Južna Islandija: Ognjeni krst med ledeniki, vrelci in črnim peskom

Name: Turistična agencija lifetrek
Price range: $$$

Pozabite na klasične turistične brošure – to je zgodba o pravi, divji Južni Islandiji. Od namakanja v vročih rekah doline Reykjadalur in soočenja z mogočnim slapom Skógafoss, do iskanja samote v skritem kanjonu Thakgil. Pripoved vas popelje v notranjost, v barviti Landmannalaugar, kjer gore žarijo v mavričnih barvah in hodiš po črnem vulkanskem steklu ter snegu. To je potovanje, polno kontrastov: ogenj in led, zeleni mah in črni pesek, turistični Zlati krog in popolna samota divjine. Avantura, ki pusti pečat.

Južna Islandija je območje slapov, črnih plaž, ledenikov, geotermalnih dolin in poti v barvito notranjost. Ta potopis se osredotoča na doživetje pokrajine peš: od Reykjadalurja in Skógafossa do kanjona Thakgil ter riolitnih gora Landmannalaugarja.

Za splošne informacije o deželi, regijah, vremenu in pripravi na pot preberite celovit vodnik po Islandiji. Tukaj pa sledimo konkretni poti po jugu in notranjosti, z izkušnjami zunaj klasičnih postankov ob obvoznici.

Južne Islandije ni mogoče zares razumeti samo skozi okno vozila. Najmočnejši vtis pustijo hoja ob slapovih, veter na črni obali, para nad vročimi vrelci in spreminjajoče se barve visokogorja.

Ko se slečeš sredi doline in rečeš: "To je življenje!"

Veš, kje se začne prava Islandija? Ne v Reykjaviku ob dragem pivu. Začne se, ko zapustiš asfalt in zagrizeš v hrib nad Hveragerđijem. Dolina Reykjadalur. Ime zveni kot nekaj iz Gospodarja prstanov in pokrajina ne zaostaja. Hodiš, para se dviga iz zemlje povsod okoli tebe, kot da bi hribi kadili pipo miru. V zraku je vonj po žveplu – vonj po peklu, bi rekli nekateri, a za nas je to vonj po avanturi.

In potem pride tisti trenutek. Reka. Ampak ne mrzla, v kateri bi ti odpadli prsti. Vroča. Tam, sredi divjine, kjer ni tušev in kabin, odvržeš cunje. Mrzel veter ti naježi kožo, a v sekundi, ko se potopiš v tisto toplo vodo, svet postane popoln. Ležiš v strugi, gledaš oblake, ki drvijo čez nebo, in si misliš: "Kdo rabi jacuzzi v hotelu s petimi zvezdicami, ko pa imaš tole?" To je bil naš prvi stik. Krst z ognjem in vodo. In vedeli smo, da bo to potovanje nekaj posebnega.

Dežela, kjer slapovi grmijo in plaže nosijo črnino

Če misliš, da si videl slapove, potem nisi stal pod Skógafossom. To ni voda, ki pada. To je sila, ki udarja. Ko stojiš spodaj, moker do gat od pršca, čutiš vibracije v prsnem košu. Ampak pravi čar ni spodaj, kjer se trerejo turisti s selfi palicami. Pravi čar je zgoraj. Zagrizli smo v tiste stopnice (kdo jih je toliko naredil?!) in se podali na začetek poti Fimmvörðuháls. Tam se Južna Islandija pokaže v svoji surovi lepoti. Kanjon za kanjonom, slap za slapom, reka Skógá pa divja, kot da beži pred samim hudičem. Tam gori si sam. Ti in gora.

Črni pesek, bazaltne orgle in iskanje klovnov

In potem Vik. Reynisfjara. Črna plaža. Pesek je črn kot oglje, morje pa ... Atlantik tu ne pozna milosti. Valovi butajo ob obalo z močjo, ki te opominja na tvojo minljivost. Tisti bazaltni stebri, ki štrlijo iz stene, izgledajo kot orgle v katedrali, ki jo je zgradil nek nori velikan. A najboljši del? Puffini! Tisti mali klovni z oranžnimi kljuni in žalostnimi očmi. Gledaš jih, kako nerodno pristajajo na pečinah, in se moraš smejati. Narava ima smisel za humor, to je jasno. V tistem trenutku, ko sediš na robu klifa, veter ti mrši lase, spodaj pa se peni morje, pozabiš na vse skrbi tega sveta.

Skaftafell: Kjer se Alpe srečajo z vulkani

Gremo tja, kjer kraljuje led. Narodni park Skaftafell, del mogočnega Vatnajökulla. Ampak pazi, ne gremo tja, kjer se gnetejo vsi. Mi gremo v dolino Morsadalur. To je pokrajina, ki te zmede. Na eni strani imaš občutek, da si v naših Alpah – zelene doline, breze, cvetlice. Na drugi strani pa črni vrhovi Kristinartidar in jezik ledenika Skaftafellsjökull, ki se vali v dolino kot zamrznjena reka. Tu vidiš posledice ognja in vode. Vidiš slap Svartifoss, ki pada čez steno črnih šesterokotnih stebrov. Izgleda kot umetniška inštalacija, pa ni. Je čista geologija. 15 kilometrov hoje tu mine, kot bi mignil, ker je vsak ovinek nova razglednica.

Kanjon škratov in palčkov: Fjaðrárgljúfur

Fjaðrárgljúfur. Ne trudi se izgovoriti, zlomil si boš jezik. Raje glej. Kanjon, ki se vije kot kača, stene visoke sto metrov, spodaj pa reka. Pravijo, da tu živijo palčki in škratje. In ko hodiš po robu in gledaš v tiste temne razpoke, obrasle z mahom, ki je tako zelen, da skoraj boli, verjameš. Če kje, potem so tu. To je pokrajina iz pravljic, ki so malo strašljive, a prekleto lepe.

Skrivnost, ki jo čuvamo zase: Oaza Thakgil

Vsi gredo v Vik. Vsi gredo na Skogafoss. Ampak midva sva zavila stran. Na tisto makadamsko cesto, ki pelje v osrčje ničesar. Proti Thakgilu. To je kraj, ki ga turistični vodniki radi izpustijo. Hvala bogu! Thakgil je skriti dragulj. Kanjon, skrit med ledenikom Mýrdalsjökull in črnimi puščavami. Ko prispeš tja, je, kot bi vstopil v drug svet. Tu ni vetra (kar je na Islandiji čudež bibličnih razsežnosti). Stene so nazobčane, divje, a dno kanjona je zeleno, mehko.

Hodili smo po tistih grebenih, pod nami prepadi, pred nami pa ledenik, ki se je svetil v soncu kot razbito steklo. To so trenutki, ko začutiš, zakaj je moto Lifetreka "vedno malo dlje". Ker se nagrada skriva tam, kamor se večini ne ljubi. Tu ni bilo gneče. Samo mi, naši koraki in tišina, ki jo je občasno prekinil krik ptice uropnice. To je Južna Islandija za sladokusce.

Landmannalaugar: Ko je Odin polil paleto z barvami

Mislil sem, da sem videl že vse. Potem pa smo se zapeljali v notranjost. Landmannalaugar. Vožnja do tja je avantura sama po sebi. Prečkanje rek z avtomobilom (adrenalin, ko voda pljuska čez pokrov motorja!), drdrkanje po lavi, mimo zloglasne Hekle. In potem se odpre. Gore. Ampak ne sive gore. Rdeče, rumene, zelene, modre, vijolične. Riolit. Kot bi nekdo polil velikansko paleto barv po hribih.

Tu ne moreš biti pri miru. Obuli smo gojzarje in šli. Proti Brennisteinsaldi, gori, ki kadi. Povsod para, vonj po žveplu, brbotanje blata. Počutiš se, kot da hodiš po živem organizmu. In pot proti Hrafntinnuskerju ... o, to pa je poglavje zase. Črni obsidian – vulkansko steklo – se blešči pod nogami. Vmes pa zaplate snega. Sredi poletja! Hodiš po snegu, okoli tebe pa para brizga iz zemlje. Kontrasti so tako močni, da jih možgani komaj procesirajo. Zvečer pa nagrada. Naravni vroči vrelci. Namakanje utrujenih mišic v topli reki, medtem ko okoli tebe pasejo ovce in sonce noče zaiti (polnočno sonce je čudna, a krasna stvar). To so spomini, ki ne zbledijo.

Zlati krog in slovo od ognjene zemlje

Za konec smo morali "odkljukati" še klasiko. Zlati krog. Thingvellir, kjer stojiš z eno nogo v Evropi in drugo v Ameriki. Gejzir Strokkur, ki zvesto pljuva vročo vodo v zrak in navdušuje množice. In mogočni Gullfoss. Lepo je, veličastno je. Ampak roko na srce – po samoti Thakgila in barvah Landmannalaugarja se ti zdi ta gneča skoraj malo odveč. Razvadili smo se. Razvadila nas je divjina.

In ko smo v Reykjaviku pili zadnje pregrešno drago pivo in se spominjali tiste sveže lave na Fagradalsfjallu (ja, videli smo, kje je zemlja bruhala ogenj!), je bila misel ena sama. Islandija te spremeni. Nauči te ponižnosti pred naravo. Pokaže ti, da smo ljudje le gostje na tem planetu, ki brbota, se trese in spreminja obliko, kadarkoli se mu zahoče. Domov smo prinesli blatne čevlje, premočene jakne in dušo, polno vetra.

Za podobno pokrajino preverite programa Islandija za pohodnike in treking Landmannalaugar. Pri izbiri termina pomaga članek kdaj na Islandijo.