Treking v Gruziji

Prvi dan hoje je bil ogrevanje. Travniki cvetja, sonce in zrak, tako čist, da te pljuča bolijo. Zvečer smo se ustavili v vasi Zhabeshi. Lasha je iz nahrbtnika potegnil plastenko. Ni bila voda. Bila je chacha. Gruzijsko žganje, ki ima verjetno 60, mogoče 70 stopinj. "Za Tetnuldi," je rekel in dvignil kozarec proti mogočni gori, ki je kraljevala nad dolino. Bela piramida Tetnuldija se je svetila v mesečini. Sedeli smo zunaj, zaviti v odeje, pili tisti ogenj in se pogovarjali o življenju. Zvezde? Stari, toliko zvezd ne vidiš nikjer. Zdi se ti, da bi jih lahko nabiral kot jabolka.

Naslednji dan: Adishi. Vas, ki izgleda, kot da so jo pozabili v srednjem veku. Kamnite hiše, blato, krave na cesti. In potem – tema. Nebo se je v minuti zaprlo. Nevihta v gorah ni hec. Ujela nas je ravno pred vasjo. Grmenje je odmevalo od sten kanjona, kot bi se gore rušile. Dež ni padal, dež nas je bičal. Tekli smo v zavetje prve hiše, premočeni do kože, a smejali smo se. Lasha je samo skomignil: "To je Svanetija. Malo te prestraši, da te potem lepše posuši." In res, v tisti stari kuhinji, ob štedilniku na drva, kjer je dišalo po kubdariju (kruh z mesom), smo se počutili varneje kot v najdražjem bunkerju.

Tretji dan je ključen. Prečkanje reke pod ledenikom Adishi. Gledal sem tisto vodo – siva, motna, dere čez kamenje in ima verjetno temperaturo, pri kateri ti v sekundi zmrzne nasmeh na obrazu. Lasha me je pogledal in s kretnjo pokazal na domačine, ki so čakali s konji: "Ne bodi heroj. Voda je močna in zahrbtna. Gremo na sedlo." Priznam, malo me je zamikalo, da bi zagazil, a pogled Lashe je bil resen. Plačali smo tistih par larijev in zlezli na konjske hrbte. Tisti občutek, ko žival stopi v deročo vodo, se opoteka med skalami, ti pa krčiš noge k sebi in upaš, da konj ve, kaj dela ... adrenalinsko, a vsaj suho.
Ko smo stopili na drugi breg, pa se je v meni nekaj premaknilo. Pogledal sem navzgor. Prelaz Chkhunderi. 2700 metrov. Travnata strmina, ki se vije proti nebu, posuta s skalami in blatom. "Jaz grem naprej bos," sem rekel in začel odvezovati vezalke.
Gojzarje sem vrgel v nahrbtnik, bose podplate pa na gruzijsko zemljo. Prvi koraki so bili previdni. Trava je bila mehka, hladna, a vmes so se skrivali ostri kamni in hladno blato. Ampak tisti občutek ... to ni bila več samo hoja. To je bila direktna povezava z naravo. Čutil sem vsako grbino, vsako spremembo temperature tal. Drugi pohodniki, zapeti v drage Gore-Tex čevlje, so me gledali kot zmešanega meniha, jaz pa sem užival v vsakem koraku. Ko sem končno stal na vrhu prelaza, na 2700 metrih, z umazanimi podplati, ter gledal mogočni ledenik Adishi nasproti sebe, sem vedel: to je tista prava svoboda. Brez gume med mano in svetom. To je Treking Gruzija v svoji najbolj pristni obliki.

Spust proti Ipraliju je dolg. Kolena trpijo. Prašno je. In potem mi Lasha pomežikne: Poznam "bližnjico." Zavili smo v goščavo in kar naenkrat – bučanje. Skrit slap, sredi gozda, ki ga večina trekerjev zgreši.
Zvečer v Ipraliju, v enem od gostišč ("guesthouse" je tu pač hiša, kjer se lepo naspiš, naješ in podružiš z domačini), se je zgodilo. Po večerji – mize so se šibile pod khachapuriji, jajčevci z orehi in solatami – je nekdo zavrtel glasbo. Domačini so vstali. In so začeli plesati. Tisti ponosni, vzravnani gruzijski ples, kjer moški lebdi nad tlemi. To so trenutki, ki jih ne moreš kupiti v agenciji.

Zadnji del poti proti Ushguliju. Hodimo po stezi, levo prepad, desno stena. In kar naenkrat, izza ovinka – lajež. Globok, basovski lajež. Kavkazki ovčar. Nagazi. To ni pes. To je medved z repom. Ovratnico ima z žeblji navzven, da ga volkovi ne zagrabijo za vrat. Stal je tam, velik kot tele, in nas meril. Lasha je mirno stopil naprej, dvignil palico (ne da bi udaril, samo za distanco) in nekaj zagrmel v svanščini. Pes se je ustavil, nas premeril, ocenil, da nismo grožnja njegovim ovcam, in se leno umaknil. Srce mi je bilo v hlačah še pol ure.