GRLENO PETJE

Mitološka zgodba o Orfeju, ki je s pomočjo glasbe ganil celo bogove, daje glasbi značaj magične moči. Glasbeni teoretiki si sicer še vedno niso edini glede vprašanja ali je bila prej melodična ali ritmična glasba, nesporno pa je, da je bila glasba v pradavnini nekakšen medij, ki je omogočal sporazumevanje človeka z duhovi narave. Glasba je bila v preteklosti sprva povezana z magijo, kasneje pa tudi z religijo. Ritem in melodija sta najverjetneje obstajala hkrati: medtem ko je melodija človeku kazala pot do božanskega, je bil ritem tisti, ki je človeka popeljal v stanje, da je po tej poti lahko varno hodil. Ritmična glasba je namreč eden od načinov doseganja spremenjenega stanja zavesti, ki človeku omogoča duhovno prehajanje med svetom ljudi, prednikov in bogov. Zato so tovrstno glasbo izvajali tudi ob napornih opravilih s ponavljajočimi gibi (na primer pri veslanju), da so v stanju spremenjene zavesti dosegli »pozabo« časa in tudi napora.
O tem kakšna je bila glasba v daljni preteklosti obstaja vrsta ugibanj, saj razen arheoloških najdb prazgodovinskih glasbenih inštrumentov ni nobenih zanesljivih virov. Dejstvo je, da se je glasba ohranjala kot ljudsko izročilo in se pri nekaterih ljudstvih ohranila v svoji izvorni obliki kot t.i. praglasba. Takšna praglasba je tudi grleno petje. To je poseben način petja z neobičajno artikulacijo v žrelu in grlu. Ta tehnika petja je značilna za kultno tradicionalno glasbo narodov Sibirije, Tibeta, mongolskih narodov (Mongoli, Burjati, Kalmiki) in tjurskih narodov(Tuvinci, Altajci, Bakširi, Hakazi, Jakuti, Kazaki, Kirgizi).
Grleno petje sestoji iz osnovnega tona (nizkofrekvenčnega brenčanja) in glasu, ki se dviga po tonski lestvici (običajno 4-13 stopenj). Ti toni so lahko zelo glasni, saj se okrepijo zaradi sprememb resonance v ustih, grlu in žrelu. To pevcu omogoča, da lahko istočasno izvede več tonov.
Pri Altajcih in Hakazijcih je zelo razširjeno grleno petje kai ali hai, ki je pravzaprav prepevanje epskih zgodb. Stare altajske pesmi, ki se imenujejo kai (кай) in izvajajo s tehniko grlenega petja, so epske pesnitve, ki jih pevec Kaiči (Кайчи) lahko izvaja nekaj dni. Kaiči namreč v duhu prestopi iz resničnosti v čas epa ali mita in ga predstavi poslušalcem kot resničnost v sedanjem času.
Posnetek
Pri Tibetancih je grleno petje namenjeno recitaciji budističnega kanona (svetih tekstov) in nekateri samostani kot na primer Gyumay in Gyuto so specializirani za učenje grlenega petja.
Znano je tudi grleno petje južnoafriškega bantujskega naroda Xhosa in kanadskih Inuitov. V Evropi je grleno petje poznano le v kulturi Ircev.
Korenine starodavne umetnosti grlenega petja segajo tisočletja nazaj v čas, ko so ljudje živeli v harmoniji z naravo, s svojimi predniki, duhovi in bogovi. S posnemanjem zvokov naravnih sil in živali je človek odkrival nove razsežnosti življenja in širil meje svojega zaznavanja. Grleno petje se je najmočneje razvijalo pri ljudstvih, kjer je obstajal šamanski kult. Šaman kot posrednik med ljudmi in duhovi narave je pel pesem, tolkel po bobnu, igral na varvane (homus), opravljal rituale v namen zdravljenja ljudi in zaščite pred naravnimi silami. V osnovi kozmoloških predstav arhaičnega človeka je trodimenzionalen prostorski in časovni koncept sveta: Zgornji, Srednji in Spodnji svet. Zgornji svet, imenovan pri tjursko – mongolskih narodih Tengri ali svet Stvarnika je izvor življenja. Po šamanskem verovanju so vsi trije svetovi med seboj povezani s tremi energijskimi centri, ki jih v človeku povezuje vertikalna os, imenovana tudi hara. Ob poslušanju in izvajanju grlenega petja se premer te osi oz. energijske prevodnice poveča od 5 do 10 cm, človek pa zaradi močne energijske povezave z Zgornjim in Spodnjim svetom in močnega pretoka energije doživi izkušnjo enosti z izvorom – izvorom v svetu Tengri in izvorom po liniji svojih prednikov, ki bivajo v Spodnjem svetu.
Obstajajo trije osnovni načini grlenega petja: Kargira, homij in sigit: https://www.youtube.com/watch?v=vKaG_XLeoIg
Stil kargira je grleno petje z nizkimi frekvencami. Legenda pripoveduje, da se je ta stil razvil pri ljudstvih, ki so vodila velblode. Kargira posnema zvok velblodice: ko velblod umira, velblodica oddaja zvok kot pri tovrstnem petju. Zvoki ob petju kargira so podobni tudi krakanju vran, renčanju tigra ali medveda. Obstajata dve vrsti kargira petja: stepsko in gorsko. Stepsko daje občutenje neskončnega prostranstva, gorsko pa z globino zvoka izjemno notranjo moč.
Stil homij je petje s srednjimi frekvencami. Beseda homij pomeni izkušnjo brenčanja, v tuvinščini in mongolščini pa homij (хоомий) pomeni grlo. Gre za brenčeče zvoke, ki se običajno pojavljajo tudi v epskih pesnitvah in uspavankah. Tuvinska legenda pripoveduje, da je otrok sirota tri leta živel sam v podnožju skal, ki so v sosednjo dolino oddajale večglasen odmev. Zaradi premikanja zraka je prišlo namreč do učinka resonance med skalami. Deček je posnemal zvoke, ki so prihajali iz skal. Veter je ta zvok prinesel do ljudi, ki so ga imenovali homij.
Stil sigit je vrhunsko petje mojstrov grlenega petja. Tuvinski glagol sigir (сыгыр) pomeni igrati na piščal. V eni izmed pesmi je petje sigit opevano kot glas ledu visoko v gorah, ki ga v dolini posnemajo strune tradicionalnega altajskega brenkala topšur.
Pri grlenem petju je pozornost izvajalca in poslušalca usmerjena navznoter. Človek se v takem stanju zave svoje umeščenosti med nebom in zemljo in se preko energijskega kanala od korenske do kronske čakre poveže z izvorom v neskončnosti vesolja. Posledica takšnega stanja zaznavanja je stanje notranjega miru in duhovne moči, lahko pa tudi ozdravitev bolezni. Grleno petje deluje na vse energijske centre ali čakre, predvsem pa na energijski center v možganih, kar človeku odpira vrata v duhovni svet. Pri poslušanju grlenega petja se v telesu dogajajo fiziološke in psihološke spremembe. Grleno petje se danes vedno bolj uporablja tudi kot tehnika zdravljenja. Telo se pod vplivom zvokov grlenega petja očisti negativnih energij, tudi bolezni, poveča se energijski pretok skozi vse organe, kar ima za posledico dvig življenjske energije, tudi erotične, poveča se prožnost telesa (mišic in sklepov) in vzpostavi ravnovesje med telesom in duhom. Zvok v telesu ustvari akord ali sozvočje več tonov. Gre za princip resonance, ki je pogoj za življenje v ravnovesju, torej tudi za zdravje. Osnovni zakon makrokozmosa je ravnovesje in k temu ravnovesju stremi tudi mikrokozmos. Če ravnovesja ni, pride do neskladja (disonance), kar ima za posledico bolezen, čustvene težave, nezadovoljstvo itd…
Pogoj za izvajanje grlenega petja je meditativno stanje v katerem pevec svojo notranjost nekako razširi navzven in doseže stanje ravnovesja (resonance) med zunanjim in notranjim svetom. Vsak zvok, ki ga pevec ustvari, ima določeno vibracijo. Z vstopom v resonanco s temi vibracijami pevec in poslušalec preideta v nekakšno spremenjeno stanje zavesti, ki lahko omogoči zdravljenje telesa in duše, krepi intuicijo, moč in psihično stabilnost ter odkriva nove potenciale ustvarjalne energije. Učinek grlenega petja povzroči v človeku občutenje enosti s prostranstvom vesolja. Deluje na dvig ustvarjalnih energij in lahko v človeku in okolju vzpostavlja stanje harmonije in popolnosti. Pri poslušanju grlenega petja se je moč tako močno povezati s silami narave, da človek lahko v sebi ali celo samega sebe občuti kot izvir vode visoko v gorah, ki teče po ozkih globelih do dolin, kjer ustvarja čudovita jezera, ali pa veter, ki zapiha s skalnih vrhov, odnaša listje z dreves, cvetni prah z rož pa trosi po neskončnih prostranstvih.
Od vseh glasov ima menda prav človeški glas največje zdravilne sposobnosti. Noben glasbeni inštrument nima take razsežnosti tonov. Nenazadnje so bili različni instrumenti narejeni prav zato, da bi posnemali različne tone človekovega glasu. Glasovni razpon, ki ga lahko izvede človekovo grlo, se razteza od grlenega petja tuvinskih šamanov ali tibetanskih menihov do ptičjega ščebetanja pevcev iz plemen Južne Amerike. Človeški glas ima sposobnost posnemanja različnih inštrumentov, zvokov okolja, pa tudi sposobnost ustvariti nove zvoke, ki v naravi ne obstajajo.
Značilnosti pradavnega glasbenega izročila še živijo ponekod zlasti v obredju, ohranjajo pa jih tudi glasbeniki izvajalci tradicionalne glasbe. Presežnost, veličina in dostojanstvo grlenega petja se vse bolj vpleta tudi v umetniško delovanje mladih glasbenikov, ki so tehniko grlenega petja prenesli v sodobne glasbene zvrsti.

Magična moč glasbe sredi kaotičnega sveta ponuja sodobnemu človeku možnost povezave z božanskim ali svetim, obljubo ponovne povezave z naravnimi elementi in nekakšno jamstvo, da bo na svoji poti le prišel do izvora moči in izpolnitve svojega življenjskega poslanstva.