Jordanija – Lifetrekov DNK
Jordanija – Lifetrekov DNK

Jordanija – Lifetrekov DNK

Pozabite na klasične turistične poti – ta vodič po Jordaniji je za prave avanturiste. Razkrivamo skrite vodne kanjone (Wadi Al Hasa in Numeira), ki so naravna alternativa obljudenim točkam. Vodimo vas v Petro skozi "zadnja vrata" (Backdoor hike), kjer se izognete množicam in najprej doživite veličastni Samostan. Srce potovanja pa je 4-dnevna ekspedicija v puščavo Wadi Rum s spanjem pod zvezdami, daleč od turističnih kampov. Aqabo preskočimo – raje uživamo v pristni, divji puščavski izkušnji.

To je pa načrt, ob katerem se mi usta razlezejo v nasmeh! Točno tako se to dela. Zakaj bi se gnetli v Aqabi na ležalnikih, ko pa imamo doma najlepše morje na svetu, Jadranskega? Jordanija je puščava, je zgodovina in je pesek, ki ga boš še tri mesece stresal iz žepov.

Štirje dnevi v Wadi Rumu? To je pa že resna meditacija. In Petra skozi zadnja vrata? Edini pravi način. Pripravi se, tole bo potopis, ki diši po kardamomu in vročem kamnu.

Jordanija: Kjer pesek postane tvoj najboljši prijatelj in voda teče tam, kjer je ne pričakuješ

Pozabi na tiste turistične brošure, kjer se vsi smehljajo ob Mrtvem morju namazani z blatom. To je za amaterje. Če si pravi popotnik, če ti po žilah teče vsaj malo tiste neukročene želje po odkrivanju, potem Jordanija zate ni le destinacija. Je stanje duha. Je tisti trenutek, ko sediš sredi ničesar, beduin ti nalije peto skodelico tistega noro sladkega čaja, ti pa gledaš v zvezdnato nebo in se zavedaš, da si majhen. Prekleto majhen. In hkrati neskončen.

Danes ne gremo tja, kamor gredo vsi. Danes gremo tja, kjer se turistični avtobusi ustavijo, midva pa si šele zaveževa vezalke. Preskočila bova morje (ker, roko na srce, naše je lepše) in se zagrizla v rdeč prah in skrite kanjone.

blank

Mokra presenečenja sredi suhe dežele: Skrivni Wadiji

Ko pomisliš na Jordanijo, vidiš pesek, kajne? Vidiš kamele in žgoče sonce. Ampak narava se rada pošali. In najlepša šala te dežele so njeni wadiji – kanjoni z vodo. Ne tisti, ki so na vsaki Instagram sliki (čeprav je Wadi Mujib lep, a tam si kot v vrsti za kruh). Midva greva drugam.

Wadi Al Hasa: Tropski vrt sredi pekla

Predstavljaj si tole: Zunaj je 40 stopinj. Asfalt se topi. Ti pa stopiš v sotesko Wadi Al Hasa in naenkrat si v drugem svetu. To ni le potok. To je reka, ki je izdolbla apnenec v neverjetne oblike. To je "grand canyon" v malem, ampak z vodo!
Tu ne rabiš vodiča, rabiš pa dobre sandale in nepremočljivo vrečo. Hodiš po vodi, včasih do gležnjev, včasih do pasu. Okoli tebe pa visijo "viseči vrtovi" – zelenje, palme, ki rastejo iz skalnih razpok. Voda je topla, kot v termah, ponekod pa se meša s hladnimi izviri. To je dolg pohod, ni za mehkužce. Hodiš ure in ure, a vsak ovinek razkrije nov bazenček, v katerega se preprosto moraš vreči. To je tista Jordanija, ki je večina ne vidi. Divja, mokra in osvežujoča.

Wadi Numeira: Petrina mlajša, naravna sestra

Če je Al Hasa prostrana, je Wadi Numeira klavstrofobična – na dober način. Imenujejo jo tudi "Vodna Petra". Zakaj? Ker so stene kanjona tako visoke in ozke, da te spominjajo na slavni Siq v Petri, le da tu po tleh teče potok, stene pa niso izklesane z dletom, ampak jih je milijone let oblikovala voda.
Svetloba tu notri je čarobna. Sonce se prebija skozi ozko razpoko zgoraj in barva stene v petdeset odtenkov oranžne, rdeče in vijolične. Hodiš, se dotikaš sten z obema rokama hkrati in se čudiš. Na koncu te pogosto čaka skala, čez katero se moraš potegniti, ali manjši slap. To je igrišče za odrasle otroke. In najboljše? Nobenih prodajalcev spominkov. Samo ti in odmev tvojih korakov po vodi.

Jordanija

Petra "Backdoor": Kako prelisičiti množice in vstopiti kot kralj

Večina ljudi v Petro vstopi skozi glavni vhod v Wadi Musi. Gnetejo se skozi sotesko Siq, se borijo za prostor pred Zakladnico (Treasury) in se potem, ko je sonce najvišje, utrujeni vlečejo navkreber do Samostana (Monastery). Traparija.
Midva bova Jordanijo "heknila". Začneva v Mali Petri (Little Petra). In potem se začne "Backdoor hike".

Trenutek resnice pri Samostanu

Hodiš po starodavnih poteh, po robu pečin, s katerih se ti odpira razgled na Wadi Araba. Veter ti mrši lase, sonce te žge, ampak veš, da greš prav. Hodiš kakšno uro in pol, mogoče dve, odvisno, kolikokrat se ustaviš za "uau" moment. In potem, kar naenkrat, izza ovinka – BAM!
Ad Deir. Samostan.
Meni osebno je veličastnejši od Zakladnice. Ogromen je. In ker si prišel od zadaj, si tam med prvimi. Večina turistov, ki so štartali spodaj, še vedno sopiha po tistih 800 stopnicah navzgor. Ti pa si tam, svež (no, recimo), in imaš to čudo skoraj zase. Sedeš v tisto majhno kavarno nasproti, naročiš sveže stisnjen sok granatnega jabolka in samo gledaš. To je trenutek, ki si ga zapomniš.

Spust v zgodovino

Potem pa se spustiš dol. Proti toku. Gledaš prepotene obraze ljudi, ki grizejo v kolena navzgor, in se v sebi malo privoščljivo nasmehneš. Ti greš navzdol. Mimo kraljevih grobnic, mimo rimskega teatra, vse do Zakladnice. In ko jo končno zagledaš, je to le še češnja na torti. Tvoj dan je bil že popoln. To je način, kako se doživi Petra. Brez stresa, z malo več hoje, a z desetkrat večjim užitkom.

Jordanija

Wadi Rum: Štiri dni tišine in peska

Zdaj pa k glavni jedi. Wadi Rum. Mnogi pridejo za en dan, se peljejo z džipom dve uri, naredijo tri slike in gredo spat v "mehurčke", ki izgledajo kot vesoljska postaja. Ne, hvala. Jordanija si zasluži več.
Midva greva v globino. Štiri dni in tri noči. To pomeni, da greva stran od "turistične cone". Greva tja, kjer signala na telefonu ni več.

Zvezde, ki ti padejo na glavo

Ko si tri dni v puščavi, se tvoj ritem spremeni. Prvi dan si še malo živčen, iščeš WiFi. Drugi dan pozabiš, kateri dan v tednu je. Tretji dan pa postaneš del peska. Beduini so mojstri gostoljubja. Njihov "Zarb" (večerja, pečena v pesku pod žerjavico) je najboljša stvar, ki jo boš jedel. Piščanec in zelenjava, ki se dušita ure in ure, imata okus po dimu in divjini.

Zvečer pa... tišina. Popolna tišina. In nebo. Nikjer na svetu nisem videl toliko zvezd kot v Wadi Rumu. Ležiš na blazini ob ognju, piješ čaj (ki je bolj sladkor z okusom čaja, ampak tam paše), poslušaš prasketanje ognja in zgodbe vodnika. Ne rabiš hotela s petimi zvezdicami. Tu jih imaš pet milijard.

Burdah Rock Bridge in barve puščave

V štirih dneh imaš čas za resne stvari. Plezanje na Burdah Rock Bridge je ena izmed njih. Ni za tiste z vrtoglavico, ampak razgled z vrha tistega naravnega mostu je vreden vsake kaplje znoja. Vidiš rdečo puščavo, ki se preliva v belo puščavo. Vidiš osamelce, ki štrlijo iz peska kot kosti zemlje.

In barve! Zjutraj je pesek roza. Opoldne rumen. Popoldne krvavo rdeč. Zvečer vijoličen. To je predstava, ki se nikoli ne konča. Štiri dni ti da čas, da se preprosto usedeš na sipino in dve uri samo gledaš, kako se sence daljšajo. To je luksuz, ki si ga moraš privoščiti.

blank

Zakaj Aqaba odpade (in prav je tako)

Na koncu bi lahko šla v Aqabo. Rdeče morje, koralni grebeni, ja, ja. Ampak bodimo iskreni. Smo Slovenci. Imamo Hrvaško. Imamo Jadransko morje, ki diši po borovcih. Aqaba je betonska džungla ob morju, polna resortov, ki bi lahko bili kjerkoli – v Egiptu, Turčiji ali Španiji.

Jordanija ni morje. Jordanija je puščava. Zakaj bi kvaril ta čudoviti občutek puščavskega miru z gnečo na plaži in glasno glasbo iz barov? Ne. Potovanje bova končala s peskom v laseh in polnim srcem v puščavi, ne pa na ležalniku.

Pojdi v Jordanijo. Ampak pojdi tja z odprto glavo in dobrimi čevlji. Pusti pričakovanja doma in pusti, da te dežela preseneti. Ker te bo. In ko se boš vrnil, boš mogoče še tedne kasneje, ko boš pil kavo v Ljubljani, za trenutek zaprl oči in spet začutil tisti suh, vroč veter na licu. In takrat boš vedel – bilo je vredno.