To je pa boleča tema. Res boleča. Kot bi gledal staro ljubezen, ki se je spremenila v birokratsko pošast. Machu Picchu je bil nekoč nagrada za tiste, ki so prišli daleč. Danes je postal … no, recimo temu “Instagram Disneyland” z urniki, ki so bolj strogi kot na švicarski železnici.
Sprememba v zadnjih desetih letih ni evolucija, to je revolucija. In če pomislim, da smo imeli vmes dve leti “tišine” zaradi Covida, je hitrost, s katero so navili te omejitev, naravnost strašljiva. Dajva tole razdelati, da bo jasno, kaj smo izgubili in s kakšnim zmajem se borimo danes.
Machu Picchu: Nekoč svetišče svobode, danes labirint pravil in barvnih črt
Se spomniš tistih časov? Ne govorim o času Inkov, govorim o času pred desetimi leti. Ko si prišel v Aguas Calientes, kupil karto (ali pa si jo imel v žepu že par dni) in se naslednje jutro z avtobusom odpeljal gor v meglo ali šel kar peš. Ko si stopil skozi vhod, je bil svet tvoj. Machu Picchu je bil tvoje igrišče. Imel si karto za cel dan. Več vstopov. To je bil ključ do raja. Zjutraj si vstopil, se povzpel na Wayna Picchu (če si imel tisto srečo in kondicijo), prehodil celo citadelo, se čudil kamnom, božal lame (dobro, to se ni smelo, ampak smo vsi počeli) in potem … si šel ven. Šel si na WC. Šel si na kavo. Pojedel si sendvič brez skrbi, da te bo napadel čuvaj s piščalko. In potem? Potem si šel z isto karto nazaj notri!
