ZOPET SMO OBISKALI BOLGARIJO IN NJENE GORE
5.-13. julij 2014
V okviru naših enotedenskih spoznavanj evropskih gorstev smo tudi letos obiskali Bolgarijo in obiskali tri gorske skupine: Vitošo, Pirin in Rilo. Program je že utečen, vendar Bolgarija še vedno preseneča. Kar pridni so pri izboljševanju infrastrukture, zlasti v zimskošportnih centrih, glavno mesto Sofija in črnomorska obala pa sta bili že tako znani od prej.
Letos se nas je zbralo za manjši avtobus, tudi tokrat nas je vozil naš nepogrešljivi in šegavi Ferdo. Sobota je bila v znamenju selitve narodov proti Makedoniji, Turčiji in še kam, temu primeren je bil čakalni čas na hrvaško-srbski meji. Korektni so bili sicer na obeh straneh, vendar smo take postopke že malo pozabili. Potem je pa steklo in mimo Paračina smo bili kmalu v Felix Romuliani, kjer je bil rojen rimski vladar Galerij. Vladar je kar nekam v senci bolj poznanih Dioklecijana in Konstantina Velikega, ki je bil rojen v antičnem Nišu. Na stara leta je želel živeti v veliki »vikendici«, vendar mu to ni bilo dano. Samo pokopali so ga na hribu nad Gamzigradom, kot kraj imenujejo Srbi. Kraj je bil uvrščen v Unescovo svetovno kulturno dediščino. Blizu je Zaječar, kjer prespimo.
Srbsko-bolgarsko mejo prestopimo v Vrški Čuki, brez gneče in nervoze in vožnja po odmaknjeni pokrajini do Belogradčika mine s spoznavanju podeželja. Opažam, da se obdelan svet povečuje iz leta v leto. Nad mestom in v okolici so številne tvorbe iz obstojnega peščenjaka, ki so vredne ogleda, zraven pa je še ohranjena trdnjava, ki je bila večkrat obnovljena. V samem Belogradčiku se tudi že pozna vpliv turizma, obnavljajo ulice, ponudba spominkov…Do Sofije je še slabih dvesto kilometrov in ker je lepo vreme, se zapeljemo čez Staro planino ali Balkan in to čez prelaz Petrohan. Če je verjeti, tu prodajajo najboljši jogurt. Posledic ni bilo! Sledi še spust v dolino in začne se ogledovanje Sofije., cerkvi Aleksandra Nevskega, zgrajene v spomin na ruske vojake pri osvobajanju Bolgarije izpod turškega jarma, in Sv. Sofije z non-stop porokami, nedelja je in bolšjak s starimi harmonikami, ikonami, rdečearmejskimi deli uniform, itd. Kar prileže se nastanitev v hotelu, s katerega je lep razgled na Vitošo, naš prvi planinski cilj, in mesto.
Jutro sicer ne obeta lepo vreme, vendar ko se pripeljemo do Aleka, zimskošportnega centra, ki pa ga je čas povozil, se izboljša. Po pripravah se zagrizemo v pobočje z udobno stezo in na robu smučišča že ugledamo cilj, Rdeči vrh, ki je z 2290 metri najvišji vrh Vitoše. Pot ni več strma in kmalu smo pred kočo, ki jo ovijajo megle. Takšno vreme je tu običajno, redkokdaj sem tu imel jasnino. Koča je skromna, a oskrbovana in z nizkimi cenami. Ker nas čaka še obilo dela v dolini, se poslovimo, si mimogrede ogledamo zanimiv geološki pojav, kamenite reke z večjimi in manjšimi granitnimi balvani so še danes uganke, kako so nastale. Teorij je veliko. V Aleku se prileže Zagorka, eno od mnogih vrst piva, čeprav je Bolgarija pravzaprav dežela vina. V vznožju Vitoše je naš cilj Narodni muzej, ki se ponaša z bogatimi zbirkami od prazgodovine do Tretje bolgarske države. Ponos muzeja so čudoviti zlati izdelki Tračanov, ki so jih našli v grobnicah v Kazanlaku in okolici. Tam pridelujejo tudi znano rožno olje. Rimljani, Bizantinci, Bolgari, Turki in še kdo so obiskovali in vladali na temu področju. Popoldne nas čaka ogled političnega središča Sofije z monumentalnimi zgradbami iz komunizma in kraljevega obdobja. Še menjava straže pred predsedniško palačo, ostanki rimske Serdice ter cerkve Sv. Nedelje, patriarhalne cerkve bolgarske pravoslavne cerkve. Večer zaključimo z večerjo z bolgarskim pridihom.
V torek se premaknemo v JZ del Bolgarije, v Pirinsko Makedonijo. Dolina Strume, ki se izliva v Egejsko morje, je obdelana, vedno več je sadovnjakov in vinogradov. Za Vitošo sledi gorovje Rile, ki sicer spada pod Rodope in meri kot tisoč km2, večino spada v narodni park. V osrčju gorovja je znameniti Rilski samostan, ki je v zgodovini Bolgarov odigral pomembno kulturno vlogo. Začetki segajo v 10. stoletje, ko je tu deloval Sv. Ivan Rilski, puščavnik in »čudotvorec«, kot mu pravijo Bolgari. Žal je prvotni samostan iz 14. stoletja pogorel, obnovljen je bil sredi 19. stoletja in je tudi uvrščen v Unescovo dediščino. Zgledno je vzdrževan, aktivnih pa je le še 10 menihov. Za zaključek se podamo še v zatrep doline, kjer je v votlini prebival svetnik. V nekdaj odmaknjeni dolini je sedaj nekaj hotelov, penzionov in gostiln s pestro ponudbo. Popoldne pridemo v Bansko, vodilno zimskošportno središče. Mesto je kar prehitro zraslo in premore več kot 120 hotelov, ki pa se napolnijo zgolj v zimski sezoni. Glavna ulica Pirin v juliju ni živahna, veliko trgovin je zaprtih, prijetneje je v starem mestnem jedru okrog cerkve in trgu. Mehane, gostilne v slogu bolgarskega preporoda iz 19. stoletja, pričajo o nekdanji blaginji trgovcev, rezbarjev in slikarjev ikon. Nastanimo se v aparmajskemu hotelu, ki ima bazena, savne in druge dodatne storitve.
Zgodaj zjutraj se mimo smučišč odpeljemo na Banderico, ki je izhodišče za najvišji vrh Pirina-Vihren, ki je visok 2914 metrov. Kljub hladnemu jutru ne manjka napadalnih komarjev, ki nas spremljajo do bližnje koče in še višje na vzhodna pobočja gore. Pot je sprva strma, potem pa bolj slikovita do grebena. Zadnji del poti poteka po južnem pobočju in tri ure rabimo od koče do vrha. Vreme je lepo, le posamezne megle lebdijo po okoliških hribih. Letos je manj snega kot v prejšnjih letih, le ostanek snežne strehe še vztraja na vršnem grebenu. Ker je vreme stabilno, se spustimo na severno stran, pot terja večjo pazljivost, nižje pa hodimo skozi pravi botanični vrt. Obilje cvetja in stari bori poživljajo pokrajino prav do Banderice. Ob povratku s ceste dobro vidimo proge, namenjene svetovnemu pokalu, v ciljni areni pa je tudi strelišče za biatlon. Smučišča so umetno zasnežena in se lahko s smučmi pripeljete tako rekoč v središče Banskega. Ni odveč povedati, da je celotno pirinsko gorstvo pod Unescovo zaščito, morda je to tudi izziv za naše lobiranje za Triglavski narodni park.
Četrtek je namenjen izletu v skrajni JZ del Bolgarije, kjer pretežno živijo Pirinski Makedonci. Skupna zgodovina z Bolgari še danes vnaša dileme o jeziku, zgodovini, revolucionarjih, ki so bili skupni boj proti Turkom, balkanskih vojnah, nacionalizmu in drugem. Seveda odvisno, s katere strani zadevo opazujete. V teh krajih se je rodil Tračan Spartak, ki je kot vodja upornih sužnjem zamajal rimski imperij, to je tudi vinorodna pokrajina z močnimi rdečimi vini. Melnik je najmanjše bolgarsko mesto, ki danes živi od turizma, včasih pa so tu grški trgovci trgovali z vinom. Odpravimo se po ozki dolini med peščenjakovimi tvorbami do skromnega samostana Rožen, ki skriva veliko dragocenih fresk in ikon. Šofer Ferdo nas pričaka pred samostanom in nas odpelje do nove vinske kleti nad Harsovom. Moderna klet in tehnologija sta porok za dobro odnegovana vina, lastnika žal ni doma, vendar tudi mlada gostiteljica dobro opiše lastnosti vin. Še zadnji postanek v toplicah Sandanski in dan končujemo v naši stari bazi, v hotelu v Samokovu.
Naslednji dan se zapeljemo v bližnji Borovec, da nas žičnica odpelje na Jastrebec, dobrih 2300 metrov visoko. Od tu je tri ure hoje na najvišji vrh Balkana, Musala meri 2925 metrov. Pot gre sprva zložno do prve koče Rila, ura hoje je sprehod in ogrevanje za naslednji etapi, prva do koče na višini 2700 metrov in druga do vrha. Od koče Rila je pot slikovita, mimo jezer, na stotine jih je v bolgarskem gorskem svetu. Zadnja etapa vodi po dobro nadelani poti. Varovanje služi le za zimske vzpone. Izpred koče na vrhu je lep razgled po Rili, zlasti Maljovica izstopa z markantnimi oblikami, pa na Pirin, Staro planino in Vitošo, ter na vzhodu na gozdnate Rodope. Dobro se odpočijemo, potem pa samo navzdol, kajti z vzhoda nastajajo kumulusi, ki obetajo kakšno nevihto. In res, tik pred kočo Rila se ulije, vendar tudi hitro mine in v soncu pridemo do zgornje postaje na Jastrebcu. Borovec je turistično naselje, manjše kot Bansko, pa vendar ima kar nekaj lepih prog. Še Pamporovo v Rodopih konkurira kot poznano smučišče, kjer še vedno poslovno deluje doslej najboljši bolgarski alpski smučar Popangelov. Tudi turni smučarji imajo v Bolgariji številne cilje. Zadnja večerja v Bolgariji.Sobota mine v vožnji proti srbski meji, kjer porabimo manj časa, na srbski strani pospešeno grade avtocesto od Niša proti meji. Ker imamo še nekaj časa, se odpravimo na Avalo do spomenika neznanemu srbskemu junaku, hrvaški kipar Ivan Meštrović je izdelal mavzolej, ki pa je delno poškodovan, rezultat Natovih napadov. Novi TV stolp ki je postavljen severno od porušenega, nudi lep razgled proti Fruški gori, Donavi in Šumadiji. Beograd si ogledamo le informativno, večerjamo v restavraciji v bližini Merkurja in potem nas je čakala še vožnja proti Sloveniji, kamor pridemo v jutranjih urah.
To je le kratek opis, udeleženci imajo zagotovo še druge zgodbe in izkušnje, vsekakor pa si Bolgarija zasluži obisk, ima še veliko zgodovine, nekdanje prestolnice, črnomorsko obalo in obilico vrhov.
Pripravil: Janez Pretnar
