Splošni podatki o državi Maroko
Geografija
Kraljevina Maroko je arabska država v Magrebu, ki na vzhodu in jugovzhodu meji na Alžirijo, na jugu pa na Zahodno Saharo, ki si jo nezakonito prisvaja že od začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je tam začelo izkoriščanje fosfatov. Na zahodu Maroko obdaja Atlantski ocean, ki na severu skozi strateško Gibraltarsko ožino preide v Sredozemsko morje. Maroko leži na površini malo manj kot 460.000 km2 , na kateri preide iz obsežnih ravnikov v gorate predele verig Atlasa in na jugovzhodu v Saharo. Maroko je pokrajinsko zelo raznolika država in sega od visokogorja Atlas in Rifa do obsežnih ravnikov, ki se postopoma spuščajo proti obalam Atlantskega oceana, kjer je skoncentrirano tako prebivalstvo kot tudi gospodarstvo države, pa vse do puščave na jugovzhodu. Maroko je tudi najbolj gorata severnoafriška država, saj je njegova povprečna nadmorska višina 800 metrov. Veriga Atlasa s slemenitvijo v smeri SV–JZ deli državo na atlantski in saharski del. Sredozemsko območje sestavlja le ozka rifska obala, zato je bolj pod vplivom Atlantskega oceana kot Sredozemskega morja. Maroko ima na severu sredozemsko podnebje, v notranjosti polsuho, na jugovzhodu države pa puščavsko. Padavine so prisotne od novembra do aprila, v višjem Atlasu celo kot sneg. Poletni meseci so skoraj brez padavin, z visokimi temperaturami v notranjosti države. Ob atlantski obali so temperature zaradi hladnejšega Kanarskega toka zmernejše. Celinskost se proti notranjosti države povečuje. Maroko ima izmed vseh severnoafriških držav najbolj razvejeno rečno mrežo, kar pa je posledica padavinskih razmer. Pretok vodotokov sezonsko zelo niha; večina jih poleti celo usahne, medtem ko se pozimi precej napolnijo zaradi obilnejših padavin. Obalno sredozemsko rastlinstvo proti notranjosti in jugu države prehaja v stepski in puščavski pas, v katerem je zelo razširjeno grmičevje, še posebej čičimak in tamariska. V višjih območjih je veliko borovih in cedrovih gozdov, travna odeja pa je skromna, zato prevladuje paša drobnice. V nižjih predelih je naravno rastlinstvo preoblikovano, tako da se ob atlantski obali razprostirajo nasadi sredozemskih kulturnih rastlin, nekdanji listnati gozdovi pa so se ohranili le ponekod na Rifu, medtem ko v oazah na jugu prevladujejo dateljnove palme, na ravnikih pa nasadi kulturnih rastlin, ki jih omogoča umetno namakanje. Arganovo drevo je unikat jugozahodnega dela atlantske obale in je na tem območju še iz časov, ko je imel ta del Afrike še tropsko podnebje. Dandanes uspeva s pomočjo vlage morskih meglic. Arganovo olje je vse bolj cenjeno, saj ga uporabljajo že v vseh vrstah industrije; od prehrambne do kozmetične. Zaradi redkosti argana je UNESCO razglasil regijo Essaouira–Agadir za zaščiteno biosfero. Avtohtone vrste sesalcev v kraljevini Maroko so: lisica, šakal, cibetovka, hijena, panter, gazela in berberska opica. Za Atlas so značilni še mufloni. Kar pa se tiče udomačenih živali, so najpogostejše ovce, koze in govedo. Na podeželju se kot prevozno sredstvo večkrat pojavljajo tudi mule in konji ter v sušnejših območjih kamele. V državi je preko 450 vrst ptic, veliko je selivk. Turizem
Z vidika razvoja turizma ima Maroko velik naravnogeografski potenciali, saj že sama raznolikost pokrajine omogoča razvoj različnih vrst turizma. Tako se je v vzpetem svetu Atlasa razvil gorski turizem; najbolj razvito je pohodništvo, pohodne poti pa se pojavljajo tudi v soteskah rek Drâa, Dades, Ziz itd. Sredozemsko morje je omogočilo nastanek turizma, ki je še najbolj podoben tunizijskemu, kljub temu da je poudarek še vedno na kulturnem doživetju Maroka, Atlantski ocean pa nudi odlične valove za vodne športe, čeprav je obala nekoliko manj primerna za kopanje. Na ravnikih je Maroko razvil mesta, ki danes privlačijo največ turistov. Maroko ima na prehodu v puščavo na jugozahodu oaze, ki so čedalje večja turistična atrakcija in katerih obstoj katerih omogoča talna voda. Južni Maroko je kot simbol oz. zaščitni znak prevzel oaz datljeve palme. Nedaleč stran pa Maroko turistu omogočena prava saharska izkušnja, saj se lahko s kamelo ali terenskim vozilom napoti v najbolj znan Erg Chebbi. Zgodovina
Maroko ima bogato zgodovino, ki je vplivala na njegovo današnjo kulturno in naravno podobo ter dala državi dodatno vrednost za trženje turizma. Prvi nam znani prebivalci današnjega ozemlja Maroka so bili neandertalci, prvi civilizirani ljudje pa so 3000 pr. n. št. prišli z Bližnjega vzhoda.Na maroških tleh je sledi pustilo precej različnih kultur; od feničanskih trgovcev in pomorščakov do Kartažanov in Rimljanov, ki so zgradili mesto Volubilis, ki je danes priljubljena turistična točka v bližini Meknésa. Rimljani so v tem obdobju širili krščanstvo, zaradi priselitve judov iz Egipta pa se je v Maroku do danes ohranila tudi najstarejša še živeča religija. Oblast so nato prevzeli germanski Vandali, sto let kasneje pa Bizantinci. Do prihoda arabske nadvlade je v Maroku sledilo obdobje nejasnih političnih razmer. V drugi polovici sedmega stoletja je islam prodrl v Maroko, ki mu je zatem vladalo več neodvisnih muslimanskih kraljestev, ki jih je šele Idrisi v 8. stoletju uspel ponovno združiti v eno. To je začelo cikel vzhajajočih in propadlih islamskih dinastij, ki so si prestolnice ustvarile vsaka v svojem mestu, ta pa so danes znana kot kraljeva mesta in sodijo med najbolj priljubljene turistične destinacije. Obdobje, ki je sledilo, je bilo zaznamovano s konflikti in spopadi, Maroko pa je dobil mešano prebivalstveno podobo zaradi dotoka temnopoltih sužnjev, belopoltih ubežnikov in najemniških vojakov. Leta 1912 je Francija prisilila Maroko v podpis sporazuma, s katerim je le-ta postal francoski protektorat. Maroška mesta so dobila novi del, zgrajen po vzoru zahodne arhitekture, imenovan ville nouvelle, ki je bil namenjen evropskemu prebivalstvu. Domače prebivalstvo je bilo v podrejenem položaju, saj so si Francozi prisvojili vsa najboljša kmetijska zemljišča, izvažali naravne dobrine in začeli z izgradnjo sodobne infrastrukture. Nezadovoljstvo domačega prebivalstva je postajalo vse večje in začel se je boj za neodvisnost, ki jo je Maroko dosegel leta 1956, ko mu je bilo vrnjeno tudi ozemlje pod špansko oblastjo, razen eksklav Ceute in Melille. Po osamosvojitvi je Maroko obdržal svetovanje kolonialne Francije in si tako omogočil mirnejši razvoj. Zaradi obsežnega izposojanja denarja je bil Maroko do leta 1970 v velikih dolgovih. Leta 1973 je začela cveteti proizvodnja fosfatov v Zahodni Sahari in Maroko je začutil priložnost za zaslužek, zato je leta 1976 zavzel sever Zahodne Sahare, tri leta kasneje pa še njen južni del, kar pa že več kot trideset let povzroča spore. Bogata maroška zgodovina in sledi različnih kultur so omogočile dobro podlago za razvoj kulturnega turizma, ki turiste danes privablja predvsem v štiri kraljeva mesta; Meknes, Rabat, Fez in Marakeš. Evropski turist lahko nedaleč od doma doživi pravo arabsko kulturo, na podeželju pa ostanke berberske kulture. V turizem je vpletena večina prebivalstva, veliko brezposelnega prebivalstva na ulici išče priložnostna dela, kot je delo vodiča, nosača, itd., v zameno za manjše plačilo. To pa privede tudi do negativnega učinka, saj so lahko precej vsiljivi, kar je za večino turistov neprijetno. Razvoj turizma s pritegovanjem tujih investitorjev in vlaganji zelo spodbuja kralj, zato prevzema turizem vse večjo vlogo v terciarnem sektorju. Kljub pozitivnim ekonomskim posledicam pa povzroča negativne posledice v okolju in tako uničuje privlačnost destinacije. 
