Pireneji: drugi del

Name: Turistična agencija lifetrek
Price range: $$$

Nadaljevanje epske avanture po Pirenejih nas vodi skozi pet dni nepozabnega trekinga od vulkanskega Pic du Midi d'Ossau do veličastnega amfiteatra Gavarnie. Prečimo drzne police Passage d'Orteig, spimo v visokogorskih kočah Arremoulit, Wallon in na najvišji točki v Bayssellance. Potovanje zaključimo s spektakularnim pogledom na slapove Gavarnie in čustvenim snidenjem s prijateljem Marcom. Za piko na i sledi obisk Lurda, kjer gorski mir zamenja vrvež romarjev in prižiganje sveč za srečno vrnitev. Prava doza garanja in lepote!

Pireneji: Od vulkanskih velikanov do katedrale narave v Gavarnie

To je pa nadaljevanje, ki ga pišem, zasanjano, od tistega sladkega spomina na granit in veter. Če ste brali prvi del, veste, da Pireneji niso hec. To ni sprehod po Rožniku. To je prečenje hrbtenice, ki loči Francijo od Španije, in ta hrbtenica je hudičevo ostra, a pregrešno lepa.
Pustili smo udobje za sabo. Pred nami je bilo še pet dni. Pet dni “švica”, pet dni kolen, ki škripljejo, in pet dni razgledov, zaradi katerih bi prodal ledvico. Nahrbtnik na rame, palice v roke, gremo naprej. Ne ustavljamo se, dokler ne vidimo tistega slapu – Gavarnie. A do tja je še dolga pot.

Ko si enkrat “notri”, v ritmu hoje, se svet spremeni. Ne razmišljaš več o položnicah in politiki. Razmišljaš samo o tem, kje boš stopil, da si ne zviješ gležnja, in kdaj boš spet jedel. Nadaljevanje naše sage se začne tam, kjer se asfalt dokončno umakne in zavlada kraljestvo gamsov.

Pod očesom vulkanskega zmaja – Refuge de Pombie

Iz doline se dvigamo proti koči Pombie. In tam, prijatelj moj, te čaka on. Pic du Midi d'Ossau. Francozi mu ljubkovalno pravijo "Jean-Pierre". Kakšno bedasto ime za takšno goro! To ni Jean-Pierre, to je Zver. Ognjeniški čep, ostanek starodavnega vulkana, ki se dviga iz zelenih pašnikov kot črn, razklan zob.
Koča Pombie stoji tik pod njim, ob jezeru, v katerem se ta zverina zrcali. Prihod tja je kot vstop v tempelj. Sončni zahod tu ni romantičen, je dramatičen. Skala zažari v rdeči barvi, voda postane črnilo. Sediš pred kočo, zuješ gojzarje (o, tisti vonj svobode in prepotenih nogavic!) in samo gledaš. Tu se zaveš, zakaj so Pireneji drugačni od Alp. So bolj divji, bolj surovi. Manj "ušminkani". Koča je polna, ljudje govorijo mešanico francoščine in španščine, pije se rdeče vino iz vrčev. Spanje? Na skupnih ležiščih, kjer se smrčanje treh različnih narodov zlije v simfonijo utrujenih teles.

Adrenalin na Passage d'Orteig in lunarna pokrajina Arremoulita

Zjutraj kava. Črna, močna, brezkompromisna. Pot nas vodi naprej. In danes ne bo le hoja. Danes bo ples. Pot do koče Arremoulit vodi čez zloglasni Passage d'Orteig. Če imaš vrtoglavico, ne glej dol. To je ozka polica, vklesana v navpično steno. Jeklenica je tam bolj za psiho kot za resno varovanje. Pod tabo? Zrak. Veliko zraka.
Ko stopaš čez tisti prepad, se ti srce premakne nekam v grlo. Ampak ko prideš na drugo stran, se počutiš nesmrtnega. To so Pireneji! Ne dajo se ti kar tako. Moraš si jih zaslužiti. In nagrada? Arremoulit. Koča, ki visi na robu jezera sredi granita. Tu ni več trave. Tu je samo skala in voda. Pokrajina je lunarna, hladna, a neverjetno lepa. Koča je majhna, ena tistih starih, kjer se z oskrbnikom takoj pobratiš. Zvečer smo sedeli zunaj, zaviti v vse, kar smo imeli s sabo, in gledali zvezde, ki so se tresle od mraza. Ali pa smo se tresli mi. Kdo bi vedel.

Dolg spust v zeleni raj – Refuge Wallon

Po kamniti puščavi Arremoulita se prileže nekaj zelenega. Pot proti koči Wallon je balzam za oči, a preizkušnja za kolena. Spuščamo se v dolino Marcadau. Naenkrat granit zamenjajo borovci. Zrak zadiši po smoli in iglicah. Potoki žuborijo, krave z zvonci (ki so večji od njih samih) te leno gledajo. To je tisti del trekinga, ko si začneš požvižgavati.
Refuge Wallon (danes sicer prenovljena, a takrat je bila še tista stara, z lesom prepojenim z zgodovino) je srce te doline. Tu se križajo poti. Srečaš ljudi, ki hodijo HRP (Haute Randonnée Pyrénéenne – tisto noro prečenje po vrhovih), srečaš družine na izletu. Večerja? Garbure. Tista gosta juha z zeljem, fižolom in kosom račke, ki ti da energijo, da bi lahko premaknil goro. Po suhi hrani vseh oblik in okusov in vseh gelih se ti zdi, da ješ v Michelinovi restavraciji.

Vzpon v nebesa – Vignemale in Refuge Bayssellance

Zjutraj pa spet "u hrib". In to ne kamorkoli. Gremo proti najvišji točki naše poti. Pred nami je Vignemale, gospodar francoskih Pirenejev. Z ledenikom, ki se, resnici na ljubo, vsako leto malo skrči (prekleto segrevanje!), a še vedno izgleda mogočno.

Vzpon na prelaz Hourquette d'Ossoue ti spuca pljuča. Dihamo na škrge. Korak za korakom. "Ajde, gremo, ne jamraj," si govoriš. In potem jo zagledaš. Refuge Bayssellance. Najvišja koča v Pirenejih. Stoji na 2651 metrih. Kot orlovo gnezdo. Tu gori je zrak redek. Tu gori se vreme spremeni v petih minutah. Razgled na ledenik Ossoue je naravnost pred nosom. Slišati je pokanje ledu. Zvečer, ko sonce zahaja, se vrhovi obarvajo v vijolično. To je trenutek tišine. Vsi utihnemo. Tudi tisti glasni Francozi za sosednjo mizo. Narava ima tu glavno besedo in mi smo samo majhni obiskovalci. Spanje na tej višini je ... zanimivo. Sanje so divje, zbujamo se s suhimi usti, a z občutkom, da smo na vrhu sveta.

Veliki finale – Gavarnie, Belle Vue in slapovi

Predzadnji dan hoje. Kolena bolijo. Spustimo se do vasi, do naše koče (Grange de Holle). Utrujeni smo. Tisto prijetno utrujeni, ko veš, da si nekaj naredil. Odvržemo nahrbtnike. Smrdimo. Umazani smo. Postarani. Ampak nasmeški na obrazih so širši od doline.
Zadnji pohod do mogočnega slapu. A ne gremo kar naravnost. Ne, gremo čez Plateau de Bellevue. Ime "Lep razgled" ni iz trte izvito. Ko prideš čez rob, se ti odpre pogled, ki te sezuje. Cirque de Gavarnie. To ni dolina. To je naravni amfiteater, ki so ga zgradili velikani. Stene, visoke 1500 metrov, se dvigajo v polkrogu. In v sredini ... Grande Cascade. Eden najvišjih slapov v Evropi. Voda pada 422 metrov v globino. Izgleda kot bela nitka, a ko prideš bližje, je to bučanje, ki preglasi misli.

Snidenje z Marcom in pobeg v civilizacijo

In potem, kot deus ex machina, pripelje Marc. Naš rešitelj. Naš prevoz. "Pa kje ste, hribovci!" Objemi, smeh. Marc vrže naše preznojene nahrbtnike v prtljažnik (ubogi avto!). Vožnja iz gora je kot prebujanje iz sanj. Asfalt, hiše, avtomobili. Vse se zdi prehitro.

Lurd: Od gorske tišine do božjega cirkusa

Marc nas pripelnazaj v Lurd. Kakšen kontrast! Iz samote gora naravnost v svetovno prestolnico verskega turizma. Mesto je polno trgovin s plastičnimi Marijami, stekleničkami za vodo v obliki Device in rožnimi venci, ki se svetijo v temi. Kič na kvadrat. Ampak, veš kaj? Ima svoj čar. Sprehodimo se do votline. Množica ljudi. Bolni, ki upajo na čudež. Stari, mladi. Vsi v vrsti, da bi se dotaknili tiste mokre skale. Nisem veren v klasičnem smislu. Ampak ko stojiš tam, v soju tisočerih sveč, začutiš energijo. Upanje.
Prižgali smo svečo. Za srečno pot. Za nas. Za vse tiste korake, ki smo jih pustili tam gori med Pic du Midijem in Gavarniejem. Umili smo si obraze v tisti "čudežni" vodi. Mogoče ne zdravi raka, ampak spera prah in pot s čela pa prav dobro.
Tako se je končalo. S pogledom na osvetljeno baziliko in z rogljičkom v roki v eni od stranskih ulic. Pireneji so ostali za nami, temni in tihi, mi pa smo odhajali domov, polni zgodb, ki jih bomo vnukom pripovedovali še takrat, ko nas noge ne bodo več nesle niti do prve trgovine.

Ampak veš kaj? Vrnil se bom. Gore vedno počakajo.