Treking od Mestije do Ušgulija je eden bolj znanih svetovnih trekingov. Lepa narava, avtentične vasice z značilnimi stolpi, številne reke in potočki, zeleni in cvetoči visokogorski travniki, beli pettisočaki. Stvari, ki jih ne more spregledati noben obiskovalec. Mislim pa, da marsikdo, da ne rečem večina, spregleda nekaj drugega.
Veliko govorimo o njih, o njihovem pomenu na gorski svet in na ves planet. Krčijo se in izginjajo pred našimi očmi, marsikaterega kmalu ne bo več. Pa nas zares zanimajo, jih želimo videti, se jim približati? Še ko smo morda po naključju blizu njih, jih sploh opazimo? Te velike gmote snega in ledu, v večnem nevidnem gibanju, neprehodne, polne serakov in razpok …
V gruzijskem delu Kavkaza se nahaja približno 600 (!) ledenikov, 60 % teh v regiji Svaneti. Večina med 3000 in 4000 m nadmorske višine. Kavkaški ledeniki so izjemno aktivni, satelitske meritve gruzijskega inštituta za geografijo pa kažejo, da se je njihova skupna površina od leta 1960 zmanjšala za 30–40 %.
To je ogromno, a še vedno manj kot so skrčili ledeniki v Alpah. Nam najbližji avstrijski ledeniki ponujajo poleti res klavrno sliko, komaj kaj beline, pretežno črno kamenje in pesek. Tu, na Kavkazu, tudi zaradi višje nadmorske višine, pa jih še lahko občudujemo v vsej njihovi lepoti. In približamo se jim lahko na hiter in lahek način znotraj nezahtevnih dnevnih tur. Ob tem lahko izberemo kvalitetno namestitev v Mestiji, na enem mestu za ves čas obiska, kar naredi naš dopust še bolj udoben in lagoden.
In prav to sva izbrala z Ireno. Imeti se lepo brez kakšnih odrekanj, tako kot mora zgledati sanjski dopust. Obiskati vse vrhunce priljubljenega trekinga in dodati še kakšnega zraven, predvsem pa se osredotočiti na ledenike. Ti so vsekakor eden najbolj markantnih kamenčkov v mozaiku čudes in lepot dežele Svaneti na sončni strani Kavkaza. Kako bi lahko to spregledal nekdo, ki prihaja iz dežele na sončni strani Alp?
Potovanje začenjava v Mestiji, gruzijskem Chamonixu in ga bova končala v Batumiju, gruzijskem Las Vegasu. Ne vem, če sta ti dve primerjavi povsem argumentirani, a sta se nekako prijeli. Tu sem četrtič v zadnjih desetih letih. Mestia se hitro spreminja, raste, se razvija. Po dolgi vožnji po relativno nerazviti regiji, tu med gorami, na koncu sveta naenkrat razcvet, deželica, kjer se cedita med in mleko. Malo pretirano, a za marsikaterega Gruzijca iz razpadajočih socialističnih blokov ob poti bo kar resnično. Dejstvo, ki boli in navdušuje obenem. Precej podobno kot sem videl v Čilu, kjer sem smučal pred slabim letom. Mestece Pucon izstopa po razvitosti in standardu od širše okolice. Kaj vse omogoča in daje turizem! In tudi jemlje. V obeh primerih aktivni gorski turizem. No, tudi Chamonix je bil skromna kmečka vas, potem pa so prišli alpinisti, smučarji, pohodniki, turisti, …
UŠGULI – LEDENIK POD ŠKARO
Tura se začne pri Škara Glacier Restaurant, vzpon poteka sprva do dolini ob reki Enguri, nato mimo jezera Romi in se konča na neimenovanem vrhu 3150 m visoko. Skupaj udobnih 800 m višinske razlike. Vseskozi je pred nami Škara 5203 m, najvišji vrh Gruzije in tretji najvišji vrh Evrope. Celostno gledano gre verjetno za najtežje dostopen vrh v Evropi. Ledenik se zajeda visoko v njeno mogočno južno stene, pravzaprav se s posameznimi odseki nadaljuje čez vso steno. Škarin ledenik je izvor reke Enguri, največje reke Svanetija.
Ušguli se pogosto omenja kot najvišje ležeča vas v Evropi in je danes prava turistična atrakcija. Cesta do tja je solidna, gostinska in nastanitvena ponudba vedno boljša. Še ne dolgo nazaj je bilo povsem drugače. Veliko o času izpred 30 let pove znani film Dede avtorice Mariam Hačvani, rojene prav v Ušguliju. Dogaja se leta 1992, prikazuje tradicionalno gruzijsko življenje in željo po spremembah. Med drugim pa tudi pot v Mestijo po zdravila za bolnega dečka, ki je sredi zime trajala pet dni. Kraj je bil pozimi odrezan od sveta, več kot deset metrov snega pa nekaj običajnega. Leta 1975 ga je padlo 14 metrov, pod velikim plazom je umrlo 100 ljudi.
KHALDE – LEDINIKA POD TETNULDIJEM IN DŽANGI TAU
Tura poteka sprva po lepi dolini, nad reko. Pri opuščenih pastirskih kočah pa zavije navzgor na sedlo Čutnieri in naprej po grebenu na neimenovani vrh 2850 m visoko. Višinska razlika prijetnih 700 m. Greben je kot ustvarjen za pohajkovanje! Razgled na obe dolini in dva ledenika je izjemen. Sploh ledenik, ki pada s Tetnuldija je veličasten. Lepo se vidi reka, ki iz njega po zeleni dolini teče proti Adišiju, še eni legendarni svanski vasici, ki je danes pod zaščito Unesca. Z grebena sta kot na dlani Tetnuldi 4858 m in Džangi Tau 5151 m. Mogočna stena slednjega je bila v vsej zgodovini preplezana le dvakrat.
Khalde je danes vasica z le par prebivalci. Po svoje neverjetno, a mala vas Khalde je bila pobudnica upora proti Ruskemu cesarstvu. Svanetski upor 1875 je bil usmerjen prot ruskemu carju Aleksandru II. Bil je tretji in zadnji oboroženi upor gruzijskih gorjanov proti ruski imperialni oblasti. Vaščani so se med uporom borili do smrti, zato je bila vas s stolpi popolnoma uničena. Ko se je Khalde izpraznil, je ruska vlada prepovedala naseljevanje v njem in ga poimenovala “Novi Ifrari”. Svani z velikim spoštovanjem omenjajo junake Khalde. O njih je poje izjemna pesem z naslovom “Gaul-Gavkhe”.
JEZERA KORULDI – LEDENIK ČALADI POD UŠBO
Ledeniku Čaladi se lahko približamo iz dveh koncev, od spodaj in od zgoraj. Gre za dve lepi samostojni turi, precej različni, ki pa vsaka zase navduši. Se splača, v obeh primerih le par sto višinskih metrov za svojevrstno gorsko kuliso.
Pristop od spodaj je s svojo slikovito dolino priljubljena točka pohodnikov. Najprej po gozdu, nato tik ob reki, vseskozi po udobni položni poti. Pri velikem balvanu z napisom STOP se je škoda ustaviti. Zato naprej, po ledeniški moreni do vzpetine z možici in še naprej do ledene votline iz katere bruha divja reka in nekaj deset metrov kasneje izgine v breznu iz ledu in kamenja. Divje!
Pristop od zgoraj je kombinacija precej zahtevne vožnje (za voznika) in kratke hoje, večinoma po strmem grušču. Pripeljati se je možno vse do priljubljenih jezer Koruldi na višini 2800 m. Iz Mestije do jezer je kar 1300 višinskih metrov počasne vožnje. Jezera so izhodišče poti do grebena in vrha Tskhazagar na višini 3300 m. Tam pa bomba! Ušba, kraljica Kavkaza kot na dlani v vsej svoji lepoti in »grozoti«, pod njo pa ledenik Čaladi, ki vijuga v dolino.
ZABEŠI – ODDALJENA LEDENIKA IN SOTESKI Z DIVJIMI REKAMI
Zabeši je vasica, kjer se pravzaprav začne priljubljeni treking. Do tja se po asfaltirani cesti večina zapelje z avtom. Pred leti, ko je bilo prometa manj, je bilo tu še smiselno iti peš. Je pa vas znana po dobri tradicionalni kulinariki. Za njo se začneta dve redko obiskani soteski, ki vodita do ledenikov Tsaner in Tviber. Obe poti se sem in tja izgubita in sta na nekaterih mestih kar nevarni. Strma gozdna in travnata pobočja se brez izjeme končajo v divji reki na dnu soteske. Za kontrast deroči ledeniški vodi pa poskrbljeno. Do ledenikov nama ne uspe priti, a nič zato, nagrajena sva z čudovitimi barvami, vseskozi hodiva skozi pravi botanični vrt. Navdušujoča kombinacija kontrastov: cvetje, metulji, bobnenje ledeniške reke.
DANES MESTIA, NEKOČ SETI – GLAVNO MESTO DEŽELE SVANETI
Središče kraja je trg Setis s klopcami, igrali in originalnim vodnjakom (na katerem se odžejajo mnogi, in ne samo ljudje). Nedaleč stran je štiri metre visok bronasti kip kraljice Tamar, legendarne vladarice, ki ima v gruzijski zgodovini skoraj sveti status. Zato so nekateri to precej nekonvencionalno upodobitev težko sprejeli, še posebej podobo kraljičinega konja, ki naj bi bil podoben breji kravi kot konju. Vendar bi popačena oblika lahko simbolizirala breme moči mlade kraljice, ki je bila prisiljena voditi svojo državo, namesto da bi živela svobodno. Ne glede na vse, obdobje kraljice Tamar velja za zlato obdobje Gruzije, kip pa je danes ena izmed identitet mesta.
Par sto metrov stran preseneti in navduši pogled z mostu v globoko sotesko, tega v mestu ne bi pričakoval. A glavna značilnost mesta, kot tudi celotne regije, so seveda značilni obrambni stolpi. Vanje so se pred osvajalci zatekli ljudje skupaj z živino, zalogami hrane in drugim imetjem. Stolpi so visoki okoli 20 metrov, debelina zidov pa je tudi do metra in pol. V pritličju je odprto ognjišče. Nadstropja so povezana z lesenimi lestvami, zgoraj pa se stolp zaključi z izhodom na streho.
Za ogled je na voljo tudi stara svanska hiša družine Margiani. Ko vstopiš se lahko takoj poistovetiš z duhom tedanjega časa. Ognjišče, različno orodje, končni izdelki. En velik skupen prostor za vso družino in živali, postelje so nad stajami za živino, da njihova toplota v mrzlih zimah ne gre v nič.
Kaj pa hrana? Gruzijska kuhinja ponuja nekaj res značilnih in dobro poznanih jedi. A pravo odkritje za naju je bil svanetski jogurt s tisto pravo grudičasto strukturo. Brez problema verjamem, da gre za mleko krav, ki se pasejo nad vasmi nedaleč stran in doma narejen sadni preliv iz češenj in malin.
BATUMI – LAS VEGAS OB ČRNEM MORJU
Vožnja iz Mestije v osrčju Kavkaza do Batumija na obali Črnega morja traja šest ur. V najbolj mondeni kraj Gruzije se pripeljemo z veliko luknjo v zadnjem steklu vozila. Pošteno je počilo, ko nas je v ozki soteski zadel kar konkreten kamen, ki se je odtrgal s stene tik ob cesti. In pristal v prtljažniku. Irena je sedela manj kot pol metra stran!
Za slovo od dežele Svaneti se ustavimo na enem izmed mostov. Kakšna moč in energija reke Enguri! Malo više je skrita ožina, ki mi jo je pokazal Mate. Kakšnih pet metrov je med obema monolitnima stenama. In skozi ta prehod teče vsa voda Svanetija, voda 360 ledenikov južnih pobočij Kavkaza. Neverjetno! Češka ekipa je pred leti tu poskusila z raftom. Nikoli jih niso našli.
Za Batumi sem najprej rekel »brez veze«, ampak pojdimo pogledat. Zdaj lahko rečem, da ima svoje atribute. Prijetna mila klima, kombinacija stare in moderne arhitekture, hoteli s 50 nadstropji in več, casinoji, cel kup razno raznih atrakcij, jezero s kanuisti, več kilometrska plaža z avenijo za kolesarje, skiroje in rolkarje. Ni da ni, tam še avtomobili vozijo po vodi!
Ena od znamenitosti gruzijskega letovišča ob Črnem morju je tudi gibljiva kiparska kompozicija, osem metrov visoki prozorni jekleni figuri ženske in moškega, imenovani Ali in Nino, ki se počasi premikata druga skozi drugo in postopoma postaneta eno. Ta cikel se ponavlja vsakih 10 minut. Umetniška inštalacija, ki simbolizira večno ljubezen in presega kulturne in verske meje. Vsekakor glavni simbol Batumija, vsaj zame.