Gruzija Svaneti Treking | Aktiven dopust na sončni strani Kavkaza

GRUZIJA SVANETI

Aktivni dopust južni strani Kavkaza. Doživetje odmaknjene dežele in neokrnjene
narave na luksuzen način. Nepozaben ambient, odprta zelena pobočja pod veličastnimi pettisočaki s številnimi ledeniki.
8 dnevno potovanje, 4 -5 aktivnih dni s pohodi oz. izleti, 1-2 dneva za ogled mesta oz. počitek. Trekingi po odprtih razglednih pobočjih, pristopi do ledenikov, obisk legendarnih svanskih vasi Adiši, Kalde in Ušguli, ogled znamenitih stolpov, avtentična kulinarika, znamenita gruzijska vina …

Anine dogodivščine v regiji Svaneti (Gruzija)

…Za prva dva dni smo imeli v planu obisk obale, namakanje v črnem morju in raziskovanje regije Adjara. Pa sem jaz en večer prej na pijači s prijatelji v Zugdidiju odkrila zaprašeno knjigo s slikami gora iz Svanetija. Na vrat na nos sem se odločila za spremembo plana. Intuicija me je vlekla med vrhove visokega Kavkaza.

V Svaneti sem se med dvodnevni obiskom zaljubila. Že čez 1 mesec sem se z dvema velikima nahrbtnikoma stvari spet znašla med vršaci v Mestiji.

In tu se prava dogodivščina šele pričenja…

 + Anin blog 

Nikoli ne bom pozabila tistega vročega septemberskega dne, ko sem prvič obiskala Svaneti. Ob sedmih zjutraj,  ko smo se iz Zugdidija bližali Jvariju, ki je zadnja vasica pred vzponom med kavkaške velikane, sem z odprtimi usti strmela v silhueto mogočnega Kavkaza pred sabo.

Gore so me vedno privlačile. Na nek svojevrsten način. Obisk gora, že samo pogled na vrhove, sem vedno dojemala kot neke vrste duhovni obred. Sam, v tišini, z naravo…

Že sama vožnja do Mestie je nekaj posebnega. Malo zaradi slabe in na določenih delih kar ekstremne ceste. Predvsem pa zaradi razgledov, deroče reke Enguri, ob kateri se voziš ter divje narave in vasi, ki jih lahko spremljaš na poti.

Svaneti je res raj za večdnevne trekinge, enodnevne hajke, krajše in daljše pohode (tja do 3000 mnv) ali pa resno plezanje in obiske visokih vrhov (do 5000 mnv). To drugo seveda z izkušenim vodnikom in alpinistično opremo.

Vendar ni samo to. Na vsakem koraku se srečaš z bogato in zanimivo kulturno dediščino. Cerkvice iz 7. stoletja, ki jih lahko najdeš na najbolj nepričakovanih krajih. Pa vasice, ki še vedno ohranjajo svoj srednjeveški duh, pa seveda znameniti stolpi. Na vsakem koraku pa srečaš tudi domačine, ki še vedno živijo v svojem preprostem, majhnem svetu, pečejo kruh v pečeh na drva, orjejo njive s voli in praznujejo svoje praznike s dolgo tradicijo. Tako živijo že stoletja..

V prvih mesecih življenja tu, sem obiskala nekaj vasi, jezer in ledenikov. Večinoma sicer z avtom, saj se je sezona hajkov in obiska gora, ko sem se preselila v Mestio že končala. Pozimi se Svaneti prelevi v ledeno kraljestvo.

Na ture “hodijo” turni smučarji, pohodnikov pa ni. Razen kakšnih resnih alpinistov, ki lovijo lepo vreme brez sneženja. Vendar jih je malo.

Moj mož mi je zabičal, naj pozimi ne hodim sama v gozd. Zaradi volkov. Zaradi več metrov snega se zaradi pomanjkanja hrane priplazijo do vasi. In so lačni. Najprej mu nisem verjela, potem pa so v enem tednu v naši vasi izginili dve kravi, eno so našli napol pojedeno… To zgodbo vedno povem vsem tujcem, ki si pozimi zaželijo zimske avanture v divjino.

Seveda smo ljudje in naše izkušnje z naravo različne. Kar pa sem se do sedaj naučila je, da so kavkaške gore čisto drugačne od naših slovenskih Alp. Velikost Svanetija je 1/4 Slovenije. Ogromna površina mogočnih gora (najvišji vrh je Shkhara, gruzijska najvišja gora, ki meri 5210 m), globokih dolin, strmih pobočij in visokih prelazov. Pa nešteto ledenikov, ki celo leto napajajo deroče reke. Tu lahko res najdeš divjino. Tisto pravo, nedotaknjeno.

Sezona za hribe se pri nas spet začne maja, ko začne vse zeleneti in cveteti. Še vedno je nekaj gorskih prelazov in drugih popularnih poti zasneženih, zato se pravi poletni gorski turizem prične v začetku junija. Odvisno tudi od količine snega, ki ga je prinesla zima.

Na prvi daljši treking sem se prvič odpravila junija 2019 s slovensko skupino in mojim takrat bodočim možem. Še zdaj se spomnim navdušenja, ki me je prevevalo tisto jutro, ko smo štartali. Naslednje štiri dni sem uživala, kot še nikoli. Od Mestie do Ushgulija, najvišje ležeče stalno naseljene naselbine v Evropi, smo hodili po raju. 60 km raja. Ne pretiravam. Gorski velikani Kavkaza na vsakem koraku, ledenik tu, ledenik tam, prostrani gozdovi, majhne srednjeveške vasice, cerkvice sredi ničesar, radovedni obrazi domačinov, deroče ledeniške rečice in krave. Takrat sem turo odvodila s pomočjo Mateta, danes bi lahko že sama.

Junija se ne moreš nagledati zelenja in cvetočih gorskih rož, poletje ima svoj čar z hladnimi jutri in vročimi dnevi, jesen pa prinaša tisoč in eno barvo ter vonj po dolgi in mrzli zimi..

Ena od zanimivih izkušenj na poti večdnevnega trekinga je tudi spanje. Sicer veliko ljudi zagovarja kampiranje, tudi jaz ga obožujem. Ampak spanje v stari srednjeveški vasi sredi visokega Kavkaza, čisto ob ruski meji, na 2000 metrih nadmorske višine pa tudi ni kar tako. V manjših guesthousih ponujajo večerjo, nočitev ter zajtrk. Lahko tudi lunch paket. Nastanitev in hrana sta sicer zelo preprosta, vendar pristna.

Tudi sama si v prihodnosti želim stopiti na vrh vsaj enega od naših štiritisočakov, ki jih vsak dan opazujem ob pitju jutranje kave. Moj mož ob tej moji želji rahlo zavije z očmi, ampak me podpira. Tu v Svanetiju je rahlo nenavadno, da ženska hodi v hribe, kaj šele, da bi plezala na več tisočake.

Narava je zadnje leto počivala. Lansko leto smo poletje preživeli brez turizma, letošnje poletje bo mogoče 1/6 turizma iz leta 2019…Toliko je še neodkritega tu v mojem Svanetiju, da se veselim čisto vsakega poletja, ki bo še prišlo, da raziščem in doživim čimveč. Sama in skupaj z mojimi skupinami.