Stojim na Brniku in opazujem ljudi, ki z majhnimi in velikimi kovčki prihajajo na letališče. Naslonjena sem na svoj veliki nahrbtnik in čakam, da mi Srečo pripelje satelitski telefon. Na listek nakracam “Lifetrek” in v pričakovanju čakam na skupino. Ob vsakem stisku rok imam boljši občutek, da bo letošnja Kirgizija nepozabna. Delo vodnika je lahko včasih precej naporno in nepredvidljivo, ponavadi dobiš skupino ljudi, ki se med seboj ne poznajo, so različno stari in imajo različna pričakovanja. Moja vloga je torej jasna. Pričarati nepozabno doživetje za prav vse udeležence.
Ko oddam nahrbtnik, začutim, da sem pripravljena na vse. V Kirgiziji sem bila že šest let nazaj, prav tako s skupino. Takrat še brez obveznosti, tokrat pa ob črni kavi pred letom razmišljam o moji tamali, ki bo prvič brez mene tako dolgo. Pred vkrcanjem na letalo se s skupino končno vsi ujamem in se dogovorimo, kako bo potekala pot do Bishkeka. Tokrat sem ubrala novo metodo pomnjenja imen, in še predno vzletimo, poznam vsa. Prvi let do Istanbula mine hitro, tudi transfer preživimo. Na drugem letu smo že prava kompanija. Ob pristanku v Bishkeku, si uro prestavim za štiri ure naprej, kazalci kažejo eno ponoči.
Na prihodih nas s precej lepšim napisom “Lifetrek” pričaka naš lokalni vodnik Arstan. Poznam ga že od prvega obiska Kirgizije, ko sva oba skupaj prvič vodila skupino. Kljub pozni uri, je zunaj prijetno toplo, počakamo, da naša voznika in Arstan res počasi naložijo prtljago, stisnemo prvo skupinsko sliko, ki je postala ena mojih ljubših tega potovanja, in se posedemo na bus, ki nas bo spremljal naslednji 14 dni in 1500 kilometrov. Naše še glave so še precej sveže, ob kratki vožnji do prve nastanitve se trudimo s prebiranjem napisov ob poti. V Kirgiziji imajo dva uradna jezika, kirgiščino in ruščino, pišejo pa v cirilici. Večina skupine gre počivat, preostali se še malo podružimo. Ob petih zjutraj me zbudi lajanje, sosedov pes je neusmiljen do nas, vrlih popotnikov, ki bi radi ulovili par ur spanja pred novim napornim dnevom. V jedilnici pozdravim kirgiško ekipo, ki že pije črni čaj. Pripravim si kavo, ki sem jo privlekla s seboj in jo spijem v prijetni jutranji vročini na terasi. Skupina se zbere na zajtrku, jaz pa se lotim plačevanja sob. Šefica mi prevaja iz ruščine v nemščino, ravno dovolj razumem rusko in jo pustim živeti v prepričanju, da znam nemško. Ni zadovoljna, ker ji dam denar v majhnih dolarskih bankovcih, skrbi jo da so ponarejeni. Končno se dogovoriva, sledi mi v sobo, ko grem po nahrbtnik in me prepričuje, naj ji dam oceno 10 na bookingu. Končno mi uspe priti nazaj v avlo. Dvakrat me še objame in končno sedimo na busu. Zamenjamo denar in se odpravimo proti Karool Dobu v nacionalni park Chon Kemin. Po prvih nekaj kilometrih ceste, nas čaka prvi makedam. Obnavljajo avtocesto, vročina narašča in začne se borba z šoferjem za klimo, ki jo naš avtobus ima, ampak je naši kleni kirgizi ne znajo uporabljati. Klima na polno z odprtimi sprednjimi okni in prašnim makedamom pomeni, da bomo prah imeli tudi za zobmi…