Kirgizija – prava nomadska avantura
Kirgizija – prava nomadska avantura

Kirgizija – prava nomadska avantura

Stojim na Brniku in opazujem ljudi, ki z majhnimi in velikimi kovčki prihajajo na letališče. Naslonjena sem na svoj veliki nahrbtnik in čakam, da mi Srečo pripelje satelitski telefon. Na listek nakracam “Lifetrek” in v pričakovanju čakam na skupino. Ob vsakem stisku rok imam boljši občutek, da bo letošnja Kirgizija nepozabna. Delo vodnika je lahko včasih precej naporno in nepredvidljivo, ponavadi dobiš skupino ljudi, ki se med seboj ne poznajo, so različno stari in imajo različna pričakovanja. Moja vloga je torej jasna. Pričarati nepozabno doživetje za prav vse udeležence.

Ko oddam nahrbtnik, začutim, da sem pripravljena na vse. V Kirgiziji sem bila že šest let nazaj, prav tako s skupino. Takrat še brez obveznosti, tokrat pa ob črni kavi pred letom razmišljam o moji tamali, ki bo prvič brez mene tako dolgo. Pred vkrcanjem na letalo se s skupino končno vsi ujamem in se dogovorimo, kako bo potekala pot do Bishkeka. Tokrat sem ubrala novo metodo pomnjenja imen, in še predno vzletimo,  poznam vsa. Prvi let do Istanbula mine hitro, tudi transfer preživimo. Na drugem letu smo že prava kompanija. Ob pristanku v Bishkeku,  si uro prestavim za štiri ure naprej, kazalci kažejo eno ponoči.

Na prihodih nas s precej lepšim napisom “Lifetrek” pričaka naš lokalni vodnik Arstan. Poznam ga že od prvega obiska Kirgizije, ko sva oba skupaj prvič vodila skupino. Kljub pozni uri, je zunaj prijetno toplo, počakamo, da naša voznika in Arstan res počasi naložijo prtljago, stisnemo prvo skupinsko sliko, ki je postala ena mojih ljubših tega potovanja, in se posedemo na bus, ki nas bo spremljal naslednji 14 dni in 1500 kilometrov. Naše še glave so še precej sveže,  ob kratki vožnji do prve nastanitve se trudimo s prebiranjem napisov ob poti. V Kirgiziji imajo dva uradna jezika, kirgiščino in ruščino, pišejo pa v cirilici. Večina skupine gre počivat, preostali se še malo podružimo. Ob petih zjutraj me zbudi lajanje, sosedov pes je neusmiljen do nas, vrlih popotnikov, ki bi radi ulovili par ur spanja pred novim napornim dnevom. V jedilnici pozdravim kirgiško ekipo, ki že pije črni čaj. Pripravim si kavo, ki sem jo privlekla s seboj in jo spijem v prijetni jutranji vročini na terasi. Skupina se zbere na zajtrku, jaz pa se lotim plačevanja sob. Šefica mi prevaja iz ruščine v nemščino,  ravno dovolj razumem rusko in jo pustim živeti v prepričanju, da znam nemško. Ni zadovoljna, ker ji dam denar v majhnih dolarskih bankovcih, skrbi jo da so ponarejeni. Končno se dogovoriva,  sledi mi v sobo, ko grem po nahrbtnik in me prepričuje,  naj ji dam oceno 10 na bookingu. Končno mi uspe priti nazaj v avlo. Dvakrat me še objame in končno sedimo na busu. Zamenjamo denar in se odpravimo proti Karool Dobu v nacionalni park Chon Kemin. Po prvih nekaj kilometrih ceste, nas čaka prvi makedam. Obnavljajo avtocesto, vročina narašča in začne se borba z šoferjem za klimo, ki jo naš avtobus ima, ampak je naši kleni kirgizi ne znajo uporabljati.  Klima na polno z odprtimi sprednjimi okni in prašnim makedamom pomeni, da bomo prah imeli tudi za zobmi…

Na poti smo že skoraj dva tedna. Preživeli smo deževen treking na vzhodu države, igrali smo nogomet ob jezeru Son Kul na 3000 metrih, prevozili smo nešteto prašnih cest in opazovali črede konj na neskončnih travnikih. Čaka nas še zadnja velika avantura tega potovanja, pred odhodom v Bishkek in domov. Vzpon na Panda pass ni mačji kašelj. Za ta divji dan je predvidena ježa do prelaza Panda, potem pa še vzpon na bližnji vrh, ki se dviga na 4200 metrih na meji med Kirgizijo in Kitajsko. Gor sem bila že šest let nazaj, s konjem seveda in med dolgimi urami vožnje skozi kirgiško pokrajino proti Tash Rabatu dobimo idejo, da bi nas nekaj šlo peš. Po dogovoru z Arstanom se nas za to odloči šest. Ob spremljanju vremenske napovedi, kar je zaradi slabega intereneta sicer težko,  sem optimistična, da nas v Tash Rabatu naslednji dan čaka sonce. Zvečer se pogovarjam z lastnikom kampa, kjer smo nastanjeni, ki pa mi na vprašanje, kakšno bo jutri vreme, suvereno odgovori, da bo deževalo. Naslednje jutro sem se zbudila ob pol šestih in šla na stranišče, ki je nekje 200 metrov od hiše. Seveda je deževalo. Vzela sem že skoraj prazen paket kave in malo posedela na hodniku pred sobami in v glavi mešala misli in ustvarjala scenarije. Nekaj nas gre peš. Zeblo nas ne bo. Bo preveč nevarno? Ostali gredo s konji. Zeblo jih bo. Je vredno? Prikaže se Uroš in greva na kavo. Čas do zajtrka mine, naberemo se v jedilnici in se kar malo prestrašeno gledamo. Morala je precej na psu. Prikaže se Arstan, pozdravi in se zmuzne k šoferjem v drugo sobo. Zakorakam za njim, se naslonim na mizo in ga vprašam: “What do we do?” Pogleda me in z mirnim glasom, kot da mi razlaga neke nepomembne zadeve, reče: “In Soviet time they said-Lets complete the plan.” To je vse kar sem rabila. Grem k skupini, ponovim Arstanove besede in morala se dvigne v nebo. Z nasmehom se pripravimo in dogovorimo, da gremo “probat”. Zadaktejpam si zokne, oblečem palerino, stisnemo še eno fotko in gremo. Nas 6 peš, ostali s konji. Sledi epsko popotovanje ob in čez reko, vzpon preko prepadov po pašnikih, kjer pustimo dva člana, ki se zaradi višine obrneta. Prečimo potok in potem v nerealnem tempu v hrib. Kar med hojo pojem pest datljev, cuker direkt v žilo in se še malo nacejam z vodo. Slečemo si palerine, saj nam postane vroče. Vsake toliko pogled usmerim nazaj, Milan nam vztrajno sledi. Trudim se še nekaj klepetati, pa me Vida in Uroš rahlo ignorirata. Vsak bije svojo bitko. Žulj na desni tetivi boli, peče, nabija. Misli usmerim v hojo. Dogovorili smo se, da se ob treh popoldne obrnemo, tudi če ne bomo na vrhu. Mrzlo postaja, mi pa grizemo. Samo naprej. Pred nami zagledamo jahaško ekipo, ki se spušča peš, konje za njimi vodi lokalni vodič. Strmo postaja. Tako sem osredotočena na hojo, da se spomnim samo hitrih pozdravov jahačev in Arstanovega začudenja, da smo že tako visoko. Povem mu, naj po poti pobere Jana in Betko. Spusti se megla. Vidimo samo slab meter pred nami. Tu pa tam prileti tudi nekaj snežink. Na sedlu se začnemo vzpenjati po serpentinah proti prelazu. Ko ura pokaže 4000 metrov nad morjem se objamemo in že razmišljamo o vrnitvi, ko se odpre pogled na prelaz in gremo še 100 metrov višje. Pride še Milan, sledi požirek konjaka in potem se začnemo spuščati. Kitajske nismo videli, smo jo pa vohali.
Tista fotka, ki smo jo posneli na vrhu je meglena. Dobesedno. Pot navzdol tudi. Hitro se spustimo, tempo narekuje Vida, fanta pa nama nekako sledita. Na sredi poti na neskončnih travnikih občudujemo čredo jakov, iz tisočerih lukenj nas opazujejo radovedni svizci. Ko se privalimo do glavne reke smo blatni in utrujeni. Iz nahrbtnika privlečem vrečko pistacij, ki jih takoj zmanjka. Čaka nas še lažji, ravninski del poti nazaj do tabora, ki pa je za naše razbolele noge najtežji. 8 kilometrov razmočenega terena ob reki, ki se razvleče v neskončnost. Reko moramo nekajkrat prečiti po spolzkih skalah, zraven pa malo filozofiramo. svizci se nam zdijo vedno bolj radovedni in vsiljivi, ali pa se nam samo že malo meša od utrujenosti. Vmes končno posije še sonce, ki ga je vremenska napoved napovedala že za dopoldne. Obrnemo se in opazujemo osončene vršace, kjer smo se le nekaj ur nazaj prebijali skozi meglo. Čudoviti so. Končno se prebijemo do Tash Rabata, starodavne postojanke na svilni poti, od koder v daljavi že vidimo bele jurte v našem taboru.. Sonce že pošteno pribija in ko pridemo v tabor, nas preostali člani ekipe pričakajo z nasmehom in objemi. Ožbej stisne zmagovalno fotko, mi pa si gremo pogret razbolele kosti v savno. Ponosna sem na čisto vse iz skupine, pohodnike in konjenike ter na dekleti, ki sta se odločili dan preživeti v taboru ob dobri knjigi. Pa na Arstana, ki nas je prisilil, da smo kljub dežju ustvarili nore spomine.
In vsako tako potovanje niso samo ogledi in štampiljka v potnem listu, ampak ljudje in trenutki, ki jih skupaj ustvarimo in doživimo.