Vzpon na kraljico Kavkaza
Ušba – gora ki prinaša nesrečo (po prevodu iz Svana)
Srečo Rehberger
Nad deželo Svanetijo, nad edinim večjim naseljem Mestijo, se na vsaki strani neba dvigujeta dve gori. Ušba je on, dvorogi hudič. Tetnuldi je ona, bela lepotica. On je zaljubljen vanjo, a ona ga ne usliši … Tu se legenda, ena od mnogih, konča. O Ušbi so na voljo le še dejstva. In dejstvo je, da je to nedvomna kraljica Kavkaza. Ne najvišja, zato pa najbolj atraktivna, veličastna, neugodna. Verjetno zato, ker se tako samostojno dviguje v nebo vleče nase oblake in vetrove. Za vremenske pojave tukaj ne veljajo splošna pravila. Medtem ko je v dolini vreme sončno in jasno, se Ušba lahko dneve skriva za gosto meglo ali oblaki, na njej je lahko močno vetrovno, ne glede na splošni tok gibanja zraka.
VZPON NA KONICAH DEREZ
Po dveh dneh vzpona iz doline mimo veličastnega slapu Šdugra in naprej po ledeniku, postavimo šotor na Ušbinem sedlu na višini 4000 m. To je brez pretiravanja eden najlepših krajev na svetu. Ledeniške razpoke so več ali manj skrite pod snegom, pobočja kot da bi bila prekrita s stepeno smetano. V kontrastu z modrim nebom je panorama veličastna. Za nami je dva dni popolnega vremena in zdi se da bo tako tudi naprej. Le veter začenja vedno bolj pihati. Znak, ki ga na Ušbi ne smeš spregledati! Kako hitro se stvari lahko spremenijo! Naš vzpon je kar naenkrat pod resnim vprašajem. Nick je prepričan, da se bo umirilo, ko bo sonce zašlo. A ponoči se veter še krepi, zaradi hrupa v šotoru ni več moč spati. Je v takem vetru sploh smiselno kreniti? Nick ocenjuje, da bo veter oslabel ob sončnem vzhodu …
Ob štirih zjutraj, uro kasneje kot bi morali, vendarle krenemo. Najprej po snegu na Ušbin povštrček (Ushba Pillow), takoj nad njim pa v led, ki ga je za celih deset raztežajev. Ni toliko problem strmina, kot trdota ledu, ki zahteva plezanje po konicah derez. Piha, mraz je, pošteno me zebe. Premalo sem se oblekel, kako neumno! V nahrbtniku imam vetrne hlače, a ne zberem volje da jih oblečem, ni pravega prostora. Postopno se le nekoliko ogreje, skozi megle se kaže sonce. Iz ledenih strmin smer preide v greben z velikimi opastmi, po njem navezani napredujemo istočasno. Ob dveh smo na vrhu, še vsaj sedem ur dneva imamo, a vseeno posedimo samo nekaj minut, kajti spust z Ušbe ni enostaven. Najprej nekaj plezanja navzdol po grebenu, nižje pa 10 spustov po vrvi, večina na “Abalakova”.
SPUST PO LUKNJICAH V LEDU. Na vrhu Ušbe še nisi na pol poti!
Vitalij Abalakov je bil ruski alpinist, ki je domislil in dodelal zanimiv in učinkovit sistem spuščanja po ledenih stenah. Brez tega bi v marsikateri situaciji preostalo le plezanje navzdol, kar pa v večjih strminah seveda ni izvedljivo. Z lednim vijakom zavrtaš dve luknjici tako, da na koncu prideta skupaj, Vijak odstraniš, v luknjico vtakneš enojno vrvico in jo na drugi strani potegneš ven s posebnim kaveljčkom. Ni enostavno, ne uspe takoj. Nato vrvico zvežeš in abzajl je pripravljen. Po spustu vrv potegneš za sabo in ponoviš vajo. Manever, ki zahteva polno koncentracijo vseskozi. Lahko ledeni mostiček, ki ga je v najširšem delu za kakšnih 15 cm, popusti? Več dejavnikov vpliva na to, seveda je možno tudi to. Abalakov več …
SUNEK VETRA, KI ODNESE ŠOTOR
Okrog osmih zvečer smo na sedlu in se bližamo šotoru. Gremo v ledeniški navezi, močno piha, vrv veter drži konstantno v zraku. Naš šotor je ob najmočnejših sunkih povsem upognjen pri tleh, enako se dogaja s sosednjim, ki ga je kasneje postavila ruska ekipa in kakšne pol ure za nami vstopila v steno. Sedaj je že jasno, da ne bo nič s pričakovanim počitkom. Laša in Nick se lotita izdelave zaščitnega zidu iz sneženih kock, jaz držim šotor da ga slučajno ne bi podrlo. Hitro nam je jasno, zidu za ta veter nam ne bo uspelo postavili. Takrat pa nekaj poči, sosednji šotor odtrga s tal in ga odnese čez prepadno stran ne povsem neprehodni ledenik! Rusom, ki so bili v tem trenutku še zelo visoko na gori, je odneslo vse, spalne vreče, podloge, hrano, … Resna zadeva.
Odločimo se, da takoj sestopimo s sedla nekam nižje in začnemo podirati šotor. Nismo dovolj pozorni, sunek vetra nam vzame nosilno palico šotora, ki se zapelje po gladkem pobočju. Nick skoči za njo, skoraj jo že ujame, a strmina hitro narašča, za trenutek okleva a se preudarno odloči in se ustavi. Naj gre naša palica, kamor je šel njihov šotor, bomo že brez nje, da le ne gre kdo z njo vred …
300 višinskih metrov nižje v temi še enkrat postavimo šotor. Opazujemo lučke v steni, Rusi imajo še kar nekaj ur do sedla in neugodnega presenečanja na njem. Sprašujem se, koliko časa v takem primeru potrebuješ, da dojameš kaj se je pravzaprav zgodilo. Zakaj ni mojega šotora? Kakorkoli, bolje da pridejo čim kasneje, proti jutru, da bodo lahko pri svetlobi takoj nadaljevali s sestopom, saj spati nimajo kje.
LEDENIK, KI VZAME IN VRNE
Mi smo v zgodnjem dopoldnevu že pri taboru 1, ki smo ga navzgor grede preskočili. Tu je na balvanu cel kup »spominkov«, ki jih ljudje najdejo na ledeniku. Razbite čelade, karabini, lestvice, čevlji, neverjetno koliko vsega izvrže Ušbin ledenik. Tudi človeške kosti niso nič posebnega, pravita oba Svana. Tudi mi najdemo nekaj kosov. Res prava zakladnica zgodovine vzponov in nesreč. Na balvanu so tudi spominske plošče ponesrečenim alpinistom. Najbolj očitna je tista v spomin štirim hrvaškim alpinistom, ki se z gore niso vrnili leta 1974. Bili so člani večje jugoslovanske odprave, v kateri je bilo tudi nekaj Slovencev. Verjetno jih je iz stene pometla velika opast, ki se je podrla na grebenu. Dvoje trupel so našli takoj, za dva se je zdelo da bosta za vedno ostala tam. Leta 2012, torej po 38 letih, pa se je na ledeniku pojavilo truplo in nekaj kosov opreme, tudi čutara z nalepko GRS Slovenije [jutarnji.hr]
Spoštovanje do te gore med domačini je veliko. Pred mojim odhodom domov mi vodja taksistov razlaga, da Ušba vsako leto vzame eno ali dva življenja, kar se mi zdi močno pretirano. Toda kmalu, med divjo vožnjo enega njegovih fantov proti letališču, začenjam verjeti. Ker tole ni nujno da se bo dobro končalo in če bo moj primer šel na konto Ušbe, potem prej omenjena trditev lahko tudi drži. Nekajkrat gre res na tesno, enkrat pa je kazalo da rešitve ni več. Avto pred nami se na hitro ustavi pred kravami na cesti, naš mladi voznik pa s polno mero poguma in refleksov odpelje slalom med avti in živalmi. Potem smo nekaj časa šli 30 na uro, a kmalu … vse po starem.
A jaz sem v mislih še visoko na gori. Sestopam počasi, ne hitim, kljub še vedno težkemu nahrbtniku se vedno znova ustavljam in obračam nazaj proti obema Ušbama. In pijem, pijem, kakšna voda! Številni potočki in glavni tok ledeniške reke se zlivajo s pobočij v dolino. Koliko vode drvi navzdol, vsak trenutek, vse dni, leta, stoletja …
PODATKI O VZPONU: Ušba, severni vrh, 4694 m, SV greben, 4A po ruski lestvici, do 70 st v ledu, II-III v skali, skupno 3100 m vzpona, plezalni del nad sedlom 700 m. 3 dni in pol. Plezali Nick Phaliani, Laša Niguriani, Srečo Rehberger, julij 2021.
POGLEJ TUDI: Volk na vrhu bele gore. Vzpon na najvišji vrh Sibirije in Altaja.
Še nekaj fotk:
