Odlomek s potopisa po Kreti.
Na južni obali Krete je zaliv Limnaki, v zgodovinskih virih imenovan Viennos. Do tja je dve uri pešačenja po najjužnejši evropski pešpoti E4 od Paleohore in Kondurasa do Elafonisija – sprva ob obali, potem navkreber po pobočju do sedla in po strmem pobočju navzdol do zaprtega zaliva. Z morske strani je viden le del zaliva z manjšo peščeno plažo. Na skritem zahodnem delu zaliva pa so na obali in v morju ohranjeni starodavni kamniti artefakti.
Z Nino sva ta zaliv odkrili že januarja. Pogled s hriba nad zalivom na skrito laguno s smaragdno zelenim morjem in tamariskami naju je prevzel. Ko sva se spuščali po strmini, sem dobila občutek, da prehajava skozi pas energijskega polja, ki deluje kot zaščita tega skrivnostnega zaliva. Podoben občutek sem imela na Altaju pri vstopu na področje Šambale. Na taka področja pridejo lahko le izbranci, ostalim je vstop onemogočen: pojavijo se lahko glavoboli, trenutna slabost, težave z dihanjem, vrtoglavica ali celo hipna pareza. V strokovni terminologiji so takšna mesta imenovana “mesta moči”. Gre za izjemno močno energijsko delovanje zemeljskega elektromagnetnega polja, ki deluje na razširitev zavesti in kot t.i. “kvantna radirka” očisti človekovo energijsko polje ter s tem omogoči človeku duhovno evolucijo skladno z univerzalnimi zakoni.
Na zahodnem delu zaliva je viden tloris velike stavbe, na obali ležita dva fragmenta stebrov iz različnih kamnin, v vodi pa so vidni ostanki keramike. Verjetno je bilo tu nekoč svetišče, saj je znano, da so bila svetišča postavljena na posebno močnih energijskih mestih. V tem svetišču naj bi se opravljale molitve in daritve pred in po uspešni plovbi. Nina je profesorica klasične in moderne grščine, odlična poznavalka grške zgodovine, mitologije in kulture, pa vendar ni uspela nikjer najti podatkov o tem skrivnostnem mestu.
Zaliv je sicer z imenom Viennos omenjen v starorimskem periplusu Stadiasmus Maris Magni (starogrško: Σταδιασμός ήτοι περίπλους της μεγάλης θαλάσσης) nepoznanega avtorja. Periplus ali periplous je rokopisni dokument s podatki o obalah Sredozemskega morja, razdaljami med pristanišči in navodili za plovbo. Besedilo se je ohranilo kot del Hipolitove kronike, datirane leta 235 našega štetja v fragmentarnem kodeksu unicus, prepisanem v Konstantinoplu sredi X. stoletja. Glede na lego je moč sklepati, da je bil zaliv pred potresom tudi varno in pred vetrovi dobro zaščiteno pristanišče.
Thomas Abel Brimage Spratt (1811 – 1888), angleški viceadmiral, geolog in hidrograf je zaliv leta 1865 opisal v svojem delu Potovanja in raziskave na Kreti, kjer je razvaline opredelil kot ostanke cerkve.
Arheolog Luigi Savignoni (1864-1918), eden prvih raziskovalcev predhelenskega obdobja na Kreti, se je skupaj s profesorjem za staro zgodovino na Rimski Univerzi Gaetanom De Sanctisom (1870-1957) posvetil metodičnemu študiju tal in najdb zahodnih kretskih provinc.
V katalogu Candiove arheološke zbirke je Viennosu zapisal: “Vidni so tlorisi velike zgradbe in sledovi druge, skupaj s petimi fragmenti stebrov in dvema marmornima korintskima kapiteloma, vsi pa so močno erodirani. Stavba pokriva velik del peščene plaže navzdol v vodo, vendar ne sega do pobočja. Dejansko je mogoče videti veliko erodirane keramike, močne zidne temelje in nekaj raztresenih fragmentov stebrov. Omejen obseg ostankov, ki so verjetno pripadali pomembnim stavbam, morda namiguje na versko središče v času pozne antike od 3. do 4. stoletja.”
Svetišče je bilo uničeno leta 365 v silovitem potresu, ko se je jugovzhodni del Krete dvignil za 9 m, kar je povzročilo močan cunami, ki je opustošil številne obale vzhodnega Sredozemlja, prav posebej pa Aleksandrijo.
“V sodobnih monografijah o Kreti Viennos ni omenjen. Tudi v turističnih vodnikih ga ni najti, čeprav leži ob znameniti pešpoti E4,” je razočarano ugotavljala Nina.
“Nina, nobena pot v Šamablo ni označena na zemljevidu. Tja pridejo le izbranci, ker jih Šambala sama pokliče!” sem ji razložila.
V tišini sva sedeli vsaka na svojem kamnitem stebru in analizirala občutke v telesu.
“Sploh ne bi šla nazaj, tako prijetno je tukaj, neka posebna milina …”, je čez nekaj časa rekla Nina in se medtem zleknila na ležeč steber.
“Ja, mehkoba in milina, ampak počakaj še malo, pa te bo po vsem telesu pričelo pikati, ker bo energija prebila vse energijske blokade v tvojih energijskih centrih, neovirano stekla po hrbtnenici in se z veliko močjo razpršila po živčevju”, sem ji napovedala. Mene je že pošteno “pikalo” in vedela sem, da bo vsak čas tudi Nina postala precej naelektrena. Ko se v tako močnem energijskem polju zgodi preboj, traja le nekaj minut, da se energija porazdeli po telesu in ko je telo prejelo vso potrebno količino energije, se tok samodejno prekine.
Ta zaliv ima magično moč in nekoč je bilo tam zagotovo svetišče. Kot vsa sveta mesta je zaščiteno z nevidnimi “čuvaji praga”, ki dovolijo vstop le redkim.
Pred leti je v bližnjo Paleohoro prišel nek nemški turist. Pozneje se je izkazalo, da je bil v resnici arheolog, iskalec zakladov. O razvalinah v Viennosu je prebral v delu Geographi Graeci Minores, ki ga je leta 1855 objavil nemški klasični filolog in paleograf Karl Müller. Ker je zaliv težko dostopen po kopnem, je pri domačinih najel čoln za ribarjenje. Seveda ni ribaril, ampak je nameraval s čolnom odvažati iz zaliva artefakte, ki so ležali le nekaj metrov pod vodo. Ujeli so ga in mu prisodili osemnajst let ječe.
Medtem ko je bilo svetišče v antičnih vodnikih (periplousih) označeno prav z namero, da so mornarji našli pot v zaliv Viennos, ga v današnjih vodnikih in garminih ni, verjetno namerno prav zato, da ga ni moč najti in da ohrani svojo magično moč za tiste, ki so tega vredni.
Maria Ana Kolman
