Zlati krog je nepogrešljiv del vsakega potovanja na Islandijo. Spektakularni gejzirji, mogočni slapovi in naravne znamenitosti osupnejo vsakogar. V enem dnevu ponujajo hiter vpogled v veličastno naravo Islandije, a zaradi natrpanega urnika ni časa za umik od množnic in samostojno pohajkovanje po “neodkritih” poteh. Zlati trikotnik je dih jemajoča izkušnja, ki pa hkrati ustvari željo – da bi Islandijo začutil v njenem lastnem ritmu, se za hip ustavil, zadihal in se prepustil divji lepoti.

Obisk Islandije ne bi bil popoln brez raziskovanja slapov. Znameniti Seljalandsfoss kjer se sprehodimo za slapom, skrivna soteska sta v zimski različici zaradi snega, ledu okrnjena. Najmogočnejši izmed vseh slapov ta dan pa je tisti v vasici Skogar. Skógafoss doživljam drugače. Namesto hitrega postanka se prepustim toku reke in razgledom. Hodim mimo gneče, naprej od slapu, kjer se tišina vrača in slap postane le oddaljen šum. Vsak korak me povezuje s trenutkom – s hladnim zrakom, s surovostjo narave, s svobodo, ki jo ponuja prostor brez omejitev. Pot ob reki razkriva številne slapove, ki se kaskadno spuščajo čez skalnate stene, dokler se ne zlijejo z meglico padajoče vode. V daljavi se obzorje odpira proti Eyjafjallajökullu, veličastnemu ledeniku, ki s svojo ledeno kapo kraljuje nad pokrajino. To so prizori, ki bi morali biti del vsakega obiska slapu Skógafoss, a na srečo večina slap obišče le bežno – do razgledne točke vzdihov in do Instagram točke pod slapom, tako da so samotne poti kar hitro dosegljive.

Ob obali se pojavi nenavaden kontrast. Tam, kjer se divji ocean nenehno zaganja v črne peščene plaže, kjer so valovi neusmiljeni in veter ne popušča. Na plaži v Víku in Reynisfari se prepustim brezciljnemu vandranju –  hodim po plaži brez jasnega cilja, puščam sledi v črnem pesku in opazujem, kako jih valovi nemudoma izbrišejo. Mogoče opomnik lastnega ali pa kar človeškega obstoja, vedoč, da bo narava sčasoma povrnila njeno prvinsko obliko. Kljub surovi moči oceana je ta trenutek neverjetno pomirjujoč – popolna svoboda in lahkotnost sanjarjenja ob pogledu na ocean, brez bremena časa.

Potovanje po Islandiji ni zgolj opazovanje lepot – je doživljanje. Reykjadalur, dolina pare in vročih vrelcev, ponuja popolno kombinacijo kontrastov: mrzla zima in vroča voda. Pot do tja poteka čez snežno odejo, kjer se topel dih meša z ledenim zrakom, a nagrada na koncu poti je neopisljiva – potop v naravne geotermalne bazene, kjer se obkrožen s paro izgubim v brezčasju. Tu ni mestnega vrveža, le tišina in občutek, da me je Islandija sprejela vase in da sem Islandijo začel doživljati resnično prvinsko.

Na polotoku Snæfellsnes se pokaže drugačna Islandija. Vrh ledenika Snæfellsjökull dominira nad pokrajino, obdaja ga meglica mitov in legend. Prav tukaj Jules Verne v svoji zgodbi ‘Potovanje v središče Zemlje’ najde vhod v neznano, a še pred njim Bárður Snæfellsás, pol človek, pol troll, varuje te divje kraje. Sprehod po Arnarstapiju ni zgolj paša za oči – je potovanje skozi čas, skozi pripovedi starih islandskih sag v preteklost. Skale in klifi nedaleč stran nudijo zavetje tjulnjem, ki lenobno poležavajo na skalah, medtem ko galebi lahkotno jadrajo nad valovi. Pogledi na ocean me nenehno vabijo k opazovanju, v upanju, da bom v daljavi zagledal plavut kita, ki se s svojim mogočnim telesom prebija skozi ledene vode severnega Atlantika.

Noči prinašajo pričakovanje in včasih tudi razočaranje. Iskanje severnega sija ni zagotovljen uspeh – včasih se aurora skriva za oblaki, včasih se le bežno pokaže, včasih šele fotoaparat dokaže, da ne gre zgolj za meglico. A ko se razbohoti nad glavo, ko se zeleni in vijolični valovi začno premikati po nebu, je vsaka neprespana minuta poplačana. V Grundarfjörðurju, pod ikonično goro Kirkjufell, opazujem ta nebesni ples in čas se ustavi. Svet postane prostor, kjer ni pomembno prav nič drugega, fotoaparat se odloži, prav tako vse misli, ki so še ostale. Zrak je mrzel, nebo odprto, narava riše svojo sliko svetlobe in gibanja. V tistem trenutku se vprašam – bo ta trenutek ostal v meni za vedno? Ali bodo novi dogodki “prepisali” ta spomin? Ali bo ta trenutek postal del mene, skrit nekje globoko, pripravljen, da se znova prebudi ob pogledu na nebo naključne mrzle noči, ali bo morda hoja preko zamrznjene pokrajine, ko od mraza škripa pod nogami, podzavestno priklicala ta trenutek nazaj?

V Reykjavíku se moje potovanje sklene s potopom v vroč bazen s pogledom na mrzli ocean. Vsak trenutek preteklih dni, vsaka izkušnja divje islandskih pokrajin me vodi do zadnje preizkušnje – skoka v ledeni Atlantik. A to ni le fizičen izziv, temveč notranje soočenje s sabo. Najti mir, biti popolnoma usklajen s svojim dihom, premagati trenutni strah in se prepustiti trenutku. Ko ledena voda objame telo, vse misli utihnejo – ostane le dih, kratek, sunkovit, poln življenja. Zamrznjeni trenutek, v katerem se vse poveže – surova moč narave, notranja odpornost in spoznanje, da so to izkušnje, ki te preoblikujejo in za vedno ostanejo vtisnjene. Ko znova stopim na trdna tla, se zavem, da ta občutek ne bo izginil. Vsak vdih hladu me bo odslej spomnil na to, da je v življenju pomembno stopiti iz cone udobja, se prepustiti neznanemu in verjeti, da so najmočnejši trenutki tisti, ki jih ne moremo nadzorovati.