Vzpon na kraljico Kavkaza

Ušba – gora ki prinaša nesrečo (po prevodu iz Svana).

Srečo Rehberger

LEGENDE IN DEJSTVA

Nad deželo Svanetijo, nad edinim večjim naseljem Mestio, se na vsaki strani neba dvigujeta dve gori. Ušba je on, dvorogi hudič. Tetnuldi je ona, bela lepotica. On je zaljubljen vanjo, a ona ga ne usliši… Tu se legenda, ena od mnogih, konča. O Ušbi so na voljo le še dejstva. In dejstvo je, da je to nedvomna kraljica Kavkaza. Ne najvišja, zato pa najbolj atraktivna, veličastna, neugodna. Ne spomnim se pod katero goro moraš tako nagniti vrat da vidiš vrh. Verjetno zato, ker se tako samostojno dviguje v nebo vleče nase oblake in vetrove. Za vremenske pojave tukaj ne veljajo splošna pravila. Medtem ko je v dolini vreme sončno in jasno, se Ušba lahko dneve skriva za gosto meglo ali oblaki, na njej je lahko močno vetrovno, ne glede na splošni tok gibanja zraka.
Nekaj deset kilometrov južneje, na ruski strani, se nad ledenikom Bezengi bolj strnjeno dvigujejo najvišje gore stare celine, Dih Tau, Škara, Koštan Tau, to so najvišji vrhovi Evrope, visoki nekaj nad 5200 metri in vsi zahtevni, pravi gorniški cilji, relativno redko obiskani. To je prava streha Evrope. Če seveda odmislimo Elbrus severno od Ušbe, ki pa je bolj hrib kot gora.

Ušba
Ušba s severa
blank
S težkimi nahrbtniki po ledeniku
blank
Prvi bivak

VZPON NA KONICAH DEREZ

Po dveh dneh vzpona po dolini mimo veličastnega slapu Šdugra in navzgor po ledeniku, postavimo šotor na Ušbinem sedlu na višini 4000 m. To je brez pretiravanja eden najlepših krajev na svetu. Ledeniške razpoke so več ali manj skrite pod snegom, nobenih sledi, bele stene, modro nebo, veličastna Ušba. Za nami je dva dni popolnega vremena in zdi se da bo tako tudi naprej. Le veter začenja vedno bolj pihati. Kako hitro se stvari lahko spremenijo, naš vzpon je pod resnim vprašajem. Nick je prepričan, da se bo umirilo, ko bo sonce zašlo. A ponoči se veter še krepi, zaradi hrupa v šotoru ni več moč spati. Je v takem vetru sploh smiselno kreniti? Nick ocenjuje, da bo veter oslabel ob sončnem vzhodu …

blank
Drugi bivak. Popoldanski počitek na 4000 metrih. Zatišje pred viharjem …

Ob štirih zjutraj, uro kasneje kot bi morali, vendarle krenemo. Najprej po snegu na Ušbin povštrček (Ushba Pillow), takoj nad njim pa v led, ki ga je za celih deset raztežajev. Ni toliko problem strmina, kot trdota ledu, ki zahteva plezanje po konicah derez. Piha, mraz je, pošteno me zebe. Premalo sem se oblekel, kako neumno. V nahrbtniku imam vetrne hlače, a ne zberem volje da jih poskusim obleči, ni pravega prostora. Postopno se le nekoliko ogreje, skozi megle se kaže sonce. Iz ledenih strmin smer preide v greben z velikimi opastmi, po katerem navezani napredujemo istočasno. Ob dveh smo na vrhu, še vsaj sedem ur dneva imamo, a vseeno posedimo samo nekaj minut, kajti spust z Ušbe ni enostaven. Najprej nekaj plezanja navzdol po grebenu, nižje pa kakšnih 10 spustov po vrvi, večina na Abalakova.

blank
Strmine vabijo! Beli raz je vrhunec vzpona na Ušbo
blank
V jutranji zarji čez vstopni serak
blank
Proti vrhu, proti soncu …
blank
Drugi in tretji v navezi plezata istočasno
blank
Kako trden je snežni most pod mano?
blank
Zadnji metri tik pod vrhom

SPUST NA LUKNJICE V LEDU

Vitalij Abalakov je bil ruski alpinist, ki je domislil in dodelal zanimiv in učinkovit sistem spuščanja po ledenih stenah. Brez tega bi v marsikateri situaciji preostalo le plezanje navzdol, kar pa v večjih strminah seveda ni izvedljivo. Z lednim vijakom zavrtaš dve luknjici tako, da na koncu prideta skupaj, Vijak seveda odstraniš, v luknjico vtakneš enojno vrvico in jo na drugi strani potegneš ven s posebnim kaveljčkom. Ni enostavno, ne uspe takoj. Nato vrvico zvežeš in abzajl je pripravljen. Po spustu vrv potegneš za sabo in ponoviš vajo. Lahko ledeni mostiček, ki ga je v najširšem delu za kakšnih 15 cm popusti? Več dejavnikov vpliva na to, seveda je možno tudi to. Abalakov več …

blank
Na vrhu severne Ušbe. Zadaj južni vrh. Veter se poigrava z oblaki, nepozabna predstava!

SUNEK VETRA, KI ODNESE ŠOTOR

Okrog osmih zvečer smo na sedlu in se bližamo šotoru. Gremo v ledeniški navezi, vrv veter drži konstantno v zraku. Na šotor je ob najmočnejših sunkih povsem upognjen pri tleh, enako se dogaja s sosednjim, ki ga je kasneje postavila ruska ekipa in kakšne pol ure za nami vstopila v steno.
Sedaj je že jasno, da ne bo nič s pričakovanim počitkom. Laša in Nikolaj se lotita izdelave zaščitnega zidu iz sneženih kock, jaz držim šotor da ga slučajno ne bi podrlo. Hitro nam je jasno, da zidu za ta veter ne bomo postavili. Takrat pa poči, sosednji šotor odtrga s tal in ga odnese čez prepadno stran ne povsem neprehodni ledenik … Rusom, ki so bili v tem trenutku še zelo visoko na gori, je odneslo vse, spalne vreče, podloge, hrano, … Resna zadeva!
Odločimo se, da takoj sestopimo s sedla nekam nižje in začnemo podirati šotor. Nismo dovolj pozorni, sunek vetra nam vzame nosilno palico šotora, ki se zapelje po gladkem pobočju. Nick skoči za njo, skoraj jo že ujame, a strmina hitro narašča, za trenutek okleva a se preudarno odloči in se ustavi. Naj gre palica, kamor je šel šotor, bomo že brez nje, da le ne gre kdo za njo.
300 višinskih metrov nižje v temi še enkrat postavimo šotor. Opazujemo lučke v steni, Rusi imajo še kar nekaj ur do sedla in neugodnega presenečanja na njem. Sprašujem se, koliko časa v takem primeru potrebuješ, da dojameš kaj se je pravzaprav zgodilo. Zakaj ni mojega šotora? Kakorkoli, bolje da pridejo čim kasneje, proti jutru, da bodo lahko pri svetlobi takoj nadaljevali s sestopom, saj spati nimajo kje.

LEDENIK, KI VZAME IN VRNE

Mi smo v zgodnjem dopoldnevu že pri taboru 1, ki smo ga navzgor grede preskočili. Tu je na balvanu cel kup »spominkov«, ki jih ljudje najdejo na ledeniku. Razbite čelade, karabini, lestvice, čevlji, neverjetno koliko vsega izvrže Ušbin ledenik. Tudi človeške kosti niso nič posebnega, pravita oba Svana. Tudi mi najdemo nekaj kosov. Res prava zakladnica zgodovine vzponov in nesreč. Na balvanu so tudi spominske plošče ponesrečenim alpinistom. Najbolj očitna je tista v spomin štirim hrvaškim alpinistom, ki se z gore niso vrnili leta 1974. Bili so člani večje jugoslovanske odprave, v kateri je bilo tudi nekaj Slovencev. Verjetno jih je iz stene pometla velika opast, ki se je podrla na grebenu. Dvoje trupel so našli takoj, za dva se je zdelo da bosta za vedno ostala tam. Leta 2012, torej po 38 letih, pa se je na ledeniku pojavilo truplo in nekaj kosov opreme, tudi čutara z nalepko GRS Slovenije [jutarnji.hr]

blank
Balvan s spominki in spominskimi ploščami. Zgodovina Ušbe.
blank
Vrnitev v dolino v vroče poletje. Led na Ušbi pa se ne zmehča nikoli …

Spoštovanje do te gore med domačini je veliko. Pred mojim odhodom domov mi vodja taksistov razlaga, da Ušba vsako leto vzame eno ali dva življenja, kar se mi zdi močno pretirano. Toda kmalu, med divjo vožnjo enega njegovih fantov proti letališču, začenjam verjeti. Ker tole ni nujno da se bo dobro končalo in če bo moj primer šel na konto Ušbe, potem prej omenjena trditev lahko tudi drži. Nekajkrat gre res na tesno, enkrat pa je kazalo da rešitve ni več. Avto pred nami se na hitro ustavi pred kravami na cesti, naš mladi voznik pa s polno mero poguma in refleksov odpelje slalom med avti in živalmi. Potem smo nekaj časa šli 30 na uro, a kmalu … vse po starem.

A jaz sem v mislih še visoko na gori. Sestopam počasi, ne hitim, kljub še vedno težkemu nahrbtniku se vedno znova ustavljam in obračam nazaj proti obema Ušbama. In pijem, pijem, kakšna voda! Številni potočki in glavni tok ledeniške reke se zlivajo s pobočij v dolino. Koliko vode drvi navzdol, vsak trenutek, vse dni, leta, stoletja …

PODATKI O VZPONU: Ušba, severni vrh, 4694 m, SV greben, 4A po ruski lestvici, do 70 st v ledu, II-III v skali, skupno 3100 m vzpona, plezalni del nad sedlom 700 m. 3 dni in pol. Plezali Nick Phaliani, Laša Niguriani, Srečo Rehberger, julij 2021.

POGLEJ TUDI: Volk na vrhu bele gore. Vzpon na najvišji vrh Sibirije in Altaja.

blank
Pot domov.  Prijetna utrujenost in misli na “off” po intenzivnem doživetju. Popolno zadovoljstvo.