zunanji hlad ali dež, je namakanje v do kosti segajoči vroči vodi več kot samo balzam za dušo in telo. Koža se nam napne, energija razpoloženja dvigne.



Islandija – programi po meri

Vse programe, ki jih izvajamo na Islandiji lahko pripravimo tudi kot potovanja po meri. Naj si gre za treking od Skogarja do Landmannalaugarja, pohodniški ali čisto turistični program. Za vas bomo pripravili najugodnejšo ponudbo vašega sanjskega potovanja na Islandijo.

Predstavitev destinacije Islandija: Aurora nad mestom Vik

Islandija za družine

Programi Islandija za pohodnike, Severni sij in Islandija za zladokusce so programi, ki so primerni tudi za družine z mlajšimi otroki. Malo daljše pohode bomo prilagodili vašim željam, tako da bodo vseeno vsi skriti kotički tudi vam na razpolago.
V kolikor pa bi potovali sami in ne z organiziranimi skupinami, pa se na nas obrnite za pripravo potovanja po meri. Ker imamo na voljo tudi zmogljiva terenska vozila z osmimi sedeži, se lahko na potovanje odpravi tudi manjša družba.

Programi po meri na Islandiji

Selfguided treking

Znameniti treking Skogar – Landmannalaugar je pravi logistični podvig, zato je pred samo izvedbo potrebno imeti urejeno čisto vse. V kolikor bi se na treking podali sami vam z veseljem pripravimo organizacijo vašega trekinga. Organiziramo vam prevoz iz letališča do Reykjavika, ter do izhodišča. Rezerviramo vam gorske koče na poti, ki so običajno zasedene več mesecev vnaprej. Pripravimo vam zemljevid poti, pomagamo ali dopolnimo opremo.

Slap Seljalandsfoss

Ali je Islandija draga?

Islandija slovi kot ena izmed dražjih držav, vendar se lahko obisk tudi enostavno precej poceni. V kolikor želite prihraniti na vašem potovanju je prvi korak zagotovo iskanje prenočišč s kuhinjo, kjer si enostavno pripravite topel obrok ali pa hranilni zajtrk. Veliko naravnih znamenitosti na Islandiji je brezplačnih, zato čas raje izkoristite za raziskovanje čudovite narave. Za vse avanturiste pa vsekakor priporočamo kampiranje v šotorih. Na naših potovanjih imamo vedno rezervirane namestitve, ki omogočajo kuhanje, tako da v večini primerov znesek za prehrano na celotnem potovanju ne preseže 50 €.
Cene na Islandiji

Hrana in pijača

  • Zajtrk: 4.5 – 9 €
  • Kosilo/Večerja: 12 -25 €
  • Pizza: 10 – 15 €
  • Pivo: 4 – 8 €
  • Kava z mlekom: 2.5 – 5 €
  • Voda (0.5 litra): 1 – 2.5 €
  • Hot-dog: 3 – 5 €

Prevoz

  • Mestni promet: 3 €
  • Taxi (štartnina): 4 – 6.5 €
  • Taxi (cena na kilometer): 1.5 – 3 €
  • Taxi iz Letališča do Reykjavika (enosmerna): 95 €
  • Rent – a – car: 40 – 90 € na dan
  • Gorivo: 1.4 €
  • Letalske karte iz Dunaja/Budimpešte: od 100 €

Znamenitosti

  • Blue Lagoon (glede na termine): 45 €
  • Opazovanje kitov (3 ure): 60 €
  • Muzej vikingov: 11 €
  • Lava Tunnel: 40 €
  • Muzej Skogar: 15 €
  • Muzej Husavik (kiti): 15 €
  • Secret Lagoon: 25 €
  • Diamond Beach čoln: 40 €
  • Ice Cave (2.5 ure): 120 €


Življenje na Islandiji

Nekaj nespoštljivega je vprašati domačina, če mu je dolgčas. Jasno da mu ni. Islandci so zelo delavni in lenoba je smrtni greh. Na Islandijo se ne hodi na žur, po partnerja ali za mestnimi užitki. Reykjavik je sicer še kar mesto, z vsemi radostmi in tegobami mest, že naslednji po velikosti Akureyri ima samo 2500 prebivalcev. In takoj ko prestopimo meje mest, je samo še samota. Čista neokrnjena samota, le v manjšem delu obdelana. Gre za deželo ekstremov.

Na sploh je celotna dežela nekako mistična. Samotnost osrednje puščave, morske obale in večine dežele je skorajda težka. Sprva nas kar straši. Še posebej unikatni so fjordi v deželi Westfjords. Mirna in gladka voda, nad njimi pa zeleno-črni terasasti visoki vrhovi. Vsak drugi dan temno črni oblaki z deževjem. Hiša ali dve predstavljata že naselje.

Islandija je v svojih pripovedkah tudi zelo mistična. Sprva je težko verjeti v zgodbe o lovu na duhove in njihovem izganjanju, a če se pogovarjaš s katerim od ljudi ki to počnejo (ali očividcem), v zgodbe o duhovih začneš celo počasi verjeti. Večinoma ne gre za tragične ali grozne zgodbe, celo na pol duhovite so lahko, in nedvomno izvirajo še iz časov starih Sag (mistične skandinavske legende).

Islandija ima svojo hrano tako kot naravo – malce posebno in drugačno. Prilagojena okolju in danostim. Večina mesa so Islandci nekoč sušili in noben del živali ni bil zavržen. Še danes med osnovne gurmanske jedi spadajo posušena moda ovna, sušena jagnjetina, puding iz jeter in krvi, ovčje glave in podobno. Čeprav nekaterim na dimu sušene jedi zaradi vonja ne teknejo, pa je posušena riba za malico, ali ržene palačinke in kosi sušene ovčetine, ki jih prodajajo na vsaki bencinski postaji skoraj obvezna, da med bivanjem v tej neverjetni deželi vsaj malo okusimo tudi življenje pravega Islandca.

Življenje pravega Islandca ni označeno samo z naravo in hrano, ampak načela življenja razlaga tudi stara vikinška knjiga Hávamál, v kateri so zbrani mistični napotki, po katerih naj bi se živelo. Kaj jesti, kako se obnašati, kakšen odnos imeti s sosedi, ženo in otroki, kako delati z denarjem, hrano in domača zdravila in tako naprej. Nekateri jo celo primerjajo z legendarno kitajsko knjigo Tao (pot). In če je Tao knjiga ali filozofija celotnega vzhoda, je Hávamál nedvomno knjiga severa.

Islandija: nekaj zanimivih informacij

Zakaj na Islandijo s turistično agencijo Lifetrek

Islandija se najbolje doživi s turistično agencijo Lifetrek. Lifetrek se kot edina agencija v Sloveniji na Islandijo odpravlja skozi celotno leto. Pozimi smučamo, pomladi, pozimi in jeseni opazujemo polarni sij, poleti pa aktivno raziskujemo otok. Programi so skrbno zasnovani in glede na tip potovanja ponuja maksimalni užitek, kjer se mnogokrat umaknemo od, za naše pojme, preveč obiskanih znamenitosti.

Islandija z Lifetrekom je cenovno bistveno bolj ugodna od preostalih agencij

Islandijo poznamo kot lasten žep, zato so naši programi bolj dostopni kot pri konkurenci. Ne glede na to, da smo programe Islandija pripravili izredno dostopne (glede na islandske cene) nismo prav nič varčevali na vaš račun. V ceni so vedno všteti vsi stroški z izjemo hrane in morebitnih vstopnin v muzeje. Vedno letimo z direktnim letom iz bližnjih letališč, ter smo v ceno vključili tudi prevoz do letališča in nazaj. Spimo v enostavnih prenočiščih, vendar skoraj vedno na osnovi dvoposteljne sobe. Prenočišča pa imajo vedno možnost kuhanja hrane, tako da ni potrebno zapravljati v restavracijah zunaj.

Kakšna je razlika med programom Islandija za pohodnike in programom treking Islandija?

Islandija za pohodnike je program z dnevnimi izleti, kjer raziskujemo najlepše predele južne Islandije – program je res za vse prste obliznit. Ker delamo dnevne izlete, nas glavnina prtljage vedno počaka v prenočišču oziroma v avtomobilu. Nahrbtniki so lahki, spimo pa v enostavnih prenočiščih. Se pa v sklopu tega programa udeležimo tudi dveh etap programa Treking Islandija, in sicer prve mimo slapu Skogafoss, ter (pričakovano) zadnje etape v Landmannalaugarja. Torej doživimo dva največja vrhunca tudi malo bolj na “komot”.

Treking Islandija pa je pravo preživetje v naravi Islandije. Naš štart je na obali Atlantika in se mimo neštetih slapov, puščave, ledenikov podamo na 6 dnevno pot do Landmannalaugarja, kjer zmago proslavimo s kopanjem v naravnih vrelcih. Celotno pot smo čisto samo-preskrbni, kar pomeni, da nosimo vse s seboj. Z vse, mislimo dejansko vse, šotor, spalna vreča, podloga, hrana, gorilnik, kakšen lonec, oblačila in še kaj… Sicer se da najeti transfer opreme, ampak zadovoljstvo, če vse to zmoremo sami je neprecenljivo.

Kdaj gremo pa lahko na turno sučanje

Islandija je pravi raj za vse, ki bi šli na turno smučanje. Če bi bil dan v zimskih mesecih kaj daljši, bi se tja odpravili že dosti prej, vendar je dolga noč razlog, da se na Islandijo odpravimo šele v aprilu.

Kakšno je poletno vreme na Islandiji?

Povprečna temperatura na Islandiji v poletnem času je med  12 in 18 st. C ob visoki vlažnosti. To pomeni, da so temperature podobne našim jesenskim temperaturam v gorah. Pričakujemo pa lahko vse; od trenutkov z v kratke rokave, do mrzlega vetra, ko je še najboljša topla in lahka puhasta bunda.

Islandija in hrana?

Na Islandiji bomo za hrano poskrbeli sami. V nekaterih prenočiščih imamo kot redne stranke za Islandijo izjemne cene kosil – cca 20 €. Drugače pa si bomo hrano kuhali in pripravljali sami – na trekingu na gorilniku, drugje pa v kuhinjah. Da na Islandiji ne bomo izgubljali preveč časa, se bomo vsaj malo s hrano založili že v Sloveniji. Tudi kakšno močnejšo pijačo, je bolj smiselno kupiti pri nas ali pa najkasneje na letališču v brezcarinskih prodajalnah.

Ali je Islandija primerna tudi za solo popotnike?

Na naše programe na Islandiji se lahko prijavite tudi, če radi potujete sami. Družbe ne bo preveč, nekaj je bo pa vseeno. Tudi doplačila za enoposteljne sobe običajno ni, saj spimo v pohodniških penzionih oz. spimo v gorskih kočah ali pa si šotor nosimo celo s seboj. Ker se običajno prijavi veliko solo popotnikov/popotnic bomo skoraj v vsakem primeru našli par, s katerim si boste delili sobo.

Ali bo ostalo tudi kaj časa za fotografiranje ali pa somostojno odkrivanje?

Vsak program je prilagojen zmerni hoji z dovolj postanki, tako da je na voljo tudi dovolj časa za fotografiranje. Program poteka po najlepših peš-poteh in predelih dežele, zato neko samostojno odkrivanje ni potrebno. Lahko pa po končanem dnevu poiščete miren kotiček, kjer lahko prebirate svojo knjigo, uživate ob pivu ali pa vtise zapišete v dnevnik.
Ker so izbrani programi na izredno lepih lokacijah, lahko program tudi samostojno podaljšate in vam organiziramo prevoz tudi kak dan kasneje.

Ali je Islandija v Evropski uniji?

Islandija ni članica ne EU in ne Schengenskega območja. Je pa Islandija izredno vpeta v politični sistem EU. Tako prebivalci Slovenije za obisk Islandije potrebujejo le osebno izkaznico, za zavarovanje zadošča že modra kartica za tujino, prav tako je telefonsko gostovanje enako, kot če gremo v Italijo ali Hrvaško.
Islandija je včlanjena v zvezo NATO in Evropsko združenje za prosto trgovino (EFTA)

Islandija in njena poselitev

Kdaj je bila Islandija poseljena, je samo predvidevanje. Je pa Islandija leta 930 dobila parlament, ki je bil za tiste čase izjemno unikaten in gre za najstarejšo popolno demokratično državno ureditev na svetu. Vsaka vas je imela po en glas, ne glede na število prebivalcev. Predsednik skrbi le za državniške formalnosti in dela kot predstavnik za stik s pomembnejšimi obiskovalci. V 13. stoletju so bili Islandci 2 leti pod Norveškim kraljem, leta 1662 pa so se povezali s kraljevino Dansko in se leta 1944 od nje tudi osamosvojili.

Covid-19

Islandija je uvedla naslednje omejitve pri vstopu v državo. Vsi potniki, ki prihajajo v državo morajo, ali v 14 dnevno karanteno, ali pa opraviti 2 testa na Covid-19, ter biti v vmesnem času v karanteni. MEd obema testoma mora biti najmanj 5 dni. Cena testiranja znaša 58€. Med karanteno je prepovedano obiskovati restavracije, bare, turistične znamenitosti, mestna središča in muzeje. Prepovedana je uporaba javnih prevoznih sredstev. Dovoljen je prevoz z najetimi vozili.

Ali Islandija spada k Evropi ali ne?

Ja in ne. Nekje po polovici otoka, smer sever jug teče prepoka, ki je prav lepo vidna v nacionalnem parku Pingvellir. In ta prepoka, pri Pingvellirju, polna čiste in hladne vode, se vsako leto razširi za nekaj centimetrov (ob močnih potresih tudi do pol metra) in počasi deli (lomi) Islandijo na dve polovici. Vzhodna pripada evropski geološki plošči, zahodna ameriški.

Če Islandija ne bi bila poseljena v času vikinških osvajanj, Islandija morda ne bi imela nič skupnega oziroma ne bi bilo nobenih vezi z našo staro celino. Tudi njeno ime, ki etimološko pomeni, da gre za deželo snega in ledu, je v nasprotju z deželo, saj je dežela ob obalah rodovitna, zelena in polna življenja, ne pa dežela ledu in snega.

Zgodovina

Poselitev in vikinška osvajanja

V zgodnjem novem veku so se Norvežani že izkazali kot izvrstni mornarji in so naselili vse bolj oddaljene otoke. Zgodba pravi, da se je Norvežan Naddoddur (ime pomeni Thorova sekira) okoli leta 850 odpravil na Ferske otoke, kjer je živel. Na poti domov ga je zajela nevihta in je skrenil s poti. Ladja je končala v bližini nenaseljenega otoka, kjer so Naddoddur in njegovi možje ostali nekaj dni. Ko so se odpravili na morje, naj bi začelo snežiti in so tako otok poimenovali Snæland – Snežna dežela.

Po vrnitvi na Ferske otoke se je novica o novem otoku hitro razširila. V le nekaj letih se je na nov otok priselilo približno 1000 ljudi. Domnevno naj bi Flóki Vilgerðarson po izjemno hudi zimi, ko je čreda ovac umrla od lakote, otok poimenoval Islandija – Ledeni otok. Vikingi so začeli prihajati s Švedske, Irske in Škotske. Tako so Vikingi s svojimi keltskimi sužnji naselili Islandijo. Teorije, da so irski menihi prvi prispeli na otok ognja in ledu, so zdaj večinoma zavrnjene.

Prvi uradni kolonist je bil Ingólfur Arnarson. Leta 870 je z družino prišel na Islandijo, ker je na Norveškem zaradi obtožbe izgubil celotno posest. Pristal je na južni obali Islandije v bližini današnje Ingólfshöfði v bližini narodnega parka Skaftafell. Z njim je prišel tudi njegov posvojeni brat Hjörleifur Hróðmarsson, ki se je naselil v bližini današnjega mesta Vík.  Brata so ubili so njegovi irski sužnji, nato pa so zatekli v bližnji arhipelag južno od Islandije. Ingólfur je kasneje ubežnike odkril in jih obsodil na smrt, arhipelag pa poimenoval Vestmannaeyjar = zahodni otoki. Ingólfur se je nato preselil v Reykjavík. Na otočju Vestmannaeyjar so bili najdeni arheološki ostanki iz 7. stoletja, za katere se domneva, da so Norveškega izvora.

Obdobje islandske sage

Leta 870 so Islandci začeli popisovati prebivalstvo v knjigo naselij Landnámabók. V knjigi so zabeleženi vsi prihodi na Islandijo do leta 930. Vrisane so tudi meje, značilnosti posameznih naseljencev in anekdote. Našteti so pomembni dogodki, družinske vezi, prav tako pa so v knjigi vodili linije potomcev do 11. stoletja. Iz te knjige je tazvidno, da so bila posestva na Islandiji že takrat razdeljena.

Islandci obdobje od leta 930 do 1030 imenujejo obdobje sage. Vsaka skupnost na otoku je imela svoj zbor in svojega vodjo (goji). Voditelji odločijo združiti vse skupnosti in zbore ter modrega Úlfljóturja poslati na Norveško, da tam preuči zakone in se vrne s potrebnim znanjem. Po treh letih se Úlfljótur vrne z opravljeno nalogo. Sledila je določitev mesta za skupni zbor, vendar je nastal problem, ko  se nihče ni hotel odpovedati svoji zemlji. Mesto zbora je bilo končno določeno, ko je bil nekemu kmetu odvzet premoženje zaradi umora, njegovo posestvo je bilo razglašeno za državno last in leta 930 je bil na njem prvi Alþingi, tj. zbor voditeljev islandskih skupnosti, ki so imele zakonodajno oblast. Islandski Alþngi je najstarejši obstoječi parlament na svetu. S tem se začne tako imenovana. Obdobje sage, ki je trajalo do leta 1030.

Islandija je bila razdeljena na štiri dele in v vsakem je bil imenovan sodnik, ki je obravnaval manjše primere. Islandija je tako implementirala zakonodajno in sodno oblast, vendar ni imela izvršne oblasti. Številni spori med klani so povzročili dolgotrajne konflikte, ki so opisane v islandskih sagah. To obdobje so zaznamovala tudi odkritja novih držav. Slavni Eric Rdeči je bil leta 982 obsojen na izgnanstvo in se napotil proti tistemu, kar je pozneje poimenoval Grenlandija. Po treh letih raziskovanja se je vrnil domov in s seboj vzel 800 Islandcev ter na Grenlandiji ustanovil dve naselji. Njegov sin Leif Eriksson (Eriksson pomeni Erikov sin) je v bližino obale Severne Amerike prispel okoli leta 1000 in območje poimenoval Vinland. Kolonije se na obalah Severne Amerike zaradi sporov in napadov avtohtonega prebivalstva niso obdržale.

Pod tujo vladavino

Natanko leta 1000 je parlament kot uradno vero razglasil krščanstvo, dovolili pa so tudi čaščenje starih, nordijskih in germanskih bogov. V 12. stoletju so zgradili številne samostane s šolami, ki so odločno vplivale na gradnjo islandske identitete. Lokalni voditelji so postali duhovniki, po uvedbi cerkvenega davka pa je šel denar voditeljem duhovnikov, ki so bili že tako ali tako bogati posestniki. Cerkev pa jim je omogočila, da so si pridobili še večje bogastvo. To je v 13. stoletju povzročilo nezadovoljstvo in nemir.

Norveška se je v 13. stoletju obrnila proti Islandiji. Norveški kralj je hotel prevzeti oblast, zato se je sprl z islandskim plemstvom. Norvežani so uvedli trgovinske sankcije in Islandija je leta 1262 prešla pod norveško oblast, ki je državo praktično oropala. Poleg vsega tega je leta 1341 izbruhnil še vulkan Hekla. Mnogi so morali zapustiti domove. Nastopila je lakota in nato velika epidemija. Konec 14. stoletja je Norveška vstopila v Kalmarsko unijo s Švedsko pod dansko vlado. Tako so Islandiji vladali Danci, ki so uvedli absolutizem. Islandija je s priznanjem monarhije izgubila svoje zadnje pravice. Danci niso preveč skrbeli za svoje nove dežele. Leta 1627 so alžirski pirati nekatere kraje izropali, 300 žensk in mladih pa odpeljali v suženjstvo.

Čas izkoriščanja

V 15. stoletju so številne države spoznale, da ima Islandija nekaj, česar druge nimajo – veliko kakovostnih rib. Kmetje v Evropi zaradi podnebnih sprememb niso mogli pridelati dovolj hrane, zato so Danci razglasili monopol nad islandskimi izdelki. Poleg ribjih izdelkov so morali izvažati določene količine volne, ovčetine, perja, lisičjega krzna, rokavic in nogavic, žvepla in lovskih sokolov, za same Islandce tako ni bilo več dovolj hrane.

Pogoste epidemije so skupaj z emigracijo na začetku 18. stoletja zdesetkale populacijo na le 30.000 prebivalcev. Celo danski kralj je ugotovil, da zaradi naloženega monopola Islandija lahko preprosto izgine in je zato sprostil zakone. V drugi polovici 18. stoletja je izbruhnil vulkan Laki, izbruh je trajal kar osem mesecev. Islandija je bila prekrita z ogromnimi količinami pepela, širili so se strupeni plini, zaradi delcev v zraku pa je sončna svetloba in toplota težko prišla do tal. Večina živine je pomrla, rastline pa niso preživele, zato je zavladala velika lakota. Približno 10.000 Islandcev (petina takratnega prebivalstva) je umrlo zaradi izbruha. Na danskem sodišču so razpravljali o možnosti evakuacije celotnega prebivalstva na danski polotok Jutland, vendar je ostalo zgolj pri razpravah.

Sredi 19. stoletja je Skúli Magnússon poskušal na Islandiji razviti industrijo z ustanovitvijo manufaktur, vendar mu Danci tega niso dovolili in so prevzeli njegove fabrike. Veliko Islandcev je konec 19. stoletja odšlo v ZDA in Kanado, kjer so ustanovili Novo Islandijo.

Na pot k neodvisnosti

V prvi polovici 19. stoletja Islandcem ni bilo lahko – leta 1800 so Danci ukinili islandski parlament. Poleg tega se je ladijski promet zmanjšal zaradi napoleonskih vojn, ki so zmanjšale trgovino in na Islandiji povzročil pomanjkanje. Napoleonske vojne so leta 1814 končale Kielski mir. Z njo je Norveška pripadla Švedski, Islandija pa Danski.

Takrat so se islandski študentje v Københavnu na Danskem seznanili s sodobnimi idejami, kot je nacionalni preporod. Prestolnica Reykjavik je kmalu postala središče državne intelektualne elite. A središče islandskega osamosvojitvenega gibanja je ostalo v Københavnu. Intelektualci, kot je Jónas Hallgrímsson, so zahtevali ponovno ustanovitev islandskega parlamenta.

Danski kralj Christian VIII. je leta 1845 je dovolil ustavo parlamenta, vendar je imel parlament zgolj svetovalno funkcijo. Šele leta 1854 je bil danski monopol nad Islandijo odpravljen. Pomembno leto v zgodovini tega otoka je bilo leto 1873, ko so praznovali 1000-letnico naselitve otoka. Postopoma je Islandija dobila ustavo in več značilnosti neodvisne države.

Na prelomu med 19. in 20. stoletjem sta se razvili industrija in ribištvo. Gradijo se šole, bolnišnice in ceste. Od začetka 19. do začetka 20. stoletja se je število prebivalstva podvojilo. Leta 1904 je bil izveden referendum o izvolitvi islandskega ministra za zastopanje Islandije na Danskem. Prvi izvoljenec je bil Hannes Hafstein. Splošno obvezno šolanje je bilo uvedeno šele leta 1907, prva univerza pa je bila ustanovljena leta 1911. Islandija se je ponašala z zelo napredno družbo, v kateri so imele ženske volilno pravico že leta 1915. Le tri leta kasneje sta Islandija in Danska podpisali 25-letni sporazum, v skladu s katerim sta državi v uniji. Po tem lahko Islandija izvede referendum o popolni neodvisnosti.

Prva svetovna vojna je Islandiji ponudila priložnost, da zasluži z izvozom volne in rib. Temu sledi velika gospodarska rast. Vendar se v drugi svetovni vojni ta otoška država ni odrezala tako dobro. Aprila 1940 je nemška vojska zasedla Dansko in Norveško. Po enem mesecu so Islandijo zasedli Britanci, čeprav se je razglasila za nevtralno. Julija 1941 je Islandija prešla pod ZDA. Vendar je treba omeniti, da so Britanci in Američani Islandiji pomagali pri razvoju njenega gospodarstva. Leta 1944 so izvedli referendum o neodvisnosti in z njim so Islandci dobili stoletja dolgo želeno neodvisnost, katero so razglasili 17.6.1944 v zgodovinskem Þingvellirju. V drugi polovici 20. stoletja je bila Islandija vzrok za konflikt v ribiškem pasu, ki se je Islandija sčasoma povečala. Največ težav s tem sta imeli Velika Britanija in Nemčija, ki sta bili sčasoma prisiljeni sprejeti širitev pasu – grožnja da bo Islandija izstopila iz pakta NATO.

Zgodovinski dogodek se je zgodil leta 1986 v Reykjaviku, ko sta se srečala ameriški predsednik Ronald Reagan in sovjetski predsednik Mihail Gorbačov. V začetku devetdesetih let je Islandija med prvimi priznala novonastale evropske države. Posebnost je prva predsednica sveta, ki je bila izvoljena na demokratičnih predsedniških volitvah, izvoljena pa je bila že štirikrat. Marca 2015 je Islandija umaknila prošnjo za članstvo v EU in ni več kandidatka.

Patagonija
Patagonija

Patagonija

Avtobus je že ves dan požiral kilometer za kilometrom. Ob enakomernem tresenju in glasbi na ušesih sem dremal in vsake toliko pogledal skozi okno. Pokrajina se ni spremenila niti za odtenek. Povsod neskončna travnata ravnina, nekaj od vetra ukrivljenih dreves in blagih gričev. Kje sem, na Marsu? Ne, v Patagoniji, mistični deželi, ki se razprostira v Argentini in Čilu, južno od reke Colorado. Dežela je po večini neskončno ravna, pusta in zelo redko poseljena – na kvadratni meter dežele prideta samo dva prebivalca. A nekaj nas zelo dobro ve, da se na koncu te puste ravnine vzdigujejo oblaki in, da se v teh oblakih skrivajo drzne, včasih strah zbujajoče in včasih najlepše gore na svetu  – Patagonski Andi. Zaradi teh čudovitih gora se nekateri tja vračamo leto za letom, kljub slabemu vremenu, ki je ena izmed njihovih poglavitnih značilnosti. Človek, ki pride tjakaj zaradi  gora, potem odkrije še druge stvari, ki neskončno vabijo. Med njimi sta prijazni in živahni temperament južnoameriških ljudi, s katerim sta povezana za naše uho prijetna glasba in za naš želodec najboljša hrana na svetu, ter čudovita narava, ki vedno znova preseneti.

Rezervati divje lepote

Ob zalivu La Ultima Esperanza kjer je pomorščak Magellan iskal svoje “zadnje upanje” za prehod iz Pacifika v Atlantski ocean leži mesto Puerto Natales. Lepo mestece opravlja funcijo vhoda v eno največjih naravnih znamenitosti v Južni Ameriki – nacionalni park Torres del Paine, ki se nahaja dobrih 100 kilometrov severno. Ravno pokrajino nenadoma prekinejo dih jemajoči skalni stolpi, ki s svojimi drznimi oblikami dobesedno prebadajo nebo. Stolpe je izoblikoval Južni led – Hielo Sur, ki je v zadnji ledeni dobi pokrival celotno pokrajino razen najvišji točk. Sedaj so od velikega ledenika tamkaj ostali štirje manjši, ki se končujejo in lomijo v čudovitih turkizno mordíh jezerih. Vse to je že kmalu začelo privabljati številne avanturiste, in kasneje pohodnike. Pred razglasitvijo nacionalnega parka leta 1959 bila narava v parku izpostavljena nekontroliranim posegom kateri so se vrstili vse do razglasitve zaščite UNESCA leta 1979. Od takrat dalje je vsakršno gibanje po parku miroljubno nadzorovano s parkovnimi “ rangerji”. Upravičeno, a morda celo premalo strogo saj je lansko leto prišlo do velikega požara prav v osrčju parka. Češkemu pohodniku, ki se je izogibal predvidenim tabornim prostorom je ob kuhanju juhice “uspelo” požgati nekaj kvadratnih kilometrov parka.

Poglavitni mik nacionalnih parkov v Patagoniji za pohodnike so številne možnosti za treking, ki sodijo med najlepše na svetu. Okoli celotnega masiva Paine vodi znani Paine Cirquito, ki se ga da kombinirati ali krajšati s čudovitimi manj znanimi potmi, znanimi le gaučotom in alpinistom.

Narodni park Los Glaciares je najbolj znani park v Argentini in premore večinoatrakcij zaradi katerih bi popotnik prišel v južni del Argentine. Tam so slikovite gore, ki bi jih utegnil prepoznati tudi laik. Fitz Roy in Cerro Torre sta glavna v prenekateri alpinistični pripovedki in to ne brez razloga. Strme granitne stene, ki so pri Cerro Torreju ozaljšane še z ledeno prevleko, ki jo prinese ledeni zahodni veter iz Celinskega ledu, spadajo med najbolj cenjene alpinistićne cilje na svetu. Vsako leto si tukaj brusijo zobe številni alpinisti iz celega sveta. Bolj miroljubna zanimivost je eden redkih še vedno rastočih ledenikov v teh koncih – ledenik Perito Moreno. K njemu se od oktobra do marca zgrinjajo gruče obiskovalcev iz celega sveta. Le teh je vsako leto več. Posledica padcva cen v Argentini zaradi zloma monetarne politike pred nekaj leti ter zgoraj omenjeni atributi dežele je tudi razlog za stalno rastoči obisk.

Patagonija je raj na zemlji…

… za mesojede in nočna mora za vegetarijance, brez dlake na jeziku objavljajo pisani vodniki za Argentino in Patagonijo. Zares, ponudba mesa, posebno govejega in ovčjega je neizmerna in raznolika. Argentinska govedina velja za najboljšo na svetu. Domačini hitijo zatrjevati, da je to zaradi naravne krme, ki se nahaja v neskončnih stepah in pampah. Verjetno je res saj se zrezki resnično topijo v ustih. Severa, če je pripravljen apunto ali jugoso Dobra je tudi jagnjetina in ovčetina, ki jo Patagonci najraje pripravljajo kot asado po receptu gaučotov. Celo ovco razpnejo nad ognjem na kovinskemm križu. Meso se peče počasi nekaj ur, ves čas pa zanj skrbi asador – glavni roštiljar. Ob tem ne gre brez vina! Argentinsko vino, posebno tisto iz področja Mendoza, kjer trta uspeva tja do višine 1000 metrov nad morjem, etnologi uvrščajo v najvišji razred. Z vinom se bahajo tudi Čilenci, ki pa ga pijejo raje, ob ribjih jedeh kot ob govedini. Kar je v Argentini goveje in ovčje meso, so v Čilu ribe in morska hrana.

Mesto Bariloče na severu argentinske Patagonije ni niti najmanjša izjema. Kakršnakoli je že človekova prehrambena usmerjenost prav vsak bo navdušen bodisi nad čudovito naravo ali nad možnostmi za športno aktivnost v okolici Bariloč. Številna čudovita jezera s čarobnimi otočki in zalivi bodo vzela sapo tudi najbolj razvajenemu estetu. Po jezerih se vozijo čolni in surfi, ob jezerih se sončijo kopalci, nad jezeri se dvigajo gore katere pozimi predstavljajo eno najboljših smučišč v Južni Ameriki, poleti pa postanejo poligon žtevilnih plezalcev in pohodnikov. Niti malo se ni cuditi zakaj se je tukaj zbralo toliko SLovencev. Trenutno jih v Bariločah živi okoli dvesto. So zgledno organizirani, imajo svoje planinsko družtvo, svoj bivak Pod skalco. Jzero na planoti Frey se imenuje Laguna Tonček po Tončku Pangercu, ki se je pred desetletji ponesrečil pri drznem poizkusu vzpona na Paine Grande v skupini Torres del Paine. Nedaleč stran se nahaja strmi Campaille Esloveno – Slovesnki zvonik, ki slovi po zelo lepih plezalnih smereh. Nad Bariločami se nahaja Valle Esloveno – slovenska dolina. Skratka Slovenske sledi in besede praktično na vsakem koraku.

Patagonija in alpinizem

Zgodovina plezanja v tamkajšnjih gorah se je resneje pričela sredi prejšnjega stoletja. Najprej so bili v igri prvi pristopi na najpomembnejše patagonske gore in v tej tekmi so sodelovale le takrat alpinistično najmočnejše države; Francija, Italija in Anglija. Kasneje so prišle v ospredje stene in tedaj se pojavijo na sceni tudi Slovenci. In to ne bežno ampak z vso silo. V praktično vseh najpomembnejših patagonskih stenah je zarisana vsaj ena Slovenska smer. Mnoge med njimi so še neponovljene in vzbujajo občudovanje v svetovni alpinistični areni.

Danes področje okoli El Chaltena dobiva v alpinističnem smislu precej alpsko podobo. Veliko število plezalcev, si lahko v El Chaltenu, ki se nahaja le nekaj ur iz baznih taborov plezalci privošči povsem dolinsko razvajanje ob vseh lokalih, trgovinah barih, in ternetu. V Torres del Paine je drugače. Premišljena oskrba v 100 kilometrov oddaljenem Puertu Natalesu je nujna. Alpinistična scena je bolj odpravarska saj v bližini ni dobro oskrbljenega kraja. Plezalcev je precej manj, le okoli 10 do 15 med tem, ko se jih v področju Los Glaciares zvrsti preko cele sezone več kot petdeset. V argentinski Patagoniji so stene bolj ali manj obdelane, v Painah pa je še nekaj velikih a zelo težkih sten, ki še čakajo na prvi vzpon predvsem v Južnem stolpu Paine in Amlmirante Nietu. Na najvišji gori parka, gori himalajskih razšežnosti, Paine Grande (3050 m) sta bila opravljena le dva vzpona na glavni vrh, preko 2000 metrov visoka ledno kombinirana stena pa še čaka na prve junake. Plezalec, ki si želi prijetne družbe alpinistov iz vsega sveta in plezanja v elitnih gorah bo šel na jug Argentine kdor pa si želi za odtenek bolj pristnega odpravarstva in išče v alpinizmu pionirski duh temu bo skupina Paine bolj všeč.

Kakorkoli že, stara patagonska legenda pravi, da kdor poje preveč calafat, borovnicam podbnih sadežev, se bo tjakaj še vračal. Upam si trditi, da se bo vsakomur, ki bo te kraje obiskal bodisi kot popotnik, pohodnik ali plezalec, želja po vrnitvi pojavila tudi brez slastnih plavih jagod …

Naše potovanje Patagonija

blank
blank

MONT BLANC BO UVAJAL KVOTE ZA POHODNIKE ZA ZMANJŠANJE HRUPA IN PRENASIČENOSTI

Mont Blanc je tik pred uvajanjem kvot oziroma stalnih omejitev za vzpon na najvišjo goro Zahodne Evrope. Želi namreč zmanjšati število smrti in zastojev ljudi na najbolj oblegani in najbolj priljubljeni poti do vrha – Royal Route.
Z izvajanjem bodo lokalne oblasti  začele poleti 2018. Po poti Royal Route gre  kar ¾ vseh pohodnikov, ki se vzpnejo na Mont Blanc. Načrtujejo, da bodo vzpon preko Royal Route naslednje leto omejili na 214 ljudi dnevno.

Nepripravljeni na Mont Blanc

Okoli 430 vseh ljudi je bilo povsem nepripravljenih na vzpon v času poletja. Turo so podcenili, imeli so skromno in slabo opremo, navdušenje in vzhičenost sta jim zameglila realno sliko. Niso videli nevarnosti, niti niso rezervirali mesta v bivaku.

Poleti 2018 je zaradi snežnih plazov in topljenja ledenika ter valjenja kamenja, katerih vzrok je bil vročinski val, umrlo kar 16 alpinistov. Čeprav mnogo ljudi vzpon smatra kot dokaj nezahtevnega, je sektor tik pod vrhom Mont Blanca, imenovan Gouter ridge, dobil vzdevek »Koridor smrti«.

Župan bo prav tako kaznoval ljudi, ki se bodo vzpona lotili brez primerne opreme. Nedavno so nekega moškega opazili obutega v navadne superge, namesto gorskih pohodniških čevljev in derez.

Omejitve za vzpon na Mont Blanc

Župan Saint Gervais-a, Jean-Marc Peilleux, ki se že mnogo let bori z omejitvijo pohodnikov na goro, je navdušen nad odločitvijo, ki so jo sprejele regionalne oblasti, po srečanju z gorsko policijo. Župan Peilleux prav tako opozarja pohodnike za vzpon v letu 2019: »Vzpon ne bo več dolgo samoumneven, Mont Blanc ni odprta kavarna za vsakogar«. S kampanjo hočejo namreč ohraniti in obnoviti gorsko naravo in enovitost.

»Ne gre za kaznovanje pohodnikov«, še dodaja župan. »Gre se za to, da omejimo pohodnike na tako število, da bo le to ustrezalo tudi številu ležišč v treh bivakih, ki se nahajajo na Royal Routu. Začasne omejitve so bile odrejene že v letu 2018. Občinske oblasti so pohodnikom, kateri niso imeli rezerviranega mesta v bivaku Gouter, prepovedale vzpon na goro.

Vzpon na Mont Blanc v 2019

Naslednje leto bodo morali pohodniki brez vodnikov pred vzponom na Mont Blanc pri turistični pisarni dvigniti brezplačno potrdilo, ki dokazuje, da imajo rezervirano mesto v bivaku. Gorski policisti pa že premišljujejo, kako bodo oblikovali svojo gorsko policijsko skupino (Belo brigado) za nadzor in preverjanje.

 

Razmere, ki so pripeljale k odločitvi omejitve vzpona

»Gora je postala plen nevarnih klovnov, letošnje poletje je bila to zadnja kaplja čez rob«, pravi Peilleux. Enega vodnika so udarili, ker ni pustil neki drugi skupini pohodnikov, da njega in njegovo skupino prehitijo. Neka skupina Evropejcev iz vzhodne Evrope je prespala v bivaku, brez, da bi se prej prijavila. Niti plačali niso. Poleg vsega tega je morala policija odvrniti skupino Latvijcev, ki so poskušali na vrh odnesti 10- metrski drog s svojo zastavo in ga na cilju zapičiti v tla.

Odzivi

Nove omejitve so razburile okolico Chamonix-a, katerega narednik Fournier je rekel, da ni bil obveščen ter, da so to enostranske odločitve. Opozoril je, da z omejitvami vzponov tvegajo, da se bodo pohodniki lotili tehnično bolj zahtevnih in nevarnih poti na goro, ki niso preverjene glede varnosti. Pravi, da se je od 16 smrti letos le ena zgodila na Royal Route.

Odprave >>>Vzpon na Mont Blanc >>>Vremenska napoved za goro Mont Blanc >>>

Aconcagua
Aconcagua

Gorniki iz vsega sveta sanjajo o vzponu na goro Aconcagua. Najvišji vrh južne Amerike vsako leto privabi na tisoče plezalcev, ki romajo na južni del Argentine samo zato, da bi osvojili vrh.
Vse skupaj se začne v čudovitem mestu, ki sliši na ime Mendoza in kjer sta doma vino in avantura. Aconcagua in njenih 6961 metrov nad morjem predstavlja najvišjo točko na zahodni in južni polobli, gora pa spada v veličastno gorovje Andov. Hkrati vrh predstavlja tudi enega izmed legendarnih 7 vrhov (najvišji vrhovi 7 kontinentov).

Kje in kdaj na vzpon na goro Aconcagua

Za začetek boste morali priti do mesta Mendoze, priporočamo let iz Buenos Airesa (Argentina) ali Santiaga (Čile).

Sezona za vzpon na goro Aconcagua

Plezalna sezona za vzpon na Aconcaguo je od novembra do marca. Zadnji dan za vstop v Regionalni park Aconcagua je zadnji dan februarja. December in januar sta meseca z najbolj prijaznim vremenom, zato se večina odprav na vrh odpravi tekom teh dveh mesecev. Visoka sezona traja od 15. decembra do 31. januarja. Cena dovolilnice za vzpon na Aconcaguo je odvisna od termina (nizka, srednja in visoka sezona). Zunaj sezone priporočamo vzpon le visoko izkušenim alpinistom.

Sezone za vzpon

  • Nizka sezona: 5. november – 13. november, 21. februar -15. marec
  • Srednja sezona: 1. december – 14. december, 1. februar -20. februar
  • Visoka sezona: 15. december – 31. januar

Trajanje vzpona in pristopi na goro Aconcagua

Obstajata dva glavna pristopa: prvi je Normalna smer, ki je najbolj popularna. Dolžina trekinga je med 18 do 20 dni, čeprav obstajajo tudi krajši, dvanajstdnevni programi.  Zaradi višine vrha Aconcague (6961 m), je aklimatizacija ključnega pomena in od uspešnosti slednje je tudi odvisna dolžina vašega vzpona. Prav tako je treba dodati nekaj dni za primer slabega vremena in si tako povečati možnosti za osvojitev vrha. Normalna smer sestoji iz vzpona čez severno-vzhodni greben, ki se začne pri dolini Horcones. Bazni tabor za vzpon na goro Aconcagua je na znani Plaza de Mulas.

Poljska smer

Alternativa je Poljska smer, znana tudi kot False Polish ali Poljska transverzala, ki traja nekje okoli 17 dni in ima podobno stopnjo zahtevnosti kot Normalna smer in ne predstavlja nobenih tehničnih težav za vzpon na Aconcaguo. Ne smemo pa je zamenjati s smerjo Poljska ledeniška smer (z dvema variantama; Originalna in Direktna), ki kot kaže ime, vključuje tudi prečenje Poljskega ledenika, za kar pa so seveda potrebne podobne izkušnje.

Smer 360°

Še zadnja možnost je smer 360°C, ki je kombinacija Poljske in Normalne smeri. Začne se pri Dolini Vacas in ima bazni tabor na Plazi Argentina. Sestop z Aconcague je isti kot pri Normalni smeri.

Ostale smeri

Ostale smeri vzpona na Aconcaguo, kot je na primer pristop čez južni del, zahtevajo veliko izkušenj z lednim in skalnim plezanjem, zato so primerne le za najbolj izkušene alpiniste.

Fizična in tehnična zahtevnost vzpona na Aconcaguo

Za vzpon na Aconcaguo morate biti dobro fizično pripravljeni, zato da boste lažje prenesli nevšečnosti, povezane z višino, in boste lažje hodili 18-20 dni. Ker vzpon ni tehnično zahteven, je primeren za ljudi z različnimi izkušnjami. Zaradi istega razloga je Aconcagua poznana kot najbolj ne- tehnična gora na svetu. Prejšnje izkušnje z gorništvom seveda olajšajo vzpon, niso pa nujne.

Vremenske razmere pri vzponu na Aconcaguo

Za vzpon na Aconcaguo morate biti dobro fizično pripravljeni, zato da boste lažje prenesli nevšečnosti, povezane z višino, in boste lažje hodili 18-20 dni. Ker vzpon ni tehnično zahteven, je primeren za ljudi z različnimi izkušnjami. Zaradi istega razloga je Aconcagua poznana kot najbolj ne- tehnična gora na svetu. Prejšnje izkušnje z gorništvom seveda olajšajo vzpon, niso pa nujne.

Oprema za vzpon na Aconcaguo

Vaša oprema mora biti kompletna in kvalitetna. Naslednji seznam je osnoven, pred potovanjem se o opremi posvetujte tudi z agencijo oziroma z vodnikom:

  • oblačila: spodnje termo perilo, hlače in pulover iz flisa, gorniška ekspedicijska jakna, vetrne hlače, vodoodporna in dihajoča vetrovka
  • kapa za zaščito pred soncem, volnena kapa, sončna očala, balaklava, čelada
  • rokavice in vodoodporne rokavice iz flisa
  • treking čevlji, alpinistični gojzarji, volnene nogavice, nogavice, sandali
  • dereze, cepin, pohodniške palice
  • spalka, krema za zaščito pred soncem, vazelin, žepni nož, plastične vreče

Za šotore in hrano ponavadi poskrbijo agencije oziroma vodniki.

Cena odprave na Aconcaguo

Cena se razlikuje glede na izbran pristop, agencije in vodnike. Pristop po Normalni smeri z 18 dnevnim programom, stane nekje od 3800 do 4500 dolarjev. V to ceno ni vštet strošek za uradno dovoljenje za pristop na vrh, ki se ga dobi v Mendozi. Cena slednjega za Normalno smer se giblje med 291 dolarji in 800 dolarji, odvisno od kje prihajate in od sezone.

Razlogi zakaj so odprave na goro Aconcagua lahko neuspešne

  • pomanjkanje aklimatizacije oziroma neprimerna aklimatizacija
  • slabo vreme
  • neprimerna fizična pripravljenost

Kaj početi v Mendozi?

Aconcagua se nahaja v provinci Mendoza, v gorski verigi Andov, zelo blizu argentinsko – čilenske meje. Poleg vzpona na vrh Aconcague, se tam nahaja veliko število drugih možnosti za gorništvo, treking in plezanje.

Odprave >>>Vremenska napoved za goro Aconcagua >>>

blank
blank

STOLPI IN VELIČASTNOST GRUZIJE: OBIŠČITE JO, PREDEN JO VSI OSTALI.

Stolpi tu stojijo kot pozorne surikate na pažnji in se bohotijo nad majhnim mestom, imenovanim Mestija. Nekateri so stari nekaj sto let in imajo kar nekaj nadstropij, njihova ozka okenca pa opazujejo okolico pod njimi. To zanimivo delo človeških rok lahko v Gruziji opazimo le v regiji Svaneti, izoliranem, skrivnem gorskem svetu, ki je tudi zibelka tradicije gruzijskega visokega Kavkaza.

Mestija

Mestija je edino mestece v regiji in šteje okoli 2000 prebivalcev. Slovi po razgibani lepoti površja, po neomajnih in pogumnih prebivalcih, ki v času stoletij gruzijske prevlade niso bili nikoli poraženi, tudi mesta jim Turki, Perzijci, Rusi in Mongoli niso nikdar zavzeli. Odmaknjeni, v osrčju najvišjih gora države prebivalci Svanetije govorijo svoj lasten jezik in imajo svoje lastne tradicije.

Gruzija, prvi pogovor o Svanetiji

»Pravimo jim lesene glave«, pravi Gruzijec, ki sedi na letalu poleg mene. Peljeva se iz Budimpešte v Kutaisi, ki je le štiri ure vožnje stran od regije Svaneti. »Nič jim ne moreš dopovedati, razložiti, ampak kljub temu mislijo, da so zelo fleksibilni v zvezi s trenutnim hitrim vzponom turizma. Penzioni rastejo kot gobe po dežju, medtem ko so ceste slabe in se vedno bolj pogrezajo same vase in v okoliške gore.

Prvi vtisi treking potovanja v Gruziji

Svojo pot sem začel v mestu Kutaisi, skozi gost zelen gozd (Gruzija ima kar 70% gozda) mimo nekdanjih Sovjetskih tovarn in navsezadnje mimo številnih krav, ki so stale kar na sredi ceste in prežvekovale travo. Moj prvi postanek je bilo mestece z imenom Beko. Opazoval sem stolpe, ki so se dvigovali nad polji, prekriti z vijoličnimi orhidejami. Na pragih hiš so sedeli domačini z okroglimi in bledimi obrazi ter opazovali nas, prišleke. V daljavi zagledam moža, ki je svojega kremno-belega vola priganjal vleči masivne lesene sani (doma izdelane sani so še vedno del vsakdanjika, čeprav se sneg začetek aprila že umika). Med odhodom na svoj prvi gorski treking v Svanetiji se mi v spomin vtisne mož, natovorjen s hlodi, žuborečo in penečo se reko, ki je tekla skozi kopico smolnatih iglastih dreves, pomešanih z leskami, za nami pa sta se bohotila ostra vrhova Ušbe. Z oddaljevanjem od omenjenega gozda, kjer je voda odnesla stezo, sem prišeldo slapu, kjer je zadnji postanek, pred strmim snežnim pobočjem. Snežne zaplate so še kar pogoste, saj smo namreč šele na začetku pomladi, tik pred sezono trekingov.

Vsa gostoljubnost treking potovanja v Gruziji

Veliko gostoljubje so mi izkazali v na novo odprtem penzionu. Miza je bila bogato obložena. Malical sem njihove tipične kruhke, polnjene s sirom (khačapuri) ali mesom (kubdari) in srkal domače vino qvevri, ki je v barvah jantarja. Lastnica mimo grede omeni, da ni zaskrbljena zaradi trenutnega navala turistov. »Večina obiskovalcev tukaj je popotnikov in ponavadi le dobri ljudje pridejo v zavetje gora«, pripomni. Ta kraj trenutno ni središče, v katerem bi se kaj posebnega dogajalo, niti tu ni pogostih trgovin, ki bi bile vsaj približno dobro založene. Ulica pa namesto trume turistov ponuja glasne svinje, ki nase opozarjajo s svojim kruljenjem.

Zgodovina Svanetije – banditi in krvno maščevanje

Z vrnitvijo na glavno cesto imam čas razmišljati o malo drugačni zgodovini Svanetije. Sploh ni dolgo tega, ko so bili tu prisotni banditi, to obdobje je le nekaj desetletij nazaj. Po padcu združene socialistične Sovjetske Republike, se je regija vrnila v stare čase, v ropanje in napadanje. Stolpi, imenovani »Koši«, niso služili le zaščiti pred vpadniki, temveč tudi kot zaščita pred samimi seboj. Svani pa so bili dolgo znani po krvavih bratovščinah, ki so se maščevale drugim bratovščinam za smrt svojega člana in podobno. Zamere, maščevanje in sovraštvo so trajali zelo dolgo, lahko rečemo da se je vse skupaj vrtelo v krogu, umori in spopadi so bili ponavljajoči in zelo pogosti. Še vedno slovijo kot izredno žilavi in močni bokserji ali rokoborci (Gruzija je v boksu in rokoborbi kar velesila). Vendar je dandanes nasilje k sreči že stvar preteklosti in banditsko tradicijo je izpodrinila pristna gostoljubnost.

Ceste v Svanetiji oz. zakaj raje na treking kot na izlet z avtom

Na drugi strani Mestije se bujna zelena dolina enakomerno preveša v skalnato pokrajino, ceste postajajo čedalje bolj hribovite in neravne, vse dokler ne pridemo do ozke police, ki je od strani vklesana v globoko sotesko. Približno 40 metri nižje je reka Enguri. Treking pot je vedno ožja in napredek vedno počasnejši, vse dokler pred seboj ne zagledam bleščečega znaka za novo cesto. Prvi znak je opozarjal na hitrost 30 km/h, nasmehnil sem se nizki dovoljeni hitrosti. Kmalu za tem se pokaže naslednji znak, kateri je opozarjal na »cikcakasto cesto«, naslednji pa na zoženje ceste. Ceste tu so zares slabe.

Drugi del treking potovanja – vasica Ušguli

Počasi sem prečkal ropotajoč most in se bližal vasici Ušguli, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine, in je srce regije Svaneti. Leži na 2100 metrih nadmorske višine in velja za najvišjo poseljeno vas v Evropi. Vasica, skrita med bližnje navpične pašnike, gozdnato visokogorje in pobeljene vrhove gora predstavlja mrežo majcenih zaselkov, katere vsak ima skupek značilnih stolpov. Ceste sestojijo iz črnega blata in slame, ponekod problem predstavlja že srečanje dveh oseb.

Vsakdanji prizori na trekingu v Svanetiji

Prizor postanka v penzionu je bil prav poseben. Poleg gostišča so namreč molzli krav, nedaleč stran pa sta dva moška z voli hodila sem ter tja ter orala majhno polje ob vznožju družinskega stolpa. Na tem območju je poleg tega še vedno kar 174 teh mogočnih stolpov.

Trekingi iz vasice Ušguli

Treking do gore Guro ponuja čudovite razglede, ampak jaz se že močno veselim jutrišnjega malo daljše treking poti skozi dolino do ledenika ob vznožju Škare, gruzijske najvišje gore. Sicer napoved kaže na deževno vreme, ampak proti večeru se bo menda zjasnilo.

Zavetje pred dežjem – majhne cerkvice in nekaj malega o kulturi Svanov

Ta dan sem začel treking pri majhni cerkvici, imenovani Lamarija, iz 12. Stoletja. Vrata je odprl in me pozdravil duhovnik v dolgi obleki z značilnim pokrivalom, ki malo spominja na skledico za puding. Povabilo za ogled cerkvice (in beg pred dežjem) sem z veseljem sprejel in sem tako z občudovanjem opazoval srednjeveške stenske slikarije nadangelov in svetnikov. Svanetske drobne cerkvice so v Gruziji spoštovane in cenjene kot zaščitnice njihove vere. Ko so po teh krajih pustošili napadalci in sovražniki, je bilo mnogo običajev in praznikov ukinjenih, svete ikone pa porušene. Svaneti so tudi v sovjetskih časih ohranili daleč največ svojih verskih običajev v primerjavi z drugimi gruzijskimi regijami. Obdržala se je sicer le dobra tretjina vseh festivalov in praznikov, ampak to še vedno predstavlja osupljivih 50 praznovanj na leto. Eden najbolj fascinantnih ostankov iz preteklosti je kotel pred nekim Lamarijskim dvoriščem. Dovolj je velik, da se v njem v času žrtvovanja skuha velikega vola. Izdelan je iz kovinskih plošč in daje videz krpanke.

Iz mitoloških zgodb

Regija je bogata s kovinami. Nekoč je bila del Kolhide, regije in kraljestva na območju Kavkaza, ki je oblikovala pomembno vlogo pri etničnem in kulturnem oblikovanju gruzijskega naroda. Po grški mitologiji naj bi v Kolhido v času pred trojansko vojno prišli Jazon in Argonavti. Ti naj bi iskali zlato krzno krilatega ovna in ga ukradli kralju Eetu, saj bi tako Jazon lahko postal tesalski kralj. Še danes nekateri prebivalci v deročo reko nastavljajo ovčje kože, saj naj bi se na njej tako zbirali drobni delci zlata.

Treking do ledenika

Treking sem nadaljeval skozi dolino Enguri, trekingu sta se pridružila dva psa. Potoke in rečice sem sedaj preskakoval skupaj z novo družbo. Po kamnih smo si utirali pot tudi preko krp snega, pomešanih s prstjo. Zeleno travo so krasile rumene cvetlice, bilo je kot v filmu. Reka se je počasi razširila in pot smo nadaljevali skozi kopico srebrnkastih brez in vlažnih skal, dokler nismo pred seboj uzrli debel siv ledeniški pas, moja štirinožna spremljevalca sta se tu podala na samostojno avanturo. Tu, pod ledeniškim pasom je izvir reke Enguri. »Ne naprej«, sem se spomnil besed vodiča. »Zakaj ne smem bližje ledeniku?«. »Skale«, sem se spomnil najinega pogovora in res, nekaj trenutkov kasneje zagledam skale, ki so se valile po pobočju. Tu sem pomalical moj lunch box (kruhke s sirom ter ogromne paradižnike). Moji štirinožni spremljevalci so se priročno spet pojavili v času malice. Potrpežljivo sta čakala na prigrizek. Na poti nazaj smo se srečali z neko drugo skupino na trekingu in psa sta pot nadaljevala z njimi.

Treking potovanje v Gruziji – ostane samo še potovanje

Ko sem prispel nazaj v vas in končal treking, so bila vrata majhnega muzeja blizu penziona, kjer sem bil nastanjen, odprta. Vstopil sem v temen prostor iz lesa in kamna. Tako je grajena notranjost tradicionalne hiše Svanov, ki se imenuje Mačubi. »To je bil dom mojih prednikov« je razložila mlada kustosinja. »Tu so živeli od 14. stoletja pa vse do leta 1921, ko je Rdeča Armada uničila njihov stolp.« Glavni del hiše je obkrožen z lesenim delom, ki ima spodaj luknje, obokaste oblike. Pod obokastimi vhodi so pozimi spale živali, zato da so svojo toploto oddajale nad njimi ležečim lastnikom. Navada je bila, da je najstarejši mož sedel na lesenem prestolu zraven ognja, medtem, ko so ženske sedele na klopi…

Zadnja noč v Mestiji in konec treking potovanja v Svanetiji

Zadnjo noč sem preživel v Mestiji, živahnejšem mestecu z dvema baroma, ki ponuja širše možnosti razvedrila. Preden sem se vrnili v neosvetljene stare dele mesta, v naš penzion sem srkal njihovo tradicionalno vino in poslušal glasbo, ki so jo izvajali domačini.

Pogovor o prihodnosti regije

Ko sem s šefico penziona sedel v našem penzionu, sva se spraševala, ali bo Svanovska različnost kmalu izginila. Veliko stvari se je spremenilo vse do danes. »Nekatere stvari se bodo zagotovo spremenile« je rekla. Pripomnila je še, da jo skrbi za prihodnost njihovega jezika, ampak da ljudje morajo živeti naprej; Turizem je pomagal zaustaviti prejšnje stanje – nasilje in bandite. »Svani so preživeli vpade Sovjetov, preživeli bodo tudi današnje spremembe« je še pripomnila ženička.

Še nekaj dejstev o Svanetiji:

  • Prvo asfaltirano cesto so dobili leta 2011.
  • Svaneti so naseljevali to območje že leta 1500 pred našim štetjem.
  • Današnje število prebivalcev je ocenjeno na 12 000.
  • Gruzijska najvišja gora Škara je visoka 5200m.
  • Tu je ostalo še 175 stolpov.
  • Stolpi so stari tudi do 2000 let in visoki do 27 metrov.
  • Med letoma 1917 in 1925 je približno 5% populacije ali 600 ljudi umrlo zaradi sosedskih sporov.
Pik Lenin
Pik Lenin

Kot eden svetovno najbolj znanih sedemtisočakov, Pik Lenin predstavlja zanimiv izziv za vsakega gornika. Pri 7143 metrih je precej ambiciozen cilj in že zaradi višine ga vsekakor ne smemo podcenjevati. Seveda pa je zaradi srednje tehnične zahtevnosti eden izmed lažje dosegljivih sedemtisočakov in zato še toliko bolj popularen cilj.

Vzpon na Pik Lenin >>>

Zakaj na vzpon na Pik Lenin z vodnikom

Aklimatizacija je za tako visoke vrhove nujna in vsekakor si moramo zanjo vzeti dovolj časa in jo jemati resno. Pri sedemtisočakih vzpon traja nič manj kot teden dni. Najboljša opcija je, da gremo z vodnikom, ki nam bo kazal pot in tempo ter nam bo dajal večjo varnost. Dobri vodniki organizirajo vso logistiko, vključujoč dovoljenja in ostale formalne zahteve, ki so potrebne za vse tujce, ki si želijo na vrh Pik Lenina.

Nekaj informacij o gori Pik Lenin

Pik Lenin se nahaja v verigi Trans – Alay v gorovju Pamir med Tadžikistanom in Kirgizistanom. Večina pristopov na vrh je iz kirgizijske strani, saj je pristop na goro od tam najlažji.

Kljub temu, vzpon na Pik Lenin ne pomeni samo priti na vrh. S svojo očarljivo pokrajino in zelenimi dolinami ima ta mogočna gora poseben šarm, poleg tega lahko ob poti najdete veliko število zanimivih sovjetskih artefaktov in do tujcev odprtih nomadov. Če ste navdušeni tako nad alpinizmom kot tudi nad odkrivanjem tujih kultur, je to vsekakor gora, ki jo morate obiskati.

Vzpon na Pik Lenin

Na vrh vodi 16 smeri, vendar je še vedno najpogosteje preplezana Klasična severna smer. Je tudi najbolj varna in tehnično najlažja. Ture se običajno začnejo z 8 urno vožnjo od Oša do baznega tabora Pik Lenina Ačik-Taš, ki se nahaja na čudoviti zelenici na 3600 metrih. Ko boste dosegli bazni tabor, bo večina organiziranih programov še pred glavnim vzponom vključevala tudi dodaten vzpon na kakšnega izmed okoliških vrhov (Pik Petrovskogo itd.).

Potek vzpona

Vzpon na Pik Lenin je ponavadi razdeljen na več delov: od Baznega tabora do Tabora 1 (4300 m), od Tabora 1 do Tabora 2 (5300 m), od Tabora 2 do Tabora 3 (6100) in od Tabora 3 do vrha. Vsak od teh delov lahko traja tudi več dni, odvisno od aklimatizacije in vremenskih razmer. Večina vzpona je tehnično lahka, kljub temu je potrebna previdnost. Po prečenju prelaza Putešestvennikov (4200 m), je potrebno prečiti še ledeniško moreno, ki vodi do ledenika Lenin in tudi na drugih delih je veliko ledeniških razpok in možnih vremenskih nevšečnosti.

Pik Lenin - vris vzpona

Namestitev

Kar se tiče namestitve, v okolici Pika Lenin ni nobenih gorskih koč, zato so edina opcija tabori. Ravno zaradi tega dejstva, je dober vodnik oziroma agencija tista, ki poskrbi za vso logistiko, povezano s hrano, vodo in šotori, kar je pri takem vzponu zelo pomembno.

Bazni tabor Ačik Taš

Kar se tiče opremljenosti kampa, je bazni tabor Ačik Taš polno opremljen in ima tuš in elektriko ter celo kirgizijsko jurto (tradicionalen šotor), ki ga uporabljajo kot obedovalnico. V kuhinji se lahko zmenite za tri obroke na dan. Tabor Ačik Taš je odprt od julija do začetka septembra, kar predstavlja tudi glavno plezalno sezono.

Višinski tabori

Bazni tabor Ačik Taš
Kar se tiče opremljenosti kampa, je bazni tabor Ačik Taš polno opremljen in ima tuš in elektriko ter celo kirgizijsko jurto (tradicionalen šotor), ki ga uporabljajo kot obedovalnico. V kuhinji se lahko zmenite za tri obroke na dan. Tabor Ačik Taš je odprt od julija do začetka septembra, kar predstavlja tudi glavno plezalno sezono.

Težavnost in telesna pripravljenost

Čeprav vzpon na Pik Lenin ni tehnično zahteven, nobena gora s tako višino ne predstavlja lahkega vzpona. Višinska bolezen je najpogostejša težava pri gornikih, zato si je za pravilno aklimatizacijo potrebno vzeti dovolj časa. Izkušnje z uporabo cepina in derez so nujne, prav tako je potrebno nekaj previdnosti pri prečenju ledenikov. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je dobra fizična pripravljenost ključnega pomena. Tudi tu je dober vodnik zlata vreden, saj bo vedno vedel kako odreagirati v kočljivih situacijah in je dober poznavalec terena.

Vremenske razmere na gori Lenin Pik

Najbolj primeren čas za vzpon je julija in avgusta, ko naj bi bile temperature najvišje (in bazni tabor odprt), vendar je Pik Lenin poznan po muhastem vremenu, zato je potrebno biti pripravljen in opremljen za vse vrste vremenskih razmer. Še posebno blizu vrha se lahko pojavi zelo močan veter, temperature pod ničlo in sneženje. Kot pravijo, slabo vreme ne obstaja, obstajajo samo neprimerna oblačila.

Zimski obisk Kirgizije

Če razmišljate o zimskem obisku Kirgizije, se tam tudi pozimi najde obilica aktivnosti, ki jih lahko počnete, prav tako v okolici Pik Lenina, še posebej če ste turno smučarski navdušenec ali free rider. Kirgizija je vedno bolj prepoznana kot turno smučarski sen vsakega snežnega navdušenca. Več o programih turne smuke v Kirgiziji, lahko najdete tu.

Osnovna oprema za vzpon na Pik Lenin

  • Primerna oblačila za zaščito pred snegom, dežjem, vetrom in mrazom (tu sta pomembna kriterija predvsem teža in kvaliteta)
  • Kvaliteten par zimskih gojzarjev
  • Cepin
  • Dereze
  • Plezalni pas
  • Plezalna vrv
  • Vponke
  • Krema za zaščito pred soncem
  • Očala za zaščito pred soncem
  • Kapa, rokavice
  • Oprema za kampiranje (odvisno od programa)

Stroški odprave na Pik Lenin

Cena programa je odvisna predvsem od dolžine in od tega, kaj program vključuje. Za 21 dnevno odpravo, cene variirajo nekje med 2000 in 4000 eur (brez Letalske karte). Prav tako morate pridobiti dovolilnico za vzpon na Pik Lenin.

Ostale zanimivosti v okolici Pik Lenina

– Oš: to malo mesto, kjer se začne večina odprav na Pik Lenin je prava zgodovinska zakladnica. Med drugim je vredna ogleda mošeja in bazar Jaimaa.
– Nacionalni park Ala Arča: ponuja ogromno možnosti za trekinge, alpinizem in gorništvo
– Kanjon Eolian Castles: kanjon, nastal z erozijo spominja na starodavne ruševine, ter ponuja obilo možnosti za pohodništvo
– Ledeniki Inilček