Beluha – vzpon na najvišji vrh Sibirije in Altaja

Srečo Rehberger

Beluha (Altaj, 4506 m) je velik gorski masiv z dvema izrazitima vrhovoma in sedmimi ledeniki. Ima zanimivo lego, od vseh oceanov je namreč enako oddaljena in je najbolj celinska točka na planetu. Po starodavnem izročilu predstavlja povezavo Zemlje z vesoljem in nosi naziv Oltar Zemlje. Zaradi konfiguracije terena, ledenikov in zahtevnih vremenskih razmer jo Rusi imenujejo tudi sibirski Everest. Po dostopnih podatkih Slovenci do sedaj na njej še nismo stali.

blank
GLAVNI VRH BELUHE SE POKAŽE LE SEM IN TJA, ZAKRIVAJO GA VRHOVI PRED NJIM ALI OBLAKI SPREMENLJIVEGA SIBIRSKEGA VREMENA

Volk na vrhu bele gore

Šest dni zatem, ko sva se z mojim ruskim soplezalcem Denisom odpravila od Akemskega jezera na dolgo pot proti vrhu Beluhe, spet sedim na njegovi obali. Na nasprotni strani s pogledom iščem šotore udeležencev našega trekinga s konji. Morali bi biti že tam, da le ni kaj narobe. Konji so zanesljivi in okretni, pa vendarle tudi nepredvidljivi. Med množico podob v mojem vidnem polju se pojavi nekaj izstopajočega. Jezdec, takoj je jasno da je pravi Altajec, se na konju, in s še enim na povodcu, odločno nameni v deročo reko. Ta na najglobljem mestu seže konju čez sredino trupa. Iz reke nadaljuje direktno proti meni: »Pospravi šotor, spokaj stvari, greva v naš tabor«. Seveda, to je naš Arkaš, lastnik konjev in naš vodič. Pet minut po tistem, ko prvič v življenju sedem na konja, sem že globoko v reki.

V taboru me čaka prisrčen sprejem, za večerjo pa originalna sviščeva obara. Tega je s kalašnikovim neposredno s konja zadel Arkaš. Lov je običajen vir hrane za Altajce in kdo (četudi na pol vegetarijanec) bi lahko zavrnil povabilo na tako avtentično pojedino? Še posebej, če je po enem tednu na gori z borno izbiro hrane sestradan kot pes. Iz prve roke izvem, da je tod veliko živali, tudi medvedje in volkovi, ki pa jih mi turisti ne bomo uspeli videti.

blank
DOLINO JARLU PREKRIVAJO NESKOČNA POLJA PLAZEČE BREZE. RAJ ZA SVIZCE, KONJE IN SAMOTE ŽELJNE POHODNIKE

V samoti in tišini odmaknjene doline Jarlu kmalu zaspim. Sanjam da plezam na Beluho, po beli vršni kupoli. Zavihtim se čez zadnji snežni previs in tam , tik pod vrhom stoji volk. Veter mu mrši dlako in ga zasipa s snežinkami, za njim je medlo modro sibirsko nebo. Poskušam razbrati karkoli v njegovih očeh, strmiva drug v drugega, oklevam … nato se v grozi vržem v prepad, tečem in padam navzdol, čutim pritisk strahu v prsih, s težavo zakričim, prvič, drugič … in se zbudim. Še dobro, da sem šotor postavil precej stran od ostalih! A zdaj že vem, da podobe volka na vrhu Beluhe ne bom pozabil nikoli.

Od doma do zadnjega tabora

Najvišji vrh Sibirije je bil zame na splošno precejšna neznanka. Iz vseh razpoložljivih podatkov nisem uspel razbrati realne zahtevnosti vzpona. Časa in volje za kakšne posebne priprave in nabiranje kondicije pa tudi ni bilo. Tako sem se prepustil užitkom športnega plezanja in prav zadnje popoldne pred odhodom mi uspe preplezati smer z oceno 7c+/8a, kar se je izkazalo kot dobra popotnica. Nasprotja se privlačijo. Točno teden kasneje sem namreč že stal na vrhu Beluhe.

blank
IZ SKALE V SNEG. “Halo Beluha, я готов, я приду …”

Prvi dnevi Altaja so bili deževni. Začetek ledenika v takšnih okoliščinah ni bil nič kaj prijazen. In prav tu, na robu velikega ledenika pod najvišjo goro Altaja, naj bi bil planet Zemlja s popkovnico povezan z vesoljem! Veliko pohodnikov, romarjev in staroselcev ima to mesto za cilj svojega potovanja. In pri marsikomu ni moč spregledati spoštovanja danemu trenutku in kraju.

blank
PROSTORČEK ZA ŠOTOR NA VIŠINI 3000 m, ZADAJ KRONA ALTAJA, LEVO OSTENJE BELUHE

Tretji dan po nekaj urah se nebo odpre in stene se pokažejo v vsej veličini. Na desni Krona Altaja, pa obe Beluhi in Pik Delone na levi. Prav pod sedlom Delone se naslednje jutro začne pravi vzpon, ko konice cepinov in derez zavibrirajo v tisočletnem ledu sibirske gore. Na sedlu se odpre čudovit pogled na ledenik Mensu.

odprave
GLOBOKE RAZPOKE IN SERAKI NA LEDENIKU MENSU

Na vrsti je 400 višinskih metrov spusta in nato ponovnega vzpona, da prideva do drugega tabora na sedlu Berelskoje. V snegu z lopatama skopljeva luknjo, zravnava tla in narediva zid iz sneženih kock za zaščito pred vetrom, ki piha preko sedla. Sledi popoldanski dremež in čakanje jutra. Običajna ura za odhod je 4 ali 5 zjutraj. Nekdo pa je prinesel informacijo, da bo jutri snežilo. Zdaj tu leživa v soncu, da se bova jutri umikala v snegu!? Zatežim s takojšnjim odhodom proti vrhu, po treznem premisleku se dogovoriva za odhod ob polnoči. Izkazalo se je, da sploh ni bilo prezgodaj.

blank
IZHODIŠČE ZA ZAKLJUČNI VZPON IN ZATOČIŠČE PO POVRATKU Z VRHA (3600 m)

Just go, just go

Noč je precej svetla, zato se odločiva da zapustiva normalni pristop in zavijeva proti JV grebenu Beluhe. Ura je tri zjutraj in hitro postane zanimivo! Najprej potegne mrzel veter in zavem se, da sem v Sibiriji. Ko strmina začne naraščati je čas za varovanje. Snežna strmina narašča in se izgublja v temi. Pojma nimam kaj sledi, čelna svetilka mi komaj še sveti, za pasom pa imam le dva ledna vijaka. Sva sploh v smeri? Moj edini vir informacij je Denis. A ne zveni ravno preprečljivo, ko me vzpodbuja »just go, just go«! Zlezem še nekaj metrov in naenkrat se zavem, da je situacija resna. Ni problema če veš kaj te čaka, takšnole plezanje v temo pa je tombola, ki se je v hribih še nisem šel. Od spodaj pa spet zaslišim »just go, just go«. Pridem do prvih skal in kmalu me razveseli zanka okoli roglja. Vpnem vrv in nadaljevanje je vedno lepše. Skala sicer ni najboljša, a na vzhodu se začne svetlikati. Kažejo se obrisi neštetih gora, nenaseljena divjina vse tja do Mongolije in Kitajske.

Ob sedmih sva na vrhu Beluhe, bele gore, oltarja sveta, najvišje točke širne Sibirije. Nikjer drugje na planetu ni tako daleč do najbližjega morja, kot prav tu. Poskušam užiti vso to belino in modrino … in iščem stik z vesoljem. Skoraj uspem, ko me Denis začne priganjati k sestopu. On je že osmič na vrhu, zaveda se situacije, pod Beluho je doma, a tako toplega dneva v kakršnega se bo razvil današnji, na gori še ni doživel. To pa seveda ni dobra novica.

Vzpon na Beluho
DOLGE SENCE V ZGODNJEM JUTRU. Na vrhu Beluhe, zadaj je slutiti opasti na robu severne stene.

Kakšnih 300 metrov pod vrhom na pobočjih obrnjenih proti vzhodu in jugu se začne dogajati! Sproži se prvi plaz, podre se nekaj manjših serakov, je kot v kotlu. Na najvišji gori Sibirije sem pričakoval vse kaj drugega, kot da mi bo zakuhalo pod čelado! Hitiva navzdol, Denis bi počival, jaz niti pod razno, skoraj se skregava. Še malo, še malo … V zadnji prečnici pred taborom vidim, kako se točno nad nam odtrgata dve skali. Začnem teči iz vpadnice, vlečem kot konj (še vedno sva navezana), Denis kriči za mano »i can’t run, i can’t run, dou you understand!!!« Na srečo se skali ustavita v razmehčanem snežišču nad nama in končno sva v taboru. Ura je enajst dopoldan, a lahko bova nadaljevala šele naslednje jutro, ko bo mraz utrdil prehode in razrahljane mostičke nad razpokami ledenika Mensu. Potem naju bo čakalo še 200 m spusta po vrveh in dobrih 20 km umazanega ledu, balvanov, kamenja in peska po ledeniku Ak-kem do baze pri istoimenskem jezeru. Tam bom jaz počakal našo skupino na konjih. V dolino se bomo vrnili preko 3000 m visokega vrha Kara Turek.

blank
POT DOMOV. Naša čreda na prelazu Kara Tjurek (3000 m.)

Povzetek in podatki o smeri

Beluha 4506 m, normalni pristop z varianto po JV grebenu. Plezala Denis Beluajev in Srečo Rehberger med 3. in 6.8.2017. Ocena 3B po ruski 6 stopenjski lestvici za kombinirano plezanje, višinska razlika 2000 m, 4 dni od jezera Akkem in nazaj. Tura je fizično kar naporna, vmes je 400 m spusta in posledično ponovnega vzpona. Že dostopa je 40 km z 2000 m višinske razlike. Nahrbtnik s potrebno opremo tehta blizu 20 kg, praviloma se uporabljajo 60 – 80 litrski. Veliko je hoje po ledenikih, ki zahteva varovanje. Posebno poglavje je vreme, ki se spreminja večkrat dnevno. Aktualno prognozo je težko dobiti, nasploh ji Rusi ne posvečajo posebne pozornosti. Če jih ujame slabo vreme preprosto počakajo v katerem od taborov, ko se izboljša gredo naprej.

POGLEJ TUDI: UŠBA – GORA, KI PRINAŠA NESREČO. Vzpon na kraljico Kavkaza

 

Beluha - smer vzpona
VRISANA SMER VZPONA

Odprave >>>