Najvišja gora na svetu: od Olimpa do Everesta

Preden smo gore merili, smo jih morali najprej razumeti

Danes imamo z gorami precej računovodski odnos. Poznamo nadmorsko višino, prominenco, višinsko razliko, naklon, koordinate in čas vzpona. Telefon nam lahko na poti pove, da smo prehodili 13,7 kilometra, opravili 1.246 višinskih metrov in bili pri tem šest minut počasnejši kot prejšnji torek. Gora je postala skupek zelo natančnih številk.

Dolga stoletja ni bilo tako. Gora je bila pomembna predvsem zato, ker se je dvigala nad človekov običajni svet. Bila je sveta, nevarna, nedostopna ali preprosto dovolj velika, da je burila domišljijo. V mnogih kulturah je višina pomenila bližino neba in s tem tudi bližino bogov. Vprašanje »katera je najvišja gora?« zato ni bilo športna lestvica, temveč pogosto vprašanje o zgradbi sveta.

V Mezopotamiji je bila ta povezava še posebej zanimiva. Velik del južne Mezopotamije je raven. Če živiš na neskončni ravnini in potrebuješ goro, na kateri bi prebival bog, imaš dve možnosti: dolgo potuješ proti goram ali pa si jo zgradiš. Zigurati so bili ogromni stopničasti kompleksi iz opeke, na katerih so stali templji. Njihov simbolni pomen je bil večplasten, toda povezava z višino in božanskim svetom je očitna. Enlilov tempelj v Nippurju se je imenoval Ekur – »gorski tempelj«.

To se mi zdi lep začetek naše zgodbe. Človek še nima pojma, kako visok je Everest, pravzaprav niti ne ve, da Everest obstaja, vendar že čuti, da je navzgor nekaj posebnega. Če v pokrajini ni dovolj visoke gore, si zgradi svojo.

Egipt in prva zemlja, ki se dvigne iz vode

Tudi Egipt je svoj začetek sveta povezal z višino. V heliopolitski različici stvarjenja se iz prvobitnih voda Nuna dvigne prvi kos kopnega, prvotni grič, povezan z benbenom in bogom Atumom. Benben je pozneje dobil pomembno mesto v egipčanski simboliki, podobne oblike pa so povezane tudi z vrhovi obeliskov in piramid.

To še ni zgodba o najvišji gori v geografskem smislu. Je pa pomemben korak. Višina pomeni nekaj, kar se dvigne iz kaosa, nekaj bliže soncu in nekaj, kar stoji nad vsakdanjim svetom. Ni treba daleč pogledati, da bi razumeli, zakaj so kasnejše civilizacije tako zlahka naselile najvišje gore z bogovi. Če stojiš na ravnici, je tisto, kar se dviga, vedno pomembno.

Olimp – gora, ki ji ni bilo treba biti najvišja

Pri Grkih ta ideja dobi svojo najbolj znano evropsko obliko. Olimp je postal dom dvanajstih olimpskih bogov, z Zevsom na vrhu božanske hierarhije. Gora je bila resnična, otipljiva in vidna, hkrati pa je v mitologiji segala v povsem drug svet. Pogosti oblaki, nevihte in dramatični relief so samo pomagali ustvariti občutek, da se tam zgoraj dogaja nekaj, kar ljudem spodaj ni povsem dostopno.

Pri tem je pomembno, da Grkom ne pripišemo sodobnega vprašanja, ki ga sami verjetno ne bi postavili na naš način. Niso sestavljali svetovne lestvice gora po nadmorski višini. Poznali so tudi druga velika gorstva. Herodot je denimo opisal Atlas kot goro, katere vrha zaradi oblakov ni mogoče videti, domačini pa naj bi jo imenovali »steber neba«. Grška geografija se je z osvajanji, trgovino in potovanji širila še dlje proti vzhodu, zato Olimp nikakor ni ostal edina velika gora njihovega mentalnega zemljevida.

Toda Olimp je imel nekaj, česar gole številke ne morejo dati. Imel je zgodbo. Če tam zgoraj živi Zevs, če od tam prihaja grmenje in če vrh pogosto izgine v oblakih, potem njegovih 2.918 metrov pravzaprav ni treba primerjati z ničimer. Človeški svet je spodaj, božanski pa zgoraj.

Zanimivo je, da so antični ljudje Olimp vendarle poskusili tudi izmeriti. Plutarh omenja meritev Xenagorasa, ki je določil višinsko razliko med Pythionom in vrhom na približno deset stadijev. Ko to preračunamo in upoštevamo višino izhodišča, je bila meritev presenetljivo spodobna. Mitologija in merjenje torej nista bila nujno sovražnika. Zevs je lahko še vedno živel na vrhu, človek pa je medtem spodaj računal, koliko je do njega.

Ko je znani svet prišel do Himalaje, pa je ni znal izmeriti

Aleksandrovi pohodi in poznejši grški ter rimski geografi so evropsko-mediteranski pogled potisnili precej dlje proti vzhodu. Strabon je pisal o gorah, ki so omejevale Indijo na severu, ter uporabljal imena Paropamisus, Emodus in Imaus. Antični avtorji so torej poznali velike gorske sisteme na območju Hindukuša in Himalaje, čeprav jih niso razumeli tako natančno kot današnja geografija. Še bolj zanimivo je Strabonovo priznanje, da je Indija daleč, da jo je videlo malo njegovih rojakov in da si celo očividci pogosto nasprotujejo.

In tu je bistvo problema. Če veš, da nekje daleč obstajajo ogromne gore, še ne pomeni, da veš, kako visoke so. Popotnik lahko pove, da je prečkal strašen prelaz in videl vrhove, ki segajo do neba. Toda to ti ne pove, ali je gora visoka 4.000, 6.000 ali 8.000 metrov. Evropski svet je tako že v antiki vedel, da so proti vzhodu ogromna gorstva. Ni pa imel sistema, s katerim bi lahko vzel Olimp, Atlas, Kavkaz, Alpe in gore nad Indijo ter jih postavil v eno preglednico. Excel je prišel precej pozneje.

Rimljani so poznali gore, niso pa potrebovali svetovnega rekorda

Rimski svet je podedoval precej grške geografije in jo razširil. Rimljani so dobro poznali Alpe, prek katerih so gradili ceste in premikali vojske, poznali so Kavkaz, Atlas ter prek antične geografske tradicije tudi daljna azijska gorstva. Toda še vedno ni obstajala enotna svetovna višinska lestvica.

Vprašati »katera je bila za Rimljane najvišja gora na svetu?« je zato nevarno, ker v vprašanje vtikamo svojo sodobno obsedenost z rekordi. Za Rimljana je bila veliko pomembnejša gora, ki jo mora prečkati legija, prelaz, čez katerega bo šla trgovska pot, ali sveti vrh, povezan z bogovi. Višina je bila izkušnja, ne decimalka. To se bo začelo resneje spreminjati šele mnogo pozneje.

Potem Evropejci zaplujejo na Atlantik in zagledajo Teide

Nekje v zgodnjem novem veku se zgodba obrne. Zemljevid sveta se začne hitro širiti, pomorske poti povežejo oddaljena območja in Evropejci naenkrat opazujejo gore iz povsem novih zornih kotov. Ena najbolj zanimivih je Teide na Tenerifu. Danes brez težav preverimo, da je visok 3.718 metrov. Toda če ga prvič vidiš z Atlantika, je vtis popolnoma drugačen. Tenerife se dvigne neposredno iz oceana, nad njim pa stoji še vulkanski stožec.

Evropski opazovalci so njegovo višino močno precenjevali. V različnih obdobjih zgodnje moderne Evrope je Teide veljal za eno najvišjih ali celo najvišjo goro znanega sveta. To je z današnjega vidika skoraj smešno: 3.718 metrov proti 8.848. Toda če odmislimo Google Earth, GPS in atlase, ni smešno prav nič. Goro gledaš z morske gladine, nimaš pravega merila, vrh je pogosto nad oblaki in pred tabo se iz oceana dviga nekaj, kar je videti neskončno večje od evropskih gora, ki jih poznaš.

Oko je slab geodet. In to bomo pri Everestu še enkrat ugotovili.

Mont Blanc in trenutek, ko naravo začnemo sistematično meriti

V 18. stoletju se evropski pogled na gore hitro spremeni. Razsvetljenstvo ima posebno navado: če pred seboj zagleda skrivnost, bi jo najraje izmerilo. Barometer, termometer, triangulacija in vse natančnejši instrumenti počasi spreminjajo gore iz mitoloških prostorov v fizične objekte.

Mont Blanc postane eden simbolov tega novega odnosa. V Evropi je bil ogromna in skoraj nedostopna gora, potem pa leta 1786 Jacques Balmat in Michel-Gabriel Paccard dosežeta vrh. Vzpon ima tudi močno znanstveno ozadje; Horace-Bénédict de Saussure je že prej spodbujal iskanje poti na vrh, ker ga niso zanimali samo športni dosežki, temveč meritve atmosfere in naravnih pojavov v višini. Gora počasi neha biti samo skrivnost. Postane številka.

Toda ravno takrat začne Evropa odkrivati, kako majhne so njene velike gore v primerjavi z nekaterimi drugimi deli sveta.

Chimborazo – ko se streha sveta preseli v Južno Ameriko

Na prelomu v 19. stoletje je Chimborazo v današnjem Ekvadorju v evropski znanstveni predstavi veljal za najvišjo goro sveta. Ko se je Alexander von Humboldt leta 1802 odpravil po njegovih pobočjih, ni šel samo plezat. Meril je temperaturo, tlak, rastlinstvo, geologijo in spremembe okolja z višino. Zanj je bila gora navpični prerez planeta.

Predstavljaj si ga tam zgoraj. Zrak je redek, pod njim so oblaki, nad njim ogromen zasnežen vulkan in po najboljšem evropskem znanju stoji na najvišji gori našega planeta. Nekaj tisoč kilometrov proč pa Everest mirno stoji približno 2,5 kilometra višje. In mi tega še vedno ne vemo.

Chimborazo se danes lahko še vedno pohvali z enim rekordom

Zgodovina ima rada takšne majhne ironije. Zemlja ni popolna krogla, temveč je zaradi vrtenja nekoliko širša okoli ekvatorja. Chimborazo leži skoraj na ekvatorju, zato je njegov vrh bolj oddaljen od središča Zemlje kot vrh Everesta. Če torej vprašanje postavimo kot »katera točka na površju je najbolj oddaljena od središča Zemlje?«, Everest izgubi. Chimborazo spet zmaga. Pri gorah je, kot pri pogodbah, očitno treba prebrati drobni tisk.

Himalaja in trenutek, ko stare predstave razpadejo

V Indiji se je medtem dogajalo nekaj, kar bo popolnoma spremenilo naš pogled na višino. Britanska oblast je potrebovala natančne zemljevide, zato se je razvil izjemno ambiciozen geodetski projekt, Great Trigonometrical Survey. To ni bila romantična odprava ljudi, ki bi samo iskali najvišjo goro na svetu. Šlo je za sistematično merjenje ogromnega prostora zaradi geografskih, upravnih, vojaških in znanstvenih razlogov.

Toda trigonometrija je počasi prišla do Himalaje. In številke so ponorele. V začetku 19. stoletja so izračuni pokazali, da Dhaulagiri presega vse do tedaj izmerjene gore. Pozneje je prvenstvo prevzela Kangčendzenga. Dhaulagiri je danes šele sedma najvišja gora po sodobnih meritvah, toda nekaj desetletij je predstavljal novo mejo predstave o tem, kako visoka gora sploh lahko je.

Predstavljam si, kakšen preskok je morala biti ta številka za nekoga, ki je odrasel ob Alpah. Mont Blanc je visok približno 4,8 kilometra. Nato iz meritev Himalaje pride gora z več kot osmimi. Kot da bi nekdo na vrh Mont Blanca postavil še Triglav. In še nekaj ostane.

Kangčendzenga je nato postala najvišja znana gora sveta. Danes vemo, da je s 8.586 metri tretja. Takrat pa je predstavljala vrh lestvice človeškega znanja. Vsaj za nekaj časa.

Najbolj neverjetni del zgodbe: Everest smo gledali in ga nismo prepoznali

Tu pridemo do dela, ki me pri zgodbi o Everestu najbolj fascinira. Everest ni bil skrit v neki jami. Ni bil neviden. Ni nenadoma zrasel leta 1852. Ljudje so ga videli. Problem je bil v tem, da niso vedeli, kaj gledajo.

To je pri gorah lažje, kot se zdi. Nadmorska višina in vizualna velikost nista ista stvar. Gora, ki je bliže opazovalcu, je lahko videti višja od bolj oddaljene gore. Visok vrh lahko delno zakrijejo nižji grebeni pred njim. V Himalaji je težava še večja, ker Everest ne stoji sam sredi ravnine. Okoli njega so gore, ki bi bile kjerkoli drugje na svetu absolutne pošasti.

Če bi Everest postavili na Ljubljansko barje, bi ga verjetno hitro opazili. Himalaja pa nima Ljubljanskega barja.

Prva geodetska opazovanja vrha, ki bo pozneje dobil oznako Peak XV, so bila opravljena z zelo velikih razdalj, tudi več kot sto milj oziroma okoli 160 kilometrov. Od tam Everest sploh ni deloval posebno dominanten, saj ga je perspektiva potisnila med druge himalajske velikane. Najvišja gora sveta je bila na obzorju, mi pa smo gledali mimo nje.

Do Everesta niso prišli s čevlji, ampak s trikotniki

Težavo je dodatno zapletla politika. Nepal je bil za tujce dolgo zelo omejeno dostopen. Britanski geodeti niso mogli preprosto odpotovati do Everesta in postaviti instrumenta pri njegovem vznožju. Veliko dela je bilo zato opravljeno z indijske strani, z opazovanji na ogromnih razdaljah.

Sliši se preprosto. Poznaš razdaljo, izmeriš kot proti vrhu in narediš trikotnik. V resnici pa moraš pri takšnih razdaljah popravljati ukrivljenost Zemlje, refrakcijo svetlobe skozi atmosfero, temperaturo, tlak in višino opazovalne točke. Če se ti pri enem od teh členov nekaj malega zalomi, ima lahko gora na koncu precej drugačno višino. Everest smo zato najprej osvojili matematično. Šele skoraj sto let pozneje smo stopili nanj.

Peak XV – najvišja gora planeta kot številka v preglednici

Preden je postal Everest, je imel vrh več delovnih oznak, med njimi Peak B in nazadnje Peak XV. Še sredi 19. stoletja je bil na zemljevidih zgolj eden izmed oštevilčenih himalajskih vrhov, medtem ko še ni veljal za najvišjo goro sveta.

To se mi zdi eden najlepših trenutkov v celotni zgodbi. Najvišja gora našega planeta je bila nekaj časa številka. Peak XV. Nobenega Hillaryja. Nobenega Tenzinga. Nobenega baznega tabora, kisikovih jeklenk, selfijev z vrha in debat o tem, koliko stane dovoljenje za vzpon. Samo geodetske meritve in matematika.

V letih 1849 in 1850 so opravili serijo pomembnih opazovanj. Nato je sledilo računanje. Okoli leta 1852 so izračuni pokazali, da je Peak XV višji od Kangčendzenge in od vseh drugih do tedaj izmerjenih gora. Pri tem delu je bil pomemben indijski matematik in geodet Radhanath Sikdar. Zgodba, da je dramatično pritekel v pisarno z novico »odkril sem najvišjo goro sveta«, je verjetno precej polepšana, vendar je bila njegova vloga pri računskih postopkih pomembna.

Uradna objava je prišla leta 1856. Andrew Waugh je Peak XV pripisal višino 29.002 čevlja oziroma približno 8.840 metrov in ga označil za najvišjo znano goro. Današnje meritve dajejo 8.848,86 metra, kar pomeni, da so ljudje s teodoliti več kot sto kilometrov proč prišli osupljivo blizu.

Človek z imenom Everest, ki gore ni odkril

Naslednja ironija je ime. George Everest ni bil človek, ki bi zagledal goro in zavpil: »To je ona!« Bil je nekdanji Surveyor General of India in pomembna osebnost velikega indijskega geodetskega projekta, vendar je bil ob dokončni določitvi položaja Peak XV na svetovni lestvici že upokojen. Njegov naslednik Andrew Waugh je predlagal, da bi vrh poimenovali po njem.

Pri tem je treba dodati še pomembnejšo stvar. Gora seveda ni bila brez imena samo zato, ker britanski geodeti imena niso poznali. Tibetansko ime Chomolungma je obstajalo mnogo prej in je bilo zapisano tudi na zgodnejših zemljevidih. Zato je izraz »odkritje Everesta« nekoliko neroden. Evropejci gore niso odkrili. Odkrili so njen položaj na svoji lestvici. To je precej drugačna stvar.

Najbolj nenavadno je, kako pozno smo vse skupaj ugotovili

Leto 1852 se mi zdi pri tej zgodbi skoraj bolj presenetljivo od višine Everesta. To ni prazgodovina. Po Evropi so že vozile železnice. Obstajala je fotografija. Parniki so prečkali oceane. London je imel več kot milijon prebivalcev. Darwin je bil živ in je že dolgo pred tem končal potovanje z Beaglom. Humboldt je bil še vedno živ.

Človeštvo je gradilo tovarne, železnice in velika mesta, znanstveniki so razvrščali živali, rastline in kamnine z vsega sveta. Pa še vedno nismo z gotovostjo vedeli, katera gora je najvišja na Zemlji. In ne samo to. Goro smo že opazovali.

To lepo pokaže, kako zelo se je spremenil naš odnos do sveta. Danes imamo občutek, da mora biti nekaj tako velikega samodejno tudi očitno. Toda v resnici Everest ni postal najvišja gora sveta leta 1852. Tega leta smo samo mi postali dovolj dobri, da smo to lahko dokazali.

Najvišja gora sveta se je skozi zgodovino ves čas »selila«

Če zgodbo pogledamo iz evropske oziroma mediteranske perspektive, dobimo čudovito zaporedje. Najprej je bila višina predvsem simbol. Mezopotamci so svoje svete strukture dvigovali proti nebu, Egipčani so začetek sveta videli v prvem griču nad prvobitnimi vodami, Grki so na Olimp postavili bogove, Herodot pa je pripovedoval o Atlasu, katerega vrh izgine v oblakih.

Potem se začne svet širiti. Antični geografi vedo za ogromna gorstva v Aziji, vendar nimajo načina, da bi jih zanesljivo primerjali. Evropejci v dobi oceanskih plovb vidijo Teide in nekaj časa verjamejo, da gledajo najvišjo goro planeta. Razsvetljenstvo natančneje izmeri Alpe. Nato Chimborazo prestavi streho sveta v Južno Ameriko.

Potem pride Himalaja. Dhaulagiri. Kangčendzenga. In nazadnje ne preveč izrazit Peak XV, ki je moral počakati, da so številke povedale tisto, česar oči niso. V resnici se seveda ni selilo nič. Everest je ves ta čas stal na istem mestu. Selilo se je naše znanje.

Od Olimpa do Everesta je zgodba predvsem o človeku

Zato se mi zdi zanimivo ponovno stopiti v tisto namišljeno učilnico iz začetka zgodbe. Leto 450 pred našim štetjem. Učitelj vpraša: »Katera je najvišja gora na svetu?« Morda nekdo odgovori Olimp. In v okviru njegovega sveta odgovor sploh ni tako slab. Če na vrhu živijo bogovi, koliko višje bi sploh želel iti?

Nekaj stoletij pozneje bi učenjak pripovedoval o Atlasu, Kavkazu ali oddaljenih azijskih gorah. Pomorščak iz 16. stoletja bi prisegal na Teide. Humboldtov sodobnik bi pokazal proti Chimborazu. Geodet v začetku 19. stoletja bi izračunal Dhaulagiri. Nato bi nekdo izbral Kangčendzengo. Sredi 19. stoletja pa bi na tablo končno napisali Peak XV. In šele potem Everest.

Najvišja gora sveta se medtem ni spremenila niti za en sam meter zaradi naših zemljevidov. Everest je bil najvišji, ko so v Mezopotamiji gradili prve velike zigurate. Bil je najvišji, ko so Egipčani gradili piramide. Bil je najvišji, ko so Grki pripovedovali o Zevsu na Olimpu in ko je Herodot poslušal zgodbe o Atlasu, ki podpira nebo. Bil je najvišji, ko so rimske legije prečkale Alpe, ko so mornarji z Atlantika občudovali Teide in ko se je Humboldt vzpenjal po Chimborazu.

Bil je najvišji tudi takrat, ko smo za najvišjo goro razglasili Dhaulagiri. In ko smo nato izbrali Kangčendzengo. Everest našega priznanja ni potreboval. Mi smo potrebovali nekaj tisoč let, da smo ugotovili, kaj gledamo.

Everest ni bil odkrit. Izračunali smo ga.

Morda je prav to poanta, zaradi katere mi je zgodba o odkritju višine Everesta skoraj bolj zanimiva od zgodbe o njegovem prvem vzponu. Na vrh sta Edmund Hillary in Tenzing Norgay prišla leta 1953. Toda skoraj stoletje pred njima je na goro prva prišla matematika. In še precej prej od matematike mitologija.

Najprej smo v gorah videli bogove. Potem stebre, ki držijo nebo. Nato kraje, kamor se navaden človek ne sme povzpeti. Kasneje smo jih začeli meriti z barometri in koti. Čez kontinente smo napeli nevidne mreže trikotnikov in z njimi določili višino vrhov, do katerih sploh nismo mogli priti. V nekaj tisoč letih smo prišli od Olimpa do Peak XV.

Morda se zato zgodba o najvišji gori sveta sploh ne govori samo o gorah. Govori o mejah našega znanja. Vedno znova smo bili prepričani, da smo že razumeli svet, da smo našli najvišjo goro in da je zemljevid skoraj dokončan. Potem je nekdo pogledal malo dlje, malo natančneje ali pa samo ponovno preračunal številke. In za obzorjem je bilo nekaj višjega.

Svet se ni spremenil. Spremenili smo se mi.