O višini

Treking okoli Anapurn in Everest treking sta najbolj znana in popularna trekinga v Nepalu. Prvi se prične na okoli 700 metrih nadmorske višine, najvišje pa se dvigne celo do 5400 metrov, ko prečkamo prelaz Thorong med porečjem rek Marsyandi in Kali Gandaki, pohodniki pa tukaj večinoma že dobro občutijo višino. Na trekingu pod najvišjo goro sveta – Mount Everest pričnemo s hojo precej višje – na 2700 m nadmorske višine, kolikor meri Lukla, kamor nas pripelje letalo. Od tam je dober teden hoje čez šerpovsko deželo Solo Kumbo proti Everestu.
Večina trekingarjev se povzpne na 5500 m visoki vrh Kala Patar, od koder je čudovit razgled na najvišje vrhove sveta z Everestom na čelu. Na takšnih višinah je v zraku že precej manj kisika in neaklimatizirani ter nevajeni naporov lahko imajo težave. V veliki meri se težavam lahko izognemo, če postopoma nabiramo višino, predvsem nad 3500 metri je to pomembno. A do tja je zelo daleč, kar je po svoje ugodno zaradi postopnega privajanja na višino.
Nepal je zaradi dolgih dostopov do gora v tem pogledu precej ugoden za aklimatizacijo. Kljub vsemu pa je od zadnjih oz. najvišjih vasi, pa pogosto tudi od baznih taborov pod gorami, do samih vrhov še zelo daleč. Ljudje živijo nekje do 4000 metrov, pašniki pa so celo do 5000 metrov nadmorske višine, približno tako visoko so tudi bazni tabori pod gorami. Od tam pa do vrhov sedem ali osemtisočakov je tako treba premagati še dva, tri tisoč metrske stene, tudi višje, v katerih nas čakajo predvsem veliki napori, da o nevarnostih ne govorimo. Na srečo pa se večina tistih, ki pohajajo po tej čudoviti deželi, zadovolji že s kakšnim prelazom malo nad pet tisoč metri. Sicer pa že sami trekingi skozi vasi v globokih himalajskih dolinah, čez riževa polja, skozi pragozdove in čez zelene pašnike pomenijo sprehod skozi resnične lepote in srečanja s prijaznimi prebivalci te himalajske dežele. Le kaj je bolj prisrčnega od razigranega smeha ljubko umazanih otrok ob poti?