Pravljični Svaneti
TETNULDI – ZAHODNA STENA
Alpinizem in treking na gruzijski strani Kavkaza
Srečo Rehberger
Znova sem tu. Na sončni strani Kavkaza. Mestija s svojo prepletenostjo preteklosti in prihodnosti deluje prijetno in simpatično. Po povratku s Tetnuldija (4860 m) v hotelu preletim posnete fotografije in v oči mi pade tista z vrha gore. Na njej so drugi, tretji, četrti in peti najvišji vrh Evrope. Če bi pogledal proti severu bi videl še šestega in najvišjega, Elbrus. Resnična streha stare celine! Poleg tega je na tem majhnem prostoru na južni strani Kavkaza 24 ledenikov in vsi so v še zelo dobrem stanju glede na mnoge ledenike po svetu. Njihova belina je znak dobrega zdravja. Pomislim, kako zanimivo bi bilo obiskati vse ledenike v Svanetiji! A če bi moral izbirati, pravi Svaneti so vendarle zeleni travniki in cvetoče livade, odprta travnata pobočja z nizkimi brezami, bori in kavkaškimi jelkami ter pettisočaki nad njimi. Ko hodiš po poteh in brezpotjih v takšnem ambientu se ti srce preprosto napolni s srečo.
Streha Evrope. Za mano so najvišji evropski vrhovi (drugi, tretji, četrti in peti najvišji), malo levo je še najvišji, Elbrus 5642 m.
Ko naju z Ireno na letališču v Kutaisiju pričaka bela limuzina Mercedes E presenečeno sklepam dvoje. Taxi hiša iz Tbilisija zna ceniti stalne stranke. In drugič, cesto v Mestijo so očitno zrihtali. To seveda ni držalo. V 200 km oddaljeno “prestolnico« dežele Svaneti smo se vozili 6 ur, cesta je bila po neurju v najslabšem možnem stanju, voznik se je moral ustavljati pred neštetimi luknjami in drugimi ovirami. Na cilju je bil pogled na vozilo žalosten, bele barve ni bilo niti opaziti, na podvozje je bilo slutiti marsikaj. No, zdaj sva Mestiji. Videti je veliko začetih, nedokončanih ali nasedlih gradbenih projektov. Ampak saj bo, nekoč bo … Ponudba v mestu se z leti vendarle izboljšuje, dobiš skoraj vse, celo dobro sadje je na voljo. V primerjavi z nekaj let nazaj je na ulicah manj krav, prašičev in psov. Posledično je, če ne gledaš pod noge, manjša verjetnost da “kam” stopiš. Tako lahko bolj sproščeno opazuješ dogajanje okrog sebe, seveda tudi panoramo gora, ki obkrožajo Mestijo. In tu je najbolj dominanten 4860 m visoki Tetnuldi s svojo zahodno steno. Moj prvi cilj!
Smer vzpona z bivakom. Zahodna stena Tetnuldija je bila preplezana šele leta 2013, smer je visoka 900 metrov in ima oceno 4A po ruski lestvici oz. D po francoski. Višinska razlika celotne ture je 2200 metrov. Plezala Nick Phaliani in Srečo Rehberger, julij 2023
………………………………………..
V ranem jutru na ulici sedim na nahrbtniku in čakam Nikolaja, alpinista iz Mestije. Iz ene izmed hiš, hleva pravzaprav, se zaspano primaje krava. Za njo pa ženska, ki žival podi, naj gre, češ pojdi že, da te ne vidim do večera. Ni videti da je kravi to ravno všeč, nekaj se obotavlja, a se kmalu vda v usodo in odide. Tako enostavno je to tu, živali same poskrbijo zase, zato jih je polno povsod. Ne vem le, zakaj se zadržujejo v centru mesta na asfaltu, ko pa je toliko lepih travnikov v okolici. Kdo bi jih razumel? Kot marsikdo ne razume plezalca, ki za dopust izbere matranje v snegu, skali ali ledu …
S terencem rineva čim višje do prvih zametov, ko cesta ni več prevozna. Nahrbtnike nase in tura se začne. Po dveh urah hoje po mešanem terenu pa, na sedlu, kar naenkrat nov svet! Popolna belina, nikjer nobenih sledi. Mesec dni slabega vremena je naredil svoje, pobočja so povsem nedotaknjena, razmere so videti odlične!
Ledenik Nagebi in prva linija Tetnuldijevih serakov. Med njimi bova vijugala vse do vrha.
Po ledeniku Nagebi se bližava steni. Pravi užitek je hoditi po taki lepoti. V svojem zgornjem delu je Nagebi neverjetno ravna ploskev, nagnjena kakšnih 20 stopinj. Končno na višini malenkost pod 4000 m, tik pod zahodno steno, postaviva šotor. Sredi popoldneva je, sonce greje na polno, a kmalu bo drugače. Tokrat bom prvič preizkusil super lahek enojni šotor, me prav zanima kako bo s kondenzom in toploto. Še posebej ker mi je nižje na ledeniku iz rok ušla vrečka z nekaj oblačili. Lepo enakomerno, ne prehitro, je drsela po gladki beli površini dokler ni izginila v daljavi. Zdaj me malo skrbi, po daljšem obdobju slabega vremena se je zjasnilo, zato se obeta precej hladna noč.
Home sweet home …
Ob pol štirih zjutraj je čas za vstajanje, začeti je treba s jutranjo proceduro, zame je to najbolj zoprn del ture. Običajno je to trenutek, ko ugotoviš da je bilo v spalki in v zaprtem šotoru vendarle kar prijetno. Oblačenje, priprava zajtrka, obešanje oprema na plezalni pas, natikanje derez. Zajtrk preskočiva, nekaj požirkov mrzle vode bo dovolj, kar se tega tiče sva očitno oba precej lena. Naveževa se in hitro sva pri vstopu v smer. Plezava istočasno brez varovanja, zato hitro napredujeva. Imava sicer tri ledne vijake a jih do vrha ne bova uporabila. Ko se naredi dan sva že čez tretjino smeri. Ambient je res lep, serija serakov na levi, skalna bariera na desni. Na nasprotni strani pa v jutranji zarji, rdeče obarvana Elbrus in Ušba. In pod vrhom stene še glavna poslastica, velike opasti na grebenu po katerih je Tetnuldi še posebej poznan. Sprva napredujeva vzporedno z njimi, ko postanejo manjše pa preko njih na greben. Ob desetih sva na vrhu. Nikogar drugega ni, ene “napake” ne najdem na beli površini, vse je tako kot sta oblikovala sneg in veter.
Obisk tega dela Kavkaza toplo priporočam vsem alpinistom. Za mlajše in manj izkušene je sta tu klasična pristopa na Lajlo in Tetnuldi. Obe turi sta tudi prava izbira za dobre gornike v kombinaciji z gorskim vodnikom. Tako lahko doživite občutek prave odprave s spanjem v šotoru, gibanjem po ledeniku itd. Za boljše alpiniste pa sta tu Ušba in Škara, ki lahko ponudita že kar resne izzive.
Treking
Moj dopustniški športni cilj je izpolnjen, čas je za bolj lagodne užitke. Irena je že sama opravila nekaj planinskih tur, zdaj nadaljujeva skupaj. S soncem obsijana pobočja Kavkaza vabijo, kdo bi se jim lahko uprl? Če se alpinizem na Kavkazu dogaja na višini med 4000 in 5000 metri, se treking na višini med 2000 in 3000 m. Dreves tu ni, vse je odprto, razgledi so fantastični. Glede na nadmorsko višino Kavkaza in geografsko širino Gruzije pa pozor, sonce je neusmiljeno! Obvezna oprema so krema, kapa, dolgi rokavi in dolge hlače, kdor hodi s palicami naj si zaščiti tudi roke.
Zasneženi pettisočaki nad zelenimi livadami, to je pravi Svaneti! Kjer se spočijejo oči in umiri duša …
Štiridnevni treking Mestija – Ušguli prav gotovo lahko uvrstimo med najbolj znane in priljubljene trekinge nasploh. Dobro uhojena pot se vije skozi tradicionalne vasi, doline z deročimi potoki, čez lepa odprta pobočja in razgledne prelaze. Vendar ima ta znameniti treking vsaj eno težavo. Znaten del zadnje etape poteka po zelo prometni blatni cesti. Sliši se precej neverjetno, tu, na “koncu sveta” pa gost promet? A Ušguli, najvišjo ležečo vas v Evropi, poznano tudi iz filma Dede, pač hoče videti vsak obiskovalec Svanetija. In velika večina se seveda odloči za obisk z avtom, cesti pa se nekaj km pred Ušgulijem pridruži tudi peš pot. Pohodniki se tako tik pred znamento vasico o kateri so toliko slišali in zaradi nje verjetno tudi šli na pot, pogosto znajdejo v oblaku prahu ali pa v blatu, odvisno od vremena. Zato je smiselno poiskati drug prehod višje nad cesto. Ali pa si za ta odsek organizirati prevoz z avtom in ga potem nadomestiti s kakšno razgledno turo nad Ušgulijem, na primer po grebenu Lezgara na 3015 m visoki vrh Čubediš.
Nad Ušgulijem …
Ko smo na dopustu je pomemben faktor tudi nastanitev. Udobna dovolj velika soba marsikomu veliko pomeni, in to je morda druga težava trekinga. Možnosti v vaseh so omejene in kdor si želi več udobja bo prikrajšan. Komur dnevno menjavanje nastanitev in spanje v skromnih penzionih ne odgovarja, se lahko odloči za kakšen soliden hotel v Mestiji. Po zajtrku se lahko vsak dan odpravi na dnevne ture, takšne ki trajajo od 4 do 6 ur, kar pomeni da je popoldan že lahko na kosilu v svoji izbrani restavraciji.
Nad Adišijem …
Mestija – jezero Koruldi (2400 m) je verjetno najbolj priljubljena enodnevna tura v Svanetiju. 900 višinskih metrov lahko prepoloviš, če se do razgledne točke na t.i. Križu zapelješ s terencem. Vsekakor smiselna odločitev, ker se najlepše tu šele začne. Zelo lepa pot vodi do znanega sedla Gully, nekoliko bolj zahtevna pa do grebena Koruldi, ki že presega 3000 m nadmorske višine. Še dve lahki turi iz Mestije, za tiste ki na dopustu radi dlje poležijo: z žičnico na vrh smučišča Hatsvali in potem na vrh grebena Zuruldi, ca 2500 m. In pa z avtom mimo letališča (ja, tudi priletimo lahko iz Tbilisija, vozni red sicer zaenkrat še precej nezanesljiv) do konca doline in potem peš do ledenika Čaladi. Kdor pa išče bolj samotne poti se lahko odpelje do Zabešija in nadaljuje po soteski reke Tsaner proti istoimenskemu ledeniku.
Nad Zabešijem …
4X4, konji, mountain bike
Poleg alpinizma in trekinga Svaneti ponuja še marsikaj. Vožnja s terenci, kolikor visoko je mogoče, je priljubljena predvsem pri ruskih turistih. Gorsko kolesarjenje ima velik potencial, vzponi ali spusti, možnosti so izjemne, ni mi jasno zakaj kolesarjev skoraj ni opaziti. In še ježa na konjih; daljše bolj ravninske ture so prav gotovo prijetnejše na konjskih hrbtih kot pa peš. Tak primer je 16 km tura do ledenika pod Škaro, najvišjo goro Gruzije.
Nad Mestio …
Galerija:
