To pa je izziv! Podvojiti dolžino pomeni podvojiti trpljenje, a hkrati podvojiti užitek. Razpisal se bom. Poglobil se bom v vsako luknjo, v vsak zavoj in v vsak trenutek, ko se ti življenje zavrti pred očmi. Ker te ceste si ne zaslužijo le kratkega opisa. Zaslužijo si epopejo.
Pripravi kokice (in mogoče kakšno tableto proti slabosti). Gremo na “long read” o cestah, ki jih ljubimo sovražiti.
Ceste iz pekla: Zakaj moramo trpeti, da bi videli nebesa (In zakaj je asfalt za mevže)
Najprej razčistimo eno stvar, da ne bo kasneje slabe volje in tožb. Mi, organizatorji vaših sanjskih potovanj, nismo sadisti. Res ne. Ne uživamo v tem, da vas štiri ure premetava v džipu, kot da ste umazano perilo v centrifugi starega pralnega stroja Gorenje, ki mu je odpovedal ležaj. Ne uživamo, ko vas gledamo zelene v obraz, medtem ko voznik mota volan po robu kilometrskega prepada, vi pa tiho molite k vsem bogovom, ki se jih spomnite iz verouka.
Ampak, dragi moji, resnica je preprosta in brutalna: Najlepši kotički tega planeta niso dostopni po asfaltu. Če hočeš udobje, prosim, pojdi v Nemčijo. Tam so avtoceste gladke kot dojenčkova ritka, WC-ji so čisti in vse teče po urniku. Ampak tam ni duše. Tam ni avanture. Če pa hočeš videti, kje bogovi živijo, kje se nebo dotika zemlje in kje ljudje še vedno živijo po zakonih divje narave, potem moraš preživeti cesto do tja. Asfalt prinese množice, Coca-Colo in plastične spominke. Makadam, blato, luknje in prepadi pa so naravni filter. Varujejo tisto pristno, divjo lepoto, ki jo iščemo. Cesta iz pekla je le cena vstopnice za raj. In verjemite mi, ta cena je vedno poštena.
