Ceste iz Pekla
Ceste iz Pekla

Ceste iz Pekla

Potovanja v divje dele sveta (Nepal, Bolivija, Maroko, Gruzija) zahtevajo davek v obliki "cest iz pekla". Ta članek podrobno raziskuje fenomene, kot so drugačna percepcija razdalje, kjer 100 km traja ves dan, in nevarnosti himalajskih cest, kjer avtobusi plešejo nad prepadi. Opisujemo fizično trpljenje na bolivijskih rebrastih makadamih ("calamina") in adrenalinske vožnje z gruzijskimi vozniki. Dotaknemo se nepredvidljivih ovir, kot so stavke v Peruju in monsunske poplave, ter zaključimo s filozofijo, zakaj je to trpljenje nujno za pristno doživetje sveta in doseganje najlepših kotičkov planeta.

To pa je izziv! Podvojiti dolžino pomeni podvojiti trpljenje, a hkrati podvojiti užitek. Razpisal se bom. Poglobil se bom v vsako luknjo, v vsak zavoj in v vsak trenutek, ko se ti življenje zavrti pred očmi. Ker te ceste si ne zaslužijo le kratkega opisa. Zaslužijo si epopejo.

Pripravi kokice (in mogoče kakšno tableto proti slabosti). Gremo na “long read” o cestah, ki jih ljubimo sovražiti.

Ceste iz pekla: Zakaj moramo trpeti, da bi videli nebesa (In zakaj je asfalt za mevže)

Najprej razčistimo eno stvar, da ne bo kasneje slabe volje in tožb. Mi, organizatorji vaših sanjskih potovanj, nismo sadisti. Res ne. Ne uživamo v tem, da vas štiri ure premetava v džipu, kot da ste umazano perilo v centrifugi starega pralnega stroja Gorenje, ki mu je odpovedal ležaj. Ne uživamo, ko vas gledamo zelene v obraz, medtem ko voznik mota volan po robu kilometrskega prepada, vi pa tiho molite k vsem bogovom, ki se jih spomnite iz verouka.

Ampak, dragi moji, resnica je preprosta in brutalna: Najlepši kotički tega planeta niso dostopni po asfaltu. Če hočeš udobje, prosim, pojdi v Nemčijo. Tam so avtoceste gladke kot dojenčkova ritka, WC-ji so čisti in vse teče po urniku. Ampak tam ni duše. Tam ni avanture. Če pa hočeš videti, kje bogovi živijo, kje se nebo dotika zemlje in kje ljudje še vedno živijo po zakonih divje narave, potem moraš preživeti cesto do tja. Asfalt prinese množice, Coca-Colo in plastične spominke. Makadam, blato, luknje in prepadi pa so naravni filter. Varujejo tisto pristno, divjo lepoto, ki jo iščemo. Cesta iz pekla je le cena vstopnice za raj. In verjemite mi, ta cena je vedno poštena.

Pogled skozi zadnje steklo vozila na peščene sipine in vozilo v puščavi, z rdečo dekoracijo na steklu

Percepcija razdalje: Ko 100 kilometrov traja celo večnost

Mi, Slovenci, smo kronično razvajeni. Priznajmo si. Imamo vinjete, imamo avtocestni križ, ki ga prevoziš v dveh urah (če ni petka popoldne). Za nas je "daleč", če se peljemo iz Murske Sobote v Koper. "Joj, tri ure vožnje, cel projekt!" Ko pa stopiš na tla Maroka, Nepala, Peruja ali Kirgizije, moraš svojo mentalno uro, svojo logiko in dojemanje razdalje popolnoma resetirati. Vreči v smeti.

Tukaj matematika, kot so nas jo učili v šoli (hitrost = pot / čas), ne velja. Tu 100 kilometrov ne pomeni ene ure. Pomeni lahko štiri ure. Pomeni lahko cel dan. Pomeni lahko dva dni, če je deževna doba odnesla most.

blank

Kirgizija: Neskončna stepa in fatamorgane

V Kirgiziji, recimo, se voziš čez stepe proti jezeru Song Kul. Cesta? Kaj je to cesta? To so kolesnice, vrezane v travo, ki vodijo "torej, tam nekje med tistima dvema zasneženima gorama". Vidiš cilj. Vidiš jurte v daljavi. "Saj smo že tam," si rečeš. Napaka. Voziš se eno uro, jurte so enako daleč. Voziš se dve uri, jurte so še vedno enako daleč. Vmes pa luknje, kjer bi lahko izgubil manjšega Fiata. Povprečna hitrost? 25 km/h. In ko končno prispeš, te pretrese do kosti, ampak tisti kumis (fermentirano kobilje mleko), ki ti ga ponudi domačin, ima okus po zmagi.

Zgornji pogled na serpentinasto gorsko cesto, ki vijuga skozi suhe hribe Atlasa v Maroku

Maroko: Črevesje Atlasa

V Maroku, čez prelaz Tizi n'Tichka ali pa na poteh proti jugu, se cesta vije kot črevesje. Serpentina na serpentino. Na zemljevidu izgleda kot 50 kilometrov zračne linije. V realnosti je to tri ure motanja volana. In promet? Za vsakim ovinkom je kamion, star 40 let, naložen s senom do neba, širok čez oba pasova, ki sopiha v klanec s hitrostjo 10 km/h. Izpušča črn dim, ki ti vdre v kabino in ti zamaši pore. Prehitevanje? To je ruska ruleta. Voznik potrobi ("Inshallah!" - če bog da), zapelje na nasprotni pas v slepi ovinek in pohodi plin. Ti pa zapreš oči. Tukaj se ne vpraša: "Koliko kilometrov je še?" Tukaj se vpraša: "Koliko ur bomo še preživeli v tem plehu?" In odgovor je vedno: "Odvisno." Odvisno od Alaha, odvisno od gume, odvisno od pregretega motorja. Sprostite se. Nehajte gledati na uro. Ko bomo tam, bomo tam.

blank

Nepal: Himalajski "Rodeo" in avtobusi smrti

Ah, Nepal. Dežela nasmejanih ljudi, molilnih mlinčkov in cest, ki bi morale biti prepovedane z ženevsko konvencijo kot oblika mučenja. Vožnja na izhodišče trekinga (recimo v Syabrubesi za Langtang ali v Manang za Annapurno) je pogosto bolj nevarna kot sam vzpon na šesttisočak. Brez heca.

Sedeš v lokalni avtobus. To ni vozilo, to je umetniško delo. Pobarvan je kot cirkus, okrašen z umetnimi rožami, budističnimi zastavicami, ki plapolajo v vetru, in posterji Bollywoodskih zvezd. Sedeži so narejeni za ljudi, ki so visoki meter petdeset. Če si povprečen Slovenec, boš imel kolena nekje pri ušesih. Zraven tebe sedi gospa s kuro v naročju. Pod sedežem je vreča riža. Na strehi pa ... na strehi je še 20 ljudi in tri koze.

Ples nad prepadom

In potem se začne. Cesta (če temu lahko rečemo cesta, ker asfalta ni videla že od leta 1990) je vsekana v navpično steno. Spodaj, 500 metrov globoko, dere reka Trisuli ali Marsyangdi. Ograje? Haha, dobra šala! Ograja je tvoja vera. Avtobus se nagiba. Gledaš skozi okno in ne vidiš ceste, vidiš samo prepad. Kolo je pol metra od roba. Blato drsi. Voznik? On je miren. On je zen mojster. Žveči tobak, posluša nepalski pop na ves glas (tisti piskajoči zvok, ki ti prebije bobniče) in se ležerno pogovarja s "helperjem" – fantom, ki visi skozi odprta vrata in s tolčenjem po pločevini daje signale: "En udarec – stop. Dva udarca – gas do daske. Trije udarci – pazi, krava!" Ti pa se krčevito držiš za ročaj pred sabo, ki je že spolzek od znoja tisočih prestrašenih potnikov pred tabo, in obljubljaš, da boš hodil v cerkev vsako nedeljo, če preživiš. Ampak ko stopiš ven, ves pretresen, prašen in s trdimi nogami, ter vdihneš tisti redek himalajski zrak in zagledaš bele vrhove ... veš, da je bilo vredno.

blank

Bolivija: Masaža notranjih organov na Altiplanu

Če je Nepal vertikalna grozljivka, je Bolivija horizontalno mučenje. Jugozahod Bolivije, pot čez rezervat Eduardo Avaroa proti Uyuniju in Čilu. To je verjetno najlepša pokrajina na svetu. Vulkani, lagune vseh barv, gejzirji. In najslabša cesta na svetu.

To ni cesta. To je "calamina". Rebrast makadam. Predstavljaj si, da se voziš po rebrasti pločevini. Ne pet minut. Osem ur. Vibracije so takšne, da ti šklepetajo zobje. Dobesedno. Ne moreš se pogovarjati, ker ti glas vibrira. Vijaki na džipu se odvijačijo sami od sebe. Če imaš v nahrbtniku šampon in ga nisi dal v tri vrečke, boš imel vse obleke milnate, ker bo plastenka eksplodirala od tresljajev. Ledvice te bolijo. Glava te boli (malo od višine, malo od tresenja).

Pobesneli Max v Andih

Tu voznik ne vozi po cesti. Vozi "po smer". Išče tisti del puščave, ki je manj uničen. Včasih se peljemo vzporedno pet džipov, kot v filmu Pobesneli Max, vsak v svojem oblaku prahu, dirkamo čez planoto na 4500 metrih nadmorske višine, v upanju, da najde bolj gladko linijo. A gladke linije ni. In ko se ustaviš ... tišina. Popolna tišina. Veter. Mraz. In lepota, ki ti zažge mrežnico. Rdeča laguna s flamingi. V tistem trenutku ti vibracije v telesu počasi popustijo in ostane samo čisto navdušenje.

blank

Gruzija: Čača, križi in vozniki z devetimi življenji

Pot v Tusheti (prelaz Abano) ali Svanetijo (Ushguli). Gruzijci imajo pregovor: "Če te je strah, spij malo čače (žganja)." In verjemi, spil jo boš. Cesta v Omalo (Tusheti) velja za eno najnevarnejših v Evropi. Ozka, blatna, vsekana v skrilavec, s slapovi, ki padajo direktno na cesto in spirajo avtomobile v globino. Gruzijski vozniki so posebna kasta. So mešanica reli dirkačev in kamikaz. Vozijo Ford Transit kombije ali stare Delice (ki so verjetno služile že v treh vojnah) po terenu, kjer bi se ustavil tank.

Molitev pred vsakim ovinkom

Križajo se pred vsako cerkvico (in teh je ob cesti veliko). Sprva te to pomiri – "O, kako lepo, varen človek". Potem pa te začne skrbeti – "A se križa zaradi pobožnosti ali ker točno ve, da nam pri naslednjem ovinku odpovedujejo zavore?" Glasba? Ruski pop ali gruzijsko polifono petje na maksimumu. Voznik kadi, telefonira in vozi z eno roko, medtem ko z drugo išče steklenico vode. Ko pa prispeš v tiste gorske vasi s stolpi, kjer se je čas ustavil v srednjem veku, in ko te domačini pogostijo s khinkaliji in vinom, pozabiš na smrtni strah. Ostane samo globoko spoštovanje do teh ljudi, ki te ceste prevozijo vsak teden.

blank

Nepredvidljive ovire: Ko načrt A postane načrt Ž

In potem so tu še faktorji X. Tisto, česar Google Maps ne pokaže in kar v nobeni brošuri ne piše. To so trenutki, ko vodnik postane čarovnik.

Stavke (Bloqueos) v Peruju. To je nacionalni šport. Domačini se odločijo, da jim cena krompirja ni všeč, in zmečejo kamenje na cesto. Zakurijo gume. Konec. Nihče ne gre naprej. Policija samo gleda. Kaj naredimo? Čakamo v hotelu? Ne. Iščemo "legalne obvoze". To pomeni vožnjo čez njive, plačevanje lokalnim "cestninarjem" (vaščanom, ki odmaknejo kamen za 5 solov), pregovarjanje z vodji stavke, včasih nočno vožnjo brez luči. To je avantura! Potniki v kombiju so tiho, napetost se reže z nožem, a ko prebijemo blokado, se vsi počutijo kot ubežniki iz akcijskega filma.

Poplave v Aziji. Monsun. Cesto odnese reka. Dobesedno manjka 20 metrov ceste. Kaj zdaj? Gremo nazaj? Nikoli! Gremo peš čez plaz. Blato do kolen. Kovčke na rame (ali pa najamemo lokalne fante). Na drugi strani pa nas čaka drug džip, ki ga je vodnik uredil prek telefona s slabim signalom. To je logistika sredi kaosa. To je "bush mechanics" – popravljanje hladilnika s surovim jajcem (ja, to deluje!) ali krpanje gume sredi ničesar s tremi izvijači in lepilom.

Jordanija potovajne (22).jpg

Zakaj to počnemo? (Filozofija trpljenja)

Zakaj, za vraga, rinemo na te ceste iz pekla? Zakaj plačujemo denar, da nas premetava, da nas zebe in da nas je strah? Ker je tam zunaj življenje v svoji najbolj surovi, neprefiltrirani obliki. Te ceste te prisilijo, da si tukaj in zdaj. Ne moreš gledati v telefon in preverjati mailov, če se boriš za ravnotežje. Ne moreš razmišljati o kreditu in službi, če gledaš v 500-metrski prepad.

Te ceste te pretresejo – dobesedno in figurativno. Zbijejo iz tebe vso tisto evropsko, sterilno navlako, ves tist stres modernega sveta, in te pustijo prašnega, utrujenega, z bolečim hrbtom, a srečnega. Povežejo skupino. Ko vsi v džipu skupaj poskakujejo in se smejijo iz obupa, se stkejo prijateljstva, ki trajajo večno. Skupaj ste preživeli "cesto smrti". To nekaj velja.

Zato, ko bo naslednjič džip poskočil in boš z glavo udaril v strop, ko boš imel usta polna prahu in ko boš mislil, da ne zmoreš več ... se nasmej. To je znak, da si na pravi poti. To je znak, da živiš. In na koncu te ceste te vedno, ampak res vedno, čakajo nebesa.

Avtor programa Tilen Fajon

Avtor: Tilen Fajon

Vodja agencije Lifetrek in strasten popotnik, ki osebno načrtuje vsako podrobnost naših programov. Vsi programi imajo zakoreninjen tako Tilnov kot Lifetrekov DNK - vedno malo dlje

Spoznajte avtorja