Treking v Pirenejih – osebno julij 2017

Poletja 2017 sem se lotil malo drugače kot običajno. Redna služba v turistični agenciji je zahtevala prvo večjo žrtev. Odpisati sem moral poletne počitnice v Baskiji, kjer sem v zadnjih letih preživel celotno poletje – z izjemo dveh tednov pravih počitnic na hrvaški obali. Na prvi pogled sem zamenjal življenje na plaži za delo v pisarni, surfanje na valovih za vožnjo na šiht po razgretem asfaltu… Pa vendar sem zaradi nove službe letošnje poletje naredil nekaj čisto novega, nekaj kar sedaj priporočam vsakomur – odhod v Pireneje.

Ideja za treking v Pirenejih

Za Pireneje sem slišal že v osnovnošolskih letih, tisto hribovje, ki je nastalo v alpidski orogenezi in se ne začne na črko A (upam da se spomnim pravilno). Potem pa so sledili moji poletni turi v Baskijo, vsaj 17 ur vožnje s kombijem ali celo nekaj več z avtobusom. Sicer bi si z lahkoto privoščil Letalske karte, iz Benetk do Bilbaa se dobijo tudi po nekaj evrov, ampak potem bi moral pes ostati doma, pa ga raje vzamem s sabo. Nazaj k Pirenejem, ko se ločimo od Sredozemskega morja in vožnjo nadaljujemo proti Baskiji nam celotno pot dela družbo pogorje Pirenejev. Z avtoceste sem vedno pogledoval proti tem hribom in nekako sem si želel oditi v to divjino. Želja zapoditi se v te hribe je v meni rasla in rasla pa čeprav nisem nek planinec, v bistvu sploh nisem planinec – če grem na Šmarno goro se verjetno še ne morem kvalificirati kot planinec. V življenju sem do sedaj osvojil dve gori, Triglav in 5395 metrov visoko Chacaltayo v Boliviji, to je bilo to – do letošnjega poletja.

Priprava za treking v Pirenejih

Pireneje sem podrobno spoznal, tako kot se za leto 2017 spodobi, digitalno. Za agencijo kjer delam sem pripravil oz. obnovil program trekinga v Pireneje. Program je bilo potrebno naštudirati, narediti načrt hoje, poiskati prenočišča, prebrati kakšne zanimivosti, vse to da bi se skupina lepo imela. Načrtovanje in prebiranje literature me je tako pritegnilo, da sem enostavno moral zraven.

Odhod se približuje

Moram priznati, da me je pred odhodom začelo malo stiskati, plan je bil prehoditi skoraj 100 km po gorskih poteh, višinskih metrov precej prek 10.000, vsak dan se prebiti do naslednje koče ne glede na vreme, žulje in krče. Kak teden pred odhodom sem si privoščil še nove treking čevlje, napaka! Takoj so me ožulili in to kar grdo, tako da sem moral izpustiti tudi tisto malo »priprav« ki sem jih imel v planu. Še en pomemben podatek, vse kar mislim imeti s seboj na trekingu, bo celo pot na mojem hrbtu, fino! Še nekaj o elektriki v gorskih kočah – ni je, torej toliko kot imam baterije v telefonu, toliko jo imam na razpolago za celotni treking.

Slovo od šoferja Marca in začetek trekinga

Do izhodišča v Pirenejih, za začetek poti sem izbral vasico Gabas, je kar dolga pot – vožnja do Milana, skok z letalom do Lurda, prevoz do hotela in jutranji transfer. Slovo od šoferja Marca je bilo z moje strani kar grenko, pa čeprav sem ga poznal šele nekaj ur. Vedel sem da se spuščam v neznano in on je moja zadnja vez s civilizacijo. Ko se je odpeljal proti Lurdu mi je bilo jasno, vidimo se čez nekaj dni, vsaj upam tako, do takrat pa sem prepuščen samemu sebi. Če trezno razmišljaš prideš do zaključka, da gre lahko v gorah, ki jih ne poznaš, marsikaj narobe, jaz pa sem zadevo še malo nadgradil in so me v mislih preganjali slovenski medvedi, ki so jih naselili na območje in zlobni škratje, ki skrivajo smerokaze in komaj čakajo, da se izgubim.

Treking v Pirenejih in prvi strahovi

Prvi koraki so bili težki, ruzak na ramah prav tako, v daljavi se vidi markanten Pic du Midi, cilj prvega dne je tudi nekje tam, vse gre po planu. Že začetek poti mi je dal vedeti, da žejen verjetno ne bom, voda curlja iz vsake luknje, malo večji studenec ali jezerce ob poti pa je primeren za namakanje (vsaj nog). Prvih nekaj kilometrov sem bil še vedno v dvomih ali sem iz pravega testa za tako transverzalo, hoja mi je kar šla, ampak si niti pod razno še vedno nisem znal predstavljati kaj pomeni narediti 1.000 in več višinskih metrov dopoldne in še enkrat toliko popoldne, dan za dnem.

Uživanje v naravi stran od telefonskih signalov

Prva planota je čudovita, preplavil me je nek občutek optimizma in evforije, dejansko Pireneji kot sem si jih predstavljal. Neskončni pašniki s prelepo kuliso v ozadju in nad vsem tem kraljuje Pic du Midi. Malo nad pašniki se prvič odpočijem in začnem uživati v prelepi pokrajini. Tisti medvedi o katerih sem razmišljal kako uro nazaj, so bili pozabljeni. Ruzak je tudi že precej lažji, pa ne zato ker sem zmazal že dve ovseni tablici in eno sadno. Ob vsej tej naravi niti opazil nisem, da sem ostal brez telefonskega signala. Telefon mi je nadaljnjo pot služil zgolj kot fotoaparat, vključil sem letalski način in sem po dolgem času živel brez pomoči pametnega telefona. Nadaljevanje poti sem razmišljal o tem kdaj sem bil nazadnje brez mobilnega signala, brez interneta ali brez dostopa do elektrike. V bistvu si nisem predstavljal, da so na svetu še kje kraji brez mobilnega signala. To da na poti ni elektrike sem vedel, ampak da ne bo signala, to me je resnično presenetilo. Pa saj sem imel signal v zakotnih predelih Maroka, Peruja, še v tropskem delu Bolivije sem imel signal.

Koča “refuge de Pombie”

Dan se je počasi bližal koncu, osvojil sem prvi večji prelaz na poti, sneg v senčnem delu gore pa mi je nekako narisal otroški nasmeh, še bolj pa sem se razveselil pogleda na kočo. Da je prvi dan trekinga premagan sem vedel, ko sem se preobul v šlape in si v koči naročil coca-colo. Telefonskega signala ni, je pa coca – cola, vsaj vejo kaj so pomembne stvari v življenju.

Trekingi in ostala treking potovanja >>>