Patagonija in Ognjena zemlja

Slapovi Iguacu

Eden izmed novih sedmih naravnih čudes sveta! Morda ste videli fotografije. O tem celo prebrali. Morda ste že obiskali druge velike slapove. A verjetno še vedno ne veste, kaj pričakovati, ko se boste soočili z vsemogočnim slapom Iguacu, na meji argentinske pokrajine Misiones in brazilske zvezne države Parana.

Slap Iguacú je eden izmed najbolj osupljivih znamenitosti sveta. Čudite se verigi stotih slapov, ki se raztezajo skoraj 3 km, začutite silo kaskadne vode in grmenje slapov ter opazite divje živali. Tako vam bo obisk slapov za vedno ostal v spominu. Dodatna prednost je okolica: padci se razcepijo med Brazilijo in Argentino v velikem prostranstvu nacionalnega parka, večji del deževnega gozda je prepreden z edinstveno floro in favno.

Slapovi Iguacu so se leta 1984 uvrstili pod Unescovo svetovno dediščino. Leta 2011 pa je bil izbran za enega izmed zmagovalcev natečaja Novih sedem čudes narave. Zlahka je razbrati, zakaj nabira nagrade in priznanja. Sodeč po velikem številu obiskovalcev - več kot milijon letno - njegova moč ne kaže nobenega znaka oslabitve.

Nahaja se v enem izmed redkih preostalih celinskih pragozdov v Južni Ameriki, atlantskem deževnem gozdu, ki sta ga pametno ohranila tako Argentina kot Brazilija. Bujni, subtropski nacionalni park je zatočišče za več kot 2000 rastlinskih vrst, približno 400 vrst ptic, 80 vrst sesalcev in nešteto žuželk ter nevretenčarjev. Ta izkušnja iz džungle, čeprav na kratko, Iguazu Falls loči od bolj priljubljenega svetovnega tekmeca - Niagarskih slapov.

"Legenda o nastanku slapov pravi: Bog se je želel poročiti z domačinko Naipi, ona pa si te poroke ni želela. S kanujem sta skupaj z izbrancem Tarboo zbežala. Bog se je zaradi dogodkov močno razjezil in ločil reko Iguazu s tem, ko je ustvaril mogočne slapove in zaljubljeno dvojico ločil za vse večne čase."

Blog zapis: Patagonija

Naše potovanje na kratko

Obiščemo pa skrajno južni del Patagonije, ki je edinstven. V deželi, kjer ne zmanjka granitnih stolpov, kjer se bohotijo ogromni ledeniki z bratci jezeri in kjer še vedno najdemo neodkrita prostranstva smo izbrali pot, ki nas bo popeljala v najbolj slikovite konce sveta. V enem zamahu bomo začutili odmaknjenost in lepote nacionalnega parka Torres del Paine in divjost narave okrog Fitz Roja, z 3441 metri ena najvišjih gora Patagonije. Ob vsem tem pa ne bomo pozabili na lokalno kulturo, domačine in gurmanske specialitete območja. Potovanje je sestavljeno iz nekaj dnevnih izletov, ki so primerljive s srednje zahtevnimi turami v gorah. Začrtana pot nas bo varno vodila v najbolj divje predele območja, kjer nemalokrat sprošča energijo patagonski veter. Udobja bo ravno prav, doživetja pa precej. Potovanje je skrbno načrtovano in organizirano. Pestrost in drugačnost je glavno vodilo naše tritedenske pustolovščine v deželi granitnih stolpov, orkanskega vetra in pregrešno dobre govedine.

O Patagoniji

Patagonija je slikovita in obsežna regija na jugu Južne Amerike in obsega okrog milijon kvadratnih metrov površine. To območje je politično razdeljeno med Argentino in Čile, kjer večji del pripada Argentini. Meja med državama pa poteka prav po razvodnici med Atlantskim in Pacifiškim oceanom; prav po vršnih delih Andov. Prvotni prebivalci Patagonije so bili iz plemena Mapuče že 500 let pred našim štetjem. Danes prevladujejo potomci Špancev, Angležev, Nemcev in tudi Jugoslovanov.

Za Patagonijo so značilni zelo močni zahodni vetrovi, ki iznad Pacifiškega oceana prinašajo vlažen zrak. Na gorski pregradi Andov se tako sprosti največ padavin: tudi do 7000 mm/leto. Bolj se bližamo vzhodu, manj je padavin in tukaj se srečamo s sušno in vetrovno Patagonsko stepo. Zahodna in deloma vzhodna pobočja Andov pokrivajo gozdovi. Najpogostejše so različne vrste južne bukve. Med živalskimi vrstami velja omeniti guanake, ki spadajo v družino kamel, njihovi bolj poznani sorodniki pa so lame, alpake in vikunje v severnih andskih državah, pume ter različne vrste ptic, ki se zadržujejo predvsem ob obalah oceanov ter jezer. Narava v Patagoniji oživi predvsem v kratkem poletju, ki traja od decembra do marca.

Zapis s potovanju po Patagoniji

Avtobus je že ves dan požiral kilometer za kilometrom. Ob enakomernem tresenju in glasbi na ušesih sem dremal in vsake toliko pogledal skozi okno. Pokrajina se ni spremenila niti za odtenek. Povsod neskončna travnata ravnina, nekaj od vetra ukrivljenih dreves in blagih gričev. Kje sem, na Marsu? Ne, v Patagoniji, mistični deželi, ki se razprostira v Argentini in Čilu, južno od reke Colorado. Dežela je po večini neskončno ravna, pusta in zelo redko poseljena – na kvadratni meter dežele pride samo pet prebivalcev. A nekaj nas zelo dobro ve, da se na koncu te puste ravnine vzdigujejo oblaki in, da se v teh oblakih skrivajo drzne, včasih strah zbujajoče in včasih najlepše gore na svetu – Patagonski Andi. Zaradi teh čudovitih gora se nekateri tja vračamo leto za letom, kljub slabemu vremenu, ki je ena izmed njihovih poglavitnih značilnosti. Človek, ki pride tjakaj zaradi gora, potem odkrije še druge stvari, ki neskončno vabijo. Med njimi sta prijazni in živahni temperament južnoameriških ljudi, s katerim sta povezana za naše uho prijetna glasba in za naš želodec najboljša hrana na svetu, ter čudovita narava, ki vedno znova preseneti.

REZERVATI DIVJE LEPOTE

Ob zalivu La Ultima Esperanza, kjer je pomorščak Juan Fernández Ladrillero položil “zadnje upe” da najde Magellanov preliv, naj leži mesto Puerto Natales. Lepo mestece opravlja funkcijo vhoda v eno največjih naravnih znamenitosti v Južni Ameriki – nacionalni park Torres del Paine, ki se nahaja dobrih 100 kilometrov severno. Ravno pokrajino nenadoma prekinejo dih jemajoči skalni stolpi, ki s svojimi drznimi oblikami dobesedno prebadajo nebo. Stolpe je izoblikoval Južni led – Hielo Sur, ki je v zadnji ledeni dobi pokrival celotno pokrajino razen najvišji točk. Sedaj so od velikega ledenika tamkaj ostali štirje manjši, ki se končujejo in lomijo v čudovitih turkizno modrih jezerih. Vse to je že kmalu začelo privabljati številne avanturiste, in kasneje pohodnike. Pred razglasitvijo nacionalnega parka leta 1959 bila narava v parku izpostavljena nekontroliranim posegom kateri so se vrstili vse do razglasitve zaščite UNESCA leta 1979. Od takrat dalje je vsakršno gibanje po parku miroljubno nadzorovano s parkovnimi “ rangerji”. Upravičeno, a morda celo premalo strogo saj je lansko leto prišlo do velikega požara prav v osrčju parka. Češkemu pohodniku, ki se je izogibal predvidenim tabornim prostorom je ob kuhanju juhice “uspelo” požgati nekaj kvadratnih kilometrov parka.

Poglavitni mik nacionalnih parkov v Patagoniji za pohodnike so številne možnosti za treking, ki sodijo med najlepše na svetu. Okoli celotnega masiva Paine vodi znani Paine Cirquito, ki se ga da kombinirati ali krajšati s čudovitimi manj znanimi potmi, znanimi le gaučotom in alpinistom.

NARODNI PARK LOS GLACIARES

Je najbolj znani park v Argentini in premore večino atrakcij zaradi katerih bi popotnik prišel v južni del Argentine. Tam so slikovite gore, ki bi jih utegnil prepoznati tudi laik. Fitz Roy in Cerro Torre sta glavna v prenekateri alpinistični pripovedki in to ne brez razloga. Strme granitne stene, ki so pri Cerro Torreju ozaljšane še z ledeno prevleko, ki jo prinese ledeni zahodni veter iz Celinskega ledu, spadajo med najbolj cenjene alpinistićne cilje na svetu. Vsako leto si tukaj brusijo zobe številni alpinisti iz celega sveta. Bolj miroljubna zanimivost je eden redkih še vedno rastočih ledenikov v teh koncih – ledenik Perito Moreno. K njemu se od oktobra do marca zgrinjajo gruče obiskovalcev iz celega sveta. Le teh je vsako leto več. Posledica padca cen v Argentini zaradi zloma monetarne politike pred nekaj leti ter zgoraj omenjeni atributi dežele je tudi razlog za stalno rastoči obisk.

RAJ NA ZEMLJI…

… za mesojede in nočna mora za vegetarijance, brez dlake na jeziku objavljajo pisani vodniki za Argentino in Patagonijo. Zares, ponudba mesa, posebno govejega in ovčjega je neizmerna in raznolika. Argentinska govedina velja za najboljšo na svetu. Domačini hitijo zatrjevati, da je to zaradi naravne krme, ki se nahaja v neskončnih stepah in pampah. Verjetno je res saj se zrezki resnično topijo v ustih. Severa, če je pripravljen apunto ali jugoso Dobra je tudi jagnjetina in ovčetina, ki jo Patagonci najraje pripravljajo kot asado po receptu gaučotov. Celo ovco razpnejo nad ognjem na kovinskemm križu. Meso se peče počasi nekaj ur, ves čas pa zanj skrbi asador – glavni roštiljar. Ob tem ne gre brez vina! Argentinsko vino, posebno tisto iz področja Mendoza, kjer trta uspeva tja do višine 1000 metrov nad morjem, etnologi uvrščajo v najvišji razred. Z vinom se bahajo tudi Čilenci, ki pa ga pijejo raje, ob ribjih jedeh kot ob govedini. Kar je v Argentini goveje in ovčje meso, so v Čilu ribe in morska hrana.

BARILOČE

Mesto Bariloče na severu argentinske Patagonije ni niti najmanjša izjema. Kakršnakoli je že človekova prehrambena usmerjenost prav vsak bo navdušen bodisi nad čudovito naravo ali nad možnostmi za športno aktivnost v okolici Bariloč. Številna čudovita jezera s čarobnimi otočki in zalivi bodo vzela sapo tudi najbolj razvajenemu estetu. Po jezerih se vozijo čolni in surfi, ob jezerih se sončijo kopalci, nad jezeri se dvigajo gore katere pozimi predstavljajo eno najboljših smučišč v Južni Ameriki, poleti pa postanejo poligon številnih plezalcev in pohodnikov. Niti malo se ni cuditi zakaj se je tukaj zbralo toliko Slovencev. Trenutno jih v Bariločah živi okoli dvesto. So zgledno organizirani, imajo svoje planinsko društvo, svoj bivak Pod skalco. Jezero na planoti Frey se imenuje Laguna Tonček po Tončku Pangercu, ki se je pred desetletji ponesrečil pri drznem poizkusu vzpona na Paine Grande v skupini Torres del Paine. Nedaleč stran se nahaja strmi Campaille Esloveno – Slovesnki zvonik, ki slovi po zelo lepih plezalnih smereh. Nad Bariločami se nahaja Valle Esloveno – slovenska dolina. Skratka Slovenske sledi in besede praktično na vsakem koraku.

Patagonija in alpinizem

Zgodovina plezanja v tamkajšnjih gorah se je resneje pričela sredi prejšnjega stoletja. Najprej so bili v igri prvi pristopi na najpomembnejše patagonske gore in v tej tekmi so sodelovale le takrat alpinistično najmočnejše države; Francija, Italija in Anglija. Kasneje so prišle v ospredje stene in tedaj se pojavijo na sceni tudi Slovenci. In to ne bežno ampak z vso silo. V praktično vseh najpomembnejših patagonskih stenah je zarisana vsaj ena Slovenska smer. Mnoge med njimi so še neponovljene in vzbujajo občudovanje v svetovni alpinistični areni.

Danes področje okoli El Chaltena dobiva v alpinističnem smislu precej alpsko podobo. Veliko število plezalcev, si lahko v El Chaltenu, ki se nahaja le nekaj ur iz baznih taborov, plezalci privošči povsem dolinsko razvajanje ob vseh lokalih, trgovinah barih, in internetu. V Torres del Paine je drugače. Premišljena oskrba v 100 kilometrov oddaljenem Puertu Natalesu je nujna. Alpinistična scena je bolj odpravarska saj v bližini ni dobro oskrbljenega kraja. Plezalcev je precej manj, le okoli 10 do 15 med tem, ko se jih v področju Los Glaciares zvrsti preko cele sezone več kot petdeset. V argentinski Patagoniji so stene bolj ali manj obdelane, v Painah pa je še nekaj velikih a zelo težkih sten, ki še čakajo na prvi vzpon predvsem v Južnem stolpu Paine in Amlmirante Nietu. Na najvišji gori parka, gori himalajskih razšežnosti, Paine Grande (3050 m) sta bila opravljena le dva vzpona na glavni vrh, preko 2000 metrov visoka ledno kombinirana stena pa še čaka na prve junake. Plezalec, ki si želi prijetne družbe alpinistov iz vsega sveta in plezanja v elitnih gorah bo šel na jug Argentine kdor pa si želi za odtenek bolj pristnega odpravarstva in išče v alpinizmu pionirski duh temu bo skupina Paine bolj všeč.

Kakorkoli že, stara patagonska legenda pravi, da kdor poje preveč calafat, borovnicam podbnih sadežev, se bo tjakaj še vračal. Upam si trditi, da se bo vsakomur, ki bo te kraje obiskal bodisi kot popotnik, pohodnik ali plezalec, želja po vrnitvi pojavila tudi brez slastnih plavih jagod …