Polarni sij na Islandiji

Name: Turistična agencija lifetrek
Price range: $$$

Oktober je skriti dragulj za potovanje po Islandiji. V tem času je otok odet v jesenske barve, ceste so prevozne, turistične gneče pa ni. Raziskujemo Zlati krog v zlatih odtenkih, se kopamo v vroči reki Reykjadalur pod zvezdami in občudujemo ledene diamante na plaži Diamond Beach. Vrhunec potovanja je lov na Polarni sij (Auroro Borealis), ki nas najprej draži v Selfossu, nato pa nam priredi nepozaben spektakel nad ikonično goro Kirkjufell. Za piko na i skočimo v ledeni ocean v Reykjaviku. Prava jesenska pravljica!

Oktober na Islandiji združi temne noči, jesenske barve in še razmeroma dostopne ceste. Prav zato je zanimiv čas za fotografe in vse, ki želijo polarni sij povezati z raziskovanjem Zlatega kroga, južne obale in polotoka Snæfellsnes.

Ta potopis opisuje konkretno jesensko izkušnjo. Za splošne informacije o znamenitostih, vremenu in pripravi na pot uporabite celovit vodnik po Islandiji, za razlago nastanka aurore in nasvete za opazovanje pa vodnik Severni sij.

Islandija v oktobru: jesenske barve in zeleni ples na nebu

V narodnem parku Þingvellir se zelenemu mahu pridružijo rdeči, oranžni in rumeni odtenki, nizka svetloba pa poudari kontrast med črno lavo in modro vodo. Obiskovalcev je manj kot poleti, dnevi pa so še dovolj dolgi za raziskovanje pred večernim opazovanjem neba.

Selfoss: Mesto pričakovanja in pogledov v nebo

Naša baza je Selfoss. Na videz običajno mestece, a zame je to center za nadzor misije. Misije "Aurora". Oktobra so noči že dovolj temne, da se začne igra živcev. Sediš v tisti najeti koči, zunaj tuli veter, ti pa na telefonu osvežuješ aplikacijo za solarno aktivnost. Kp indeks kaže 4, oblaki se trgajo. Srce ti začne hitreje biti. To je tista sladka anticipacija. Polarni sij ni nekaj, kar naročiš kot pico. Je nagrada za potrpežljivost. V Selfossu stojiš na terasi, zavit v odejo, s skodelico čaja v roki in skeniraš nebo. Je tisto oblak? Ali se premika? In ko se prva bleda zelena črta pojavi nad obzorjem, pozabiš na mraz. Začne se. A pravi šov nas še čaka na zahodu.

Reykjadalur: Nočno kopanje pod zvezdami

Ampak preden se popolnoma prepustimo noči, moramo preizkusiti oktobrski mraz. Reykjadalur. Dolina pare. Poleti je tu kot na promenadi. Oktobra? Tišina. Vzpon do vroče reke traja slabo uro. Zrak je oster, temperature so blizu ničle. Hodiš in opazuješ paro, ki se dviga iz zemlje in se meša z meglo. Mistično. In potem nagrada. Slečeš se. Tistih deset sekund, ko si nag na islandskem vetru, je test karakterja. A ko se potopiš v toplo reko ... o, moj bog. Ležiš v vroči vodi, okoli tebe pa hribi, posuti s prvim poprhom snega. In ker je oktober, se ne mudiš dol. Počakaš na temo. Vrnitev v noči, z naglavno svetilko, ko ti para še vedno puhti iz las, je ena tistih izkušenj, zaradi katerih se počutiš živega. Telo je toplo, lica pa rdeča od mraza. To je Islandija.

Južna obala: Kjer diamanti sijejo najmočneje

Oktobra je svetloba drugačna. Sonce ne spleza visoko, ves dan se drži nizko nad obzorjem in meče tiste dolge, dramatične sence. Zato je Diamond Beach (Diamantna plaža) v tem času najlepša. Ledene gore, ki se odlomijo z ledenika Breiðamerkurjökull, priplavajo v morje, valovi pa jih zbrusijo in vržejo nazaj na črni pesek. V nizki oktobrski svetlobi se ti kosi ledu bleščijo kot pravi diamanti. Modri, prozorni, beli. Hodiš med njimi, poslušaš pokanje ledu in bučanje oceana. Nobene gneče. Samo ti in tisočletni led, ki umira v svoji najlepši obliki.

Múlagljúfur: Skriti kanjon, ki ga večina zgreši

In ker smo oktobra, ko sneg še ne zapre visokogorja, je odprt tudi on. Múlagljúfur (ali kot mu nekateri rečejo Múlafjörður kanjon). To je skriti dragulj. Neoznačena pot, makadam, kjer se vprašaš, če si zašel. Ampak ko prideš na rob ... Pred tabo se odpre kanjon, ki izgleda kot iz filma Jurski park. Stene so strme, porasle z mahom, ki v jesenskih barvah deluje skoraj neresnično. Slapovi padajo v globino. Stati tam, na robu previsa, medtem ko veter premetava oblake in se sonce prebija skozi meglice – to je trenutek, ko utihneš. Večina turistov drvi mimo proti Hofnu. Naj drvijo. Ta razgled je rezerviran za radovedne.

Snæfellsnes: Islandija v malem in čarovnija Kirkjufella

Po jugu zavijemo na zahod. Polotok Snæfellsnes. Pravijo mu Islandija v malem. In res ima vse: vulkane, ledenik, pečine, plaže. Arnarstapi. Obalni sprehod v oktobru je divji. Valovi Atlantika tu niso hec. Razbijajo se ob bazaltne stebre, pršec leti deset metrov visoko. Hodiš po robu klifov, opazuješ galebje kolonije (kar jih je še ostalo) in tisti slavni kamniti lok Gatklettur. Veter ti brije okoli ušes, ampak zrak je tako čist, da bi ga lahko ustekleničil.

Ko se nebo odpre: Polarni sij za Kirkjufellom

In zdaj – vrhunec. Gora Kirkjufell. Tista, ki izgleda kot čarovniški klobuk ali pa konica puščice. Najbolj fotografirana gora na Islandiji. Ampak mi nismo prišli po dnevno fotko. Mi čakamo noč. Tu, na severni strani polotoka, stran od mestnih luči, je oder pripravljen. Aplikacija pravi KP 5. Nebo je jasno. Mrzlo je kot v hladilniku. Stojimo ob slapu Kirkjufellsfoss, stativi so postavljeni, prsti so zmrznjeni. In potem se zgodi. Najprej kot bleda meglica. Nato se začne premikati. Zelena zavesa se spusti čez nebo. Polarni sij začne plesati. Ne moreš verjeti svojim očem. Zelena se preliva v vijolično, pleše nad koničastim vrhom gore in se zrcali v vodi slapu. To ni statična slika. To je živo bitje. To je magija. Ljudje okoli mene kričijo od navdušenja, nekateri jokajo. Tudi sam imam cmok v grlu. V tem trenutku, pod tem nezemeljskim ognjemetom, se zaveš, kako majhen si in kako veličasten je ta planet. To je tisto, zakaj smo prišli oktobra. Za ta trenutek.

Vikingški zaključek: Kopanje v Atlantiku

Za konec pa še test, če smo iz pravega testa. Nauthólsvík v Reykjaviku. Geotermalna plaža. Zveni toplo? No, ima toplo laguno, ampak pravi izziv je ocean. Temperatura vode? Mogoče 4 ali 5 stopinj. Zrak? Podobno. Domačini to počnejo vsak dan. "Dobro za cirkulacijo," pravijo. Slečeš se, tečeš po mivki in se vržeš v ledeni Atlantik. Telo doživi šok. Iglice te zbadajo po koži. Dih ti zastane. Zdržiš minuto, mogoče dve, če si trmast (kot jaz). In potem tek nazaj v vročo kad. Tisti občutek, ko kri spet zakroži po žilah, ko koža mravljinči od vročine ... počutiš se neuničljivega. Kot pravi Viking.

Zakaj je oktober kralj?

Naj ti povem na kratko. Poleti je Islandija lepa, a je polna. Pozimi je nedostopna in temna. Oktobra pa ... oktobra je ravno prav divja. Dostopen je Múlagljúfur. Odprte so ceste čez prelaze. Diamantna plaža se sveti v nizkem soncu. Barve Zlatega kroga so za umret lepe. In nad vsem tem kraljuje Polarni sij, ki ti v hladnih nočeh riše pravljice na nebu. Če iščeš udobje, pojdi na Kanarske. Če iščeš življenje, barve in avanturo, ki ti bo ostala v spominu do konca dni, potem pridi na Islandijo oktobra. Ne bo ti žal.

Polarni sij: Kaj sploh je ta čarovnija in zakaj ga moraš videti?

Glej, lahko ti citiram suhoparno enciklopedijo, ampak bodiva iskrena – ko stojiš tam zunaj na minus deset in ti čeljust pade do kolen, te fizika ne zanima. Zanima te čista magija, ki ji pravimo polarni sij. To ni neka statična luč, ki jo nekdo prižge na stikalo. Ne, polarni sij (ali Aurora Borealis, če hočeš zveneti pametno) je živa stvar! To je nebesni balet, kjer se neonske zavese zvijajo, trgajo in sestavljajo nazaj, kot bi nevidna roka mešala barve po črnem platnu. V enem trenutku je le bleda meglica, v naslednjem pa ta polarni sij eksplodira v divjem zelenem, vijoličnem in roza plesu. To je trenutek, ko narava pokaže mišice in reče: "Glej, mali človek, kaj jaz zmorem."
Ampak dobro, če te vseeno matra firbec, kako nastane polarni sij – v resnici gre za precej divji kozmični trk. Predstavljaj si Sonce kot enega precej živčnega velikana, ki vsake toliko časa "rigne" in v vesolje izbruhne ogromen oblak električno nabitih delcev (sončev veter). Ko ta nevihta prileti do nas in trči v Zemljino magnetno polje, se zgodi kratek stik. BAM! Energija se sprosti kot svetloba in rodi se polarni sij. Kisik v atmosferi nam da tisto slavno zeleno barvo, dušik pa poskrbi za vijolične odtenke. V bistvu gledaš električni mrk v atmosferi, le da je hudičevo lepši od tistega, ko ti pregori žarnica.
Če pa vprašaš mene, so imeli stari Vikingi, ti trdoživi severnjaki, veliko boljšo razlago za severni sij. Oni niso vedeli nič o plinih in magnetih. Zanje je bil polarni sij odsev bojevniških devic. Verjeli so, da so te luči na nebu pravzaprav Valkire – tiste divje vojščakinje boga Odina. Ko so Valkire jezdile čez nočno nebo, da bi z bojišč pobrale duše najpogumnejših padlih bojevnikov in jih odpeljale v Valhallo, se je mesečina odbijala od njihovih zloščenih ščitov in oklepov. In ta mistični odsev? To je bil zanje polarni sij. Pot v posmrtno življenje, tlakovana s svetlobo. Priznaj, ta zgodba ima veliko več duše kot pa lekcija iz fizike!

Za organizirano jesensko doživetje preverite program Polarni sij na Islandiji. Pri izbiri termina pomagata še primerjava letnih časov in celovit vodnik po Islandiji.