kočna
kočna

Jezerska Kočna, zimski vzpon in smučanje

Zimska Kočna z juga po najkrajši in najbolj logični smeri je precej kompleksna in dolga tura. Pot iz Suhega dola v Spodnje Dolce je zavita in skrivnostna, prav svojevrsten prehod je to. S snegom zaliti Zgornji Dolci so vedno čarobni, vršne strmine pa praviloma odete v bele okraske, kot kakšna novoletna jelka.

Z Martinom, mojim starejšim sinom, se po dolgem, dolgem času znova odpraviva na skupno pustolovščino. Tokrat na zimsko Kočno. Štart ob šestih zjutraj pri meni na kavici. Takoj me spravi v dobro voljo, ko pride celo nekaj prej, predvsem pa, ko vstopi v kuhinjo že kompletno opremljen v gojzarjih, cepinom v roki in s čelado na glavi. Ob taki pripravljenosti vem, da bo šlo vse tekoče in po planu, na polno, kot se reče. In res, nekje na dobri polovici poti mi Martin uide naprej. Mudi se mu, ob dveh ima masažo, naročil si jo je za po turi, pa kaj si ta generacija privošči! Seveda je ura popolnoma nerealna, kar kmalu spozna tudi sam. Kot tudi, da višinski metri niso povsod enaki, da so odvisni od zahtevnosti terena in da tekaški rezultati na Stravi niso povsem primerljivi z gorniškimi. No, v zadnjem strmem delu znova pridem k sebi in se mu priključim, da slučajno ne bi bil jaz kriv za odpadlo masažo …

Zimski vzpon na Jezersko Kočno
Zimski vzpon na Jezersko Kočno – vris poti
Na vrhu razmere za smučat niso najboljše, precej trdo in razdrapano je. Običajno začnem 10 m pod vrhom, pod vršnim kaminčkom. Tokrat ne najdem pravega poguma in začnem nižje. Vseeno, čakalo me je veliko dobrega smučanja vse do višine 1300 m in povsem zadovoljen sem, ko prideva do avtomobila pri Suhadolniku. Enako Martin, če ne še bolj. In samoumevno je vprašanje: “Kaj je naslednja?”
…..

Blog zapisi: