STOLPI IN VELIČASTNOST GRUZIJE: OBIŠČITE JO, PREDEN JO VSI OSTALI.

Stolpi tu stojijo kot pozorne surikate na pažnji in se bohotijo nad majhnim mestom, imenovanim Mestija. Nekateri so stari nekaj sto let in imajo kar nekaj nadstropij, njihova ozka okenca pa opazujejo okolico pod njimi. To zanimivo delo človeških rok lahko v Gruziji opazimo le v regiji Svaneti, izoliranem, skrivnem gorskem svetu, ki je tudi zibelka tradicije gruzijskega visokega Kavkaza.

Mestija

Mestija je edino mestece v regiji in šteje okoli 2000 prebivalcev. Slovi po razgibani lepoti površja, po neomajnih in pogumnih prebivalcih, ki v času stoletij gruzijske prevlade niso bili nikoli poraženi, tudi mesta jim Turki, Perzijci, Rusi in Mongoli niso nikdar zavzeli. Odmaknjeni, v osrčju najvišjih gora države prebivalci Svanetije govorijo svoj lasten jezik in imajo svoje lastne tradicije.

Gruzija, prvi pogovor o Svanetiji

»Pravimo jim lesene glave«, pravi Gruzijec, ki sedi na letalu poleg mene. Peljeva se iz Budimpešte v Kutaisi, ki je le štiri ure vožnje stran od regije Svaneti. »Nič jim ne moreš dopovedati, razložiti, ampak kljub temu mislijo, da so zelo fleksibilni v zvezi s trenutnim hitrim vzponom turizma. Penzioni rastejo kot gobe po dežju, medtem ko so ceste slabe in se vedno bolj pogrezajo same vase in v okoliške gore.

Prvi vtisi treking potovanja v Gruziji

Svojo pot sem začel v mestu Kutaisi, skozi gost zelen gozd (Gruzija ima kar 70% gozda) mimo nekdanjih Sovjetskih tovarn in navsezadnje mimo številnih krav, ki so stale kar na sredi ceste in prežvekovale travo. Moj prvi postanek je bilo mestece z imenom Beko. Opazoval sem stolpe, ki so se dvigovali nad polji, prekriti z vijoličnimi orhidejami. Na pragih hiš so sedeli domačini z okroglimi in bledimi obrazi ter opazovali nas, prišleke. V daljavi zagledam moža, ki je svojega kremno-belega vola priganjal vleči masivne lesene sani (doma izdelane sani so še vedno del vsakdanjika, čeprav se sneg začetek aprila že umika). Med odhodom na svoj prvi gorski treking v Svanetiji se mi v spomin vtisne mož, natovorjen s hlodi, žuborečo in penečo se reko, ki je tekla skozi kopico smolnatih iglastih dreves, pomešanih z leskami, za nami pa sta se bohotila ostra vrhova Ušbe. Z oddaljevanjem od omenjenega gozda, kjer je voda odnesla stezo, sem prišeldo slapu, kjer je zadnji postanek, pred strmim snežnim pobočjem. Snežne zaplate so še kar pogoste, saj smo namreč šele na začetku pomladi, tik pred sezono trekingov.

Vsa gostoljubnost treking potovanja v Gruziji

Veliko gostoljubje so mi izkazali v na novo odprtem penzionu. Miza je bila bogato obložena. Malical sem njihove tipične kruhke, polnjene s sirom (khačapuri) ali mesom (kubdari) in srkal domače vino qvevri, ki je v barvah jantarja. Lastnica mimo grede omeni, da ni zaskrbljena zaradi trenutnega navala turistov. »Večina obiskovalcev tukaj je popotnikov in ponavadi le dobri ljudje pridejo v zavetje gora«, pripomni. Ta kraj trenutno ni središče, v katerem bi se kaj posebnega dogajalo, niti tu ni pogostih trgovin, ki bi bile vsaj približno dobro založene. Ulica pa namesto trume turistov ponuja glasne svinje, ki nase opozarjajo s svojim kruljenjem.

Zgodovina Svanetije – banditi in krvno maščevanje

Z vrnitvijo na glavno cesto imam čas razmišljati o malo drugačni zgodovini Svanetije. Sploh ni dolgo tega, ko so bili tu prisotni banditi, to obdobje je le nekaj desetletij nazaj. Po padcu združene socialistične Sovjetske Republike, se je regija vrnila v stare čase, v ropanje in napadanje. Stolpi, imenovani »Koši«, niso služili le zaščiti pred vpadniki, temveč tudi kot zaščita pred samimi seboj. Svani pa so bili dolgo znani po krvavih bratovščinah, ki so se maščevale drugim bratovščinam za smrt svojega člana in podobno. Zamere, maščevanje in sovraštvo so trajali zelo dolgo, lahko rečemo da se je vse skupaj vrtelo v krogu, umori in spopadi so bili ponavljajoči in zelo pogosti. Še vedno slovijo kot izredno žilavi in močni bokserji ali rokoborci (Gruzija je v boksu in rokoborbi kar velesila). Vendar je dandanes nasilje k sreči že stvar preteklosti in banditsko tradicijo je izpodrinila pristna gostoljubnost.

Ceste v Svanetiji oz. zakaj raje na treking kot na izlet z avtom

Na drugi strani Mestije se bujna zelena dolina enakomerno preveša v skalnato pokrajino, ceste postajajo čedalje bolj hribovite in neravne, vse dokler ne pridemo do ozke police, ki je od strani vklesana v globoko sotesko. Približno 40 metri nižje je reka Enguri. Treking pot je vedno ožja in napredek vedno počasnejši, vse dokler pred seboj ne zagledam bleščečega znaka za novo cesto. Prvi znak je opozarjal na hitrost 30 km/h, nasmehnil sem se nizki dovoljeni hitrosti. Kmalu za tem se pokaže naslednji znak, kateri je opozarjal na »cikcakasto cesto«, naslednji pa na zoženje ceste. Ceste tu so zares slabe.

Drugi del treking potovanja – vasica Ušguli

Počasi sem prečkal ropotajoč most in se bližal vasici Ušguli, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine, in je srce regije Svaneti. Leži na 2100 metrih nadmorske višine in velja za najvišjo poseljeno vas v Evropi. Vasica, skrita med bližnje navpične pašnike, gozdnato visokogorje in pobeljene vrhove gora predstavlja mrežo majcenih zaselkov, katere vsak ima skupek značilnih stolpov. Ceste sestojijo iz črnega blata in slame, ponekod problem predstavlja že srečanje dveh oseb.

Vsakdanji prizori na trekingu v Svanetiji

Prizor postanka v penzionu je bil prav poseben. Poleg gostišča so namreč molzli krav, nedaleč stran pa sta dva moška z voli hodila sem ter tja ter orala majhno polje ob vznožju družinskega stolpa. Na tem območju je poleg tega še vedno kar 174 teh mogočnih stolpov.

Trekingi iz vasice Ušguli

Treking do gore Guro ponuja čudovite razglede, ampak jaz se že močno veselim jutrišnjega malo daljše treking poti skozi dolino do ledenika ob vznožju Škare, gruzijske najvišje gore. Sicer napoved kaže na deževno vreme, ampak proti večeru se bo menda zjasnilo.

Zavetje pred dežjem – majhne cerkvice in nekaj malega o kulturi Svanov

Ta dan sem začel treking pri majhni cerkvici, imenovani Lamarija, iz 12. Stoletja. Vrata je odprl in me pozdravil duhovnik v dolgi obleki z značilnim pokrivalom, ki malo spominja na skledico za puding. Povabilo za ogled cerkvice (in beg pred dežjem) sem z veseljem sprejel in sem tako z občudovanjem opazoval srednjeveške stenske slikarije nadangelov in svetnikov. Svanetske drobne cerkvice so v Gruziji spoštovane in cenjene kot zaščitnice njihove vere. Ko so po teh krajih pustošili napadalci in sovražniki, je bilo mnogo običajev in praznikov ukinjenih, svete ikone pa porušene. Svaneti so tudi v sovjetskih časih ohranili daleč največ svojih verskih običajev v primerjavi z drugimi gruzijskimi regijami. Obdržala se je sicer le dobra tretjina vseh festivalov in praznikov, ampak to še vedno predstavlja osupljivih 50 praznovanj na leto. Eden najbolj fascinantnih ostankov iz preteklosti je kotel pred nekim Lamarijskim dvoriščem. Dovolj je velik, da se v njem v času žrtvovanja skuha velikega vola. Izdelan je iz kovinskih plošč in daje videz krpanke.

Iz mitoloških zgodb

Regija je bogata s kovinami. Nekoč je bila del Kolhide, regije in kraljestva na območju Kavkaza, ki je oblikovala pomembno vlogo pri etničnem in kulturnem oblikovanju gruzijskega naroda. Po grški mitologiji naj bi v Kolhido v času pred trojansko vojno prišli Jazon in Argonavti. Ti naj bi iskali zlato krzno krilatega ovna in ga ukradli kralju Eetu, saj bi tako Jazon lahko postal tesalski kralj. Še danes nekateri prebivalci v deročo reko nastavljajo ovčje kože, saj naj bi se na njej tako zbirali drobni delci zlata.

Treking do ledenika

Treking sem nadaljeval skozi dolino Enguri, trekingu sta se pridružila dva psa. Potoke in rečice sem sedaj preskakoval skupaj z novo družbo. Po kamnih smo si utirali pot tudi preko krp snega, pomešanih s prstjo. Zeleno travo so krasile rumene cvetlice, bilo je kot v filmu. Reka se je počasi razširila in pot smo nadaljevali skozi kopico srebrnkastih brez in vlažnih skal, dokler nismo pred seboj uzrli debel siv ledeniški pas, moja štirinožna spremljevalca sta se tu podala na samostojno avanturo. Tu, pod ledeniškim pasom je izvir reke Enguri. »Ne naprej«, sem se spomnil besed vodiča. »Zakaj ne smem bližje ledeniku?«. »Skale«, sem se spomnil najinega pogovora in res, nekaj trenutkov kasneje zagledam skale, ki so se valile po pobočju. Tu sem pomalical moj lunch box (kruhke s sirom ter ogromne paradižnike). Moji štirinožni spremljevalci so se priročno spet pojavili v času malice. Potrpežljivo sta čakala na prigrizek. Na poti nazaj smo se srečali z neko drugo skupino na trekingu in psa sta pot nadaljevala z njimi.

Treking potovanje v Gruziji – ostane samo še potovanje

Ko sem prispel nazaj v vas in končal treking, so bila vrata majhnega muzeja blizu penziona, kjer sem bil nastanjen, odprta. Vstopil sem v temen prostor iz lesa in kamna. Tako je grajena notranjost tradicionalne hiše Svanov, ki se imenuje Mačubi. »To je bil dom mojih prednikov« je razložila mlada kustosinja. »Tu so živeli od 14. stoletja pa vse do leta 1921, ko je Rdeča Armada uničila njihov stolp.« Glavni del hiše je obkrožen z lesenim delom, ki ima spodaj luknje, obokaste oblike. Pod obokastimi vhodi so pozimi spale živali, zato da so svojo toploto oddajale nad njimi ležečim lastnikom. Navada je bila, da je najstarejši mož sedel na lesenem prestolu zraven ognja, medtem, ko so ženske sedele na klopi…

Zadnja noč v Mestiji in konec treking potovanja v Svanetiji

Zadnjo noč sem preživel v Mestiji, živahnejšem mestecu z dvema baroma, ki ponuja širše možnosti razvedrila. Preden sem se vrnili v neosvetljene stare dele mesta, v naš penzion sem srkal njihovo tradicionalno vino in poslušal glasbo, ki so jo izvajali domačini.

Pogovor o prihodnosti regije

Ko sem s šefico penziona sedel v našem penzionu, sva se spraševala, ali bo Svanovska različnost kmalu izginila. Veliko stvari se je spremenilo vse do danes. »Nekatere stvari se bodo zagotovo spremenile« je rekla. Pripomnila je še, da jo skrbi za prihodnost njihovega jezika, ampak da ljudje morajo živeti naprej; Turizem je pomagal zaustaviti prejšnje stanje – nasilje in bandite. »Svani so preživeli vpade Sovjetov, preživeli bodo tudi današnje spremembe« je še pripomnila ženička.

Še nekaj dejstev o Svanetiji:

• Prvo asfaltirano cesto so dobili leta 2011.
• Svaneti so naseljevali to območje že leta 1500 pred našim štetjem.
• Današnje število prebivalcev je ocenjeno na 12 000.
• Gruzijska najvišja gora Škara je visoka 5200m.
• Tu je ostalo še 175 stolpov.
• Stolpi so stari tudi do 2000 let in visoki do 27 metrov.
• Med letoma 1917 in 1925 je približno 5% populacije ali 600 ljudi umrlo zaradi sosedskih sporov.