Z Martinom, mojim starejšim sinom, se po dolgem, dolgem času znova odpraviva na skupno pustolovščino. Tokrat na zimsko Kočno. Štart ob šestih zjutraj pri meni na kavici. Takoj me spravi v dobro voljo, ko pride celo nekaj prej, predvsem pa, ko vstopi v kuhinjo že kompletno opremljen v gojzarjih, cepinom v roki in s čelado na glavi. Ob taki pripravljenosti vem, da bo šlo vse tekoče in po planu, na polno, kot se reče. In res, nekje na dobri polovici poti mi Martin uide naprej. Mudi se mu, ob dveh ima masažo, naročil si jo je za po turi, pa kaj si ta generacija privošči! Seveda je ura popolnoma nerealna, kar kmalu spozna tudi sam. Kot tudi, da višinski metri niso povsod enaki, da so odvisni od zahtevnosti terena in da tekaški rezultati na Stravi niso povsem primerljivi z gorniškimi. No, v zadnjem strmem delu znova pridem k sebi in se mu priključim, da slučajno ne bi bil jaz kriv za odpadlo masažo …
