V samoti in tišini odmaknjene doline Jarlu kmalu zaspim. Sanjam da plezam na Beluho, po beli vršni kupoli. Zavihtim se čez zadnji snežni previs in tam, tik pod vrhom, stoji volk. Veter mu mrši dlako in jo zasipava s snežinkami, za njim je medlo modro sibirsko nebo. Poskušam razbrati karkoli v njegovih očeh, strmiva drug v drugega, njegov pogled je odsoten, hladen, kot da ga ne zadeva prav nič okrog njega. Vseeno me preplavi strah, oklevam … nato se nagonsko vržem v prepad, tečem in padam navzdol, čutim pritisk groze v prsih, s težavo zakričim, prvič, drugič … in se zbudim. Še dobro, da sem šotor postavil daleč stran od ostalih. A zdaj vem, podobe volka na vrhu Beluhe ne bom pozabil nikoli.
Beluha (4605 m) je najvišji vrh Sibirije in Altaja. Devet let po vzponu vidim svojega volka enako jasno kot tisto noč. Kako naj si to razložim? Je to moč Altaja, mogočnost Beluhe? Niti približno nisem verjel takrat v zgodbice o povezavi z vesoljem, o oltarju zemlje, … Toda ko ti nekaj tako trdno ostane v srcu, se moraš znova vprašati. Zdaj verjamem v altajske energijske točke, v zgodbe o Šambali in šamanih. Predvsem pa v besede, ki jih je zapisala naša “šamanka” in vodnica, kreatorka programa Altaj treking s konji, Marija Ana Kolman: Tam, kjer se ustavi čas, kjer ni telefonskega signala, ne preletov letal, tudi ne planinskih koč, smo se od narave in srčnih ljudi, naučili biti srečni ljudje.
ALTAJ TREKING S KONJI – NEPOZABNO DOŽIVETJE
