Turno smučanje v Južni Ameriki
Srečo Rehberger
Neverjetno in nepozabno! Veličastna snežena goba na vrhu vulkana, pogled v krater in sunki vetra, ki so zahtevali skrajno pozornost. Če drugega ne, samo ta prizor, ta občutek je bil vreden 13 000 km dolge poti sem na jug Južne Amerike.
Vulkani so bili čudoviti in nepozabni! Pa so bili tudi res? Da ni bila to samo moja želja, fikcija? Bilo je lepo, a marsikaj ostaja neizpolnjeno. Razmere niso bile na moji strani. Namesto pomladnega srenca in prijetnega sonca, me je na vrhovih pričakala zima z ledenimi odseki in vetrom do 50 km na uro. Nikakršna turistika, ampak kar resni vzponi. A v gorah je vedno tako. Na koncu pa večinoma vse dobro izpade, kot tudi tokrat.
Na vrhu Lonquimaya, na robu kraterja. Veter biča s snežinkami in oblikuje unikatne oblake
Čilski smučarski vulkani ležijo, poenostavljeno rečeno, med Aconcaguo in Patagonijo. Imamo štiri glavne, Lonquimay, Llaima, Villarica i Lanin. Kdor zbira trofeje, je to to. A za 100% uspeh so nujne prave razmere. Ob teh glavnih je tudi veliko manjših, t.i. sekundarnih vulkanov. Kdor želi zares uživati, se bo našel na njih. Mogoče se vmes pojavi še kakšen, tako kot se je zgodilo leta 1988 prav na božični večer, ko je Lonquimay izbruhnil skozi stranski krater in je čez noč nastal nov hrib (Video Cautin 00:40).
MALALCAHUELLO
Malo naselje z dolgim imenom pred majhnim smučiščem Corralco. Majhnim po obsegu, velikim po kvaliteti. Šest bolj ali manj starih žičnic, a vrhunske proge, strme in odlično pripravljene. Ni čudno da postaja ena osrednjih pripravljalnih baz profesionalnih alpskih reprezentanc pred novo sezono. Tu se smuča, ko sezono že zaključijo v veliko bolj znanem Portillu. Sprva sem mislil svoje potovanje začeti prav tu, mikali sta me znana proga Rocca Jack in freeride couloir Cuper C. Da si ne bi že tako dolge poti še podaljšal, se potem odločim samo za vulkane in v Malalcahuellu opravim štiri lepe ture.
Lonquimay: eden najbolj priljubljenih vulkanov. Viharni sunki vetra pri vzponu in prijeten spust s sproščujočem zaključkom v odličnih razmerah …
Cautin: skupina nekoliko nižjih vrhov, eden od njih je zrasel iz nič pred komaj 20 leti. Trikrat gor in trikrat dol, čista smučarska uživancija s kondorjem na nebu.
Arenales: alternativa v sneženju na območju Mapučov, avtohtonih prebivalcev Čila. V osrčju gozdov aravkarijevk, andskih smrek, več kot tisoč let starih dreves z značilnimi vejami, ki spominjajo na opičje repe. Pogostitev z originalnimi jedmi in napitki …
Llayma: Najvišji vrh tega območja. Čudovite podobe pri vzponu v igri oblakov in snežink. Veličastna snežena goba na vrhu s sunki vetra, ki so zahtevali skrajno pozornost.
PUCON
Verjetno kar drži, da je to najbogatejše naselje v Čilu. Razlog? Outdoor turizem, kaj pa drugega! Aktivni turizem ki je marsikatero revno kmečko vasico izstrelil med zvezde. Kot na primer Mestio v Gruziji, pa konec koncev Chamonix ali Zermatt. Športne trgovine in agencije, ena pri drugi, kvalitetne namestitve, dobre restavracije. Rafting, kolesarjenje, smučanje, planinarjenje, … Tako očitno dopust preživi Čilenec, ki nekaj da nase. Da ne omenjam Gringov. Američanov je logično največ. Seveda, prepoznaš jih po “modnih” kombinacijah, puhovka + kratke hlače. In glasni samozavestni govorici. V tem se strinjamo z domačini. Pa kako so tako pametni in vsevedni, se sprašujem, ko opazujem izza mize in počasi srkam kavico? V primerjavi z njimi sem jaz neviden, se mi zdi.
Zaščitni znak Pucona je Villarica. Pa naj gre za 2847 m visoki vulkan ali pa veliko jezero s peščenimi oz. prodnatimi plažami. Nič od tega mi ni uspelo preizkusiti. Za kopanje je čas poleti, vulkan pa je bil takrat ko je prišel na vrsto, zaledenel in zavit v meglo, tako da se je nekje na dobri polovici moja pot končala.
MEHUIN
Zadnji dan grem pogledat še obalo Tihega oceana, zapeljem se do Mehuina. Ni mi žal! Navdušujoč je trenutek, ko se naenkrat odpre pogled na mogočne valove.
Očitno sem tu v pravem času, vse je prazno, nobenega turista. Gledam skromne hišice na pobočjih nad obalo in razsute čolne v privezu. Ocean skriva v sebi bogastvo, toda kako do njega preko teh silnih valov s to ubogo opremo? Na obali opazujem nekaj domačinov, tekajo naprej in nazaj kot se gibljejo valovi, v majhne lonce zajemajo vodo in jo sproti precejajo v večje posode. Nekaj užitnega že mora biti …
Moja kratka južno ameriška pustolovščina se s tem končuje. Ko se vozim proti letališču opazujem bele stožce, ki se dvigujejo iz čilskih ravnin. Vulkani so od daleč videti bolj prijazno kot od blizu. Tokrat. A kmalu bo drugače, pomlad prihaja, belo cvetočih dreves je vse več …
Moj povratni let se začne v Temucu, glavnem mestu regije Araukanija, deželi tisočletnih aravkarijevk, opičjih dreves. Kar ne moreš zgrešiti v Temucu je množica mladih, srednješolcev, študentov. Polne ulice. Vtis, ne vem od kod, zakaj, a vtis je da so vsi polno motivirani, da hočejo, želijo, so pripravljeni delati, uspeti. Čeprav je njihovo izhodišče precej borno, Čile kljub izjemam vendarle ni Evropa.
TURNO SMUČANJE VULKANI ČILA, 2026
LIFETREK TURNO SMUČANJE, poglej vse programe