Treking nostalgije, avgust 2016

Konec avgusta se je iz Črne gore vrnila skupina planincev, ki je obiskala najpomembnejše gorske skupine, zraven pa še spoznavala črnogorske naravne in kulturne znamenitosti.
Potovanje se je začelo z vožnjo čez Hrvaško in Bosno do mejnega prehoda Šćepan polje, ki ga poznajo mnogi Slovenci, ki so splavarili na reki Tari. Mejne formalnosti so bile hitro opravljene, presenečenje pa je bila dolga nasprotna kolona vozil, dolga nekaj kilometrov. Koliko časa so čakali turisti, večina iz Bosne in Hercegovine, je uganka. Dolg dan smo zaključili v Trsi nad Pivskim jezerom v Durmitorju.
Jutro je bilo lepo s pogledi proti Magliću in ta dan se je skupina povzpela na Prutaš (2.393 m), ki se odlikuje s svojo geološko posebnostjo, z navpičnimi skladi. Z njega so tudi nepozabni razgledi na durmitorske gore in gore proti Bosni. Po sestopu smo se še enkrat zapeljali do Trse in se spustili v kanjon Sušice, ki je z novo asfaltirano cesto veliko pridobil. Vožnja do Žabljaka je minila s pogledi na kanjon Tare. Druga gora v durmitorski skupini je bila seveda Bobotov Kuk, ki je z 2.522 metri tretji najvišji črnogorski vrh. Dva višja ležita namreč v obmejnem področju Prokletij. Vremenska napoved ni bila obetavna, zato smo se na izhodišče Dobro Do odpravili zgodaj. Kljub temu nas je tik pod vrhom ujel dež, ki pa ni bistveno vplival na sestop. Razgled je bil omejen na okoliške hribe. Popoldne smo izkoristili še za obisk Črnega jezera.
Četrti dan potovanja smo se premaknili v našo »bazo« v Gusinju, ki z albansko večino in minareti daje precej eksotičen pridih. Postanki pri mostu čez Taro, sama vožnja ob in nad Taro, spoznavanje Kolašina in obisk Štavne so samo nekatere postaje na ovinkasti in ozki cesti. Obhodili smo tudi Biogradsko jezero v Narodnem parku Biogradska gora. Prvo zaščito tega pogorja iz metamorfnih kamenin je uzakonil knez, kasneje kralj, Nikola daljnega leta 1878. Narodni park nudi obilico izletov na vrhove in jezera ter prenočitvijo v številnih katunih, planinah, ki so jih nekateri spremenili v prijetne penzione s kvalitetno ponudbo. Tu je treba omeniti tudi upravljanje parkov, ki je urejeno centralno v glavnem mestu Podgorica. Povsod pobirajo vstopnino, ki je običajno 3 € na dan, letos so jo začeli pobirati tudi v dolini Grbaje v Prokletijah, le da je nižja, 1 €. Pobirajo jo v informativnih centrih in parkovni čuvaji-rangerji na najbolj obleganih parkovnih točkah.
Prvotno je bila za peti dan predvidena tura v slikovito dolino Ropojano do albanske meje, pa nas je obmejni policaj v Gusinju prepričal, naj gremo raje v Plav in do Babinog Polja. Cesta skoraj nima več asfalta, vendar je prevozna še naprej do planine Bajrović (1700 m). Od tu je uro in pol do lepega Hridskega jezera (1970 m).  Vreme je bilo primerno, zato nas je zamikal še vzpon na vrh Hridski krš (2353 m) na obmejni gori Bogićevica. Na zemljevidu Prokletij v merilu 1:50.000 je steza označena kot markirana, vendar markacij seveda ni, je pa steza dobro sledljiva. Takih »markiranih« poti je na sicer kvalitetnem zemljevidu, ki obsega Prokletije v Črni gori, Albaniji in Kosovu, kar nekaj. Za razliko od najvišjih gora Prokletij, ki so apnenčaste, tu prevladuje granit in gnajs, zaradi nepropustnosti tal je veliko potokov, gozdna meja pa sega preko 2000 metrov. Z vrha je lep razgled, zlasti na tromejo in Vzhodne Prokletije.
Zadnji izlet v Prokletijah smo naredili iz doline Grbaje na Popadijo na albanski meji. Kombi smo parkirali ob »eko« gostinskem lokalu,  se povzpeli po tovorniški poti do Valušnice (1879 m), ki se odlikuje po čudovitem razgledu na skalnati zid Karanfilov ter ostale Prokletije. Seveda je treba nadaljevati pot po grebenu na Talijanko (2057 m) z razgledi na dolino proti albanskemu Vermoshu. Morda bo že prihodnje leto v celoti asfaltirana cesta čez mejni prehod Grnčar do Skadra, ki bo skrajšala pot do Podgorice. Po sestopu v Gusinju smo pospravili stvari v kombi in se odpeljeli do znanih katunov v Štavni (1700 m), ki je izhodišče za vse tri komovske vrhove. Lesene koče, ki so komfortne opremljene, jedilnica in prijetno osebje pripomorejo, da  bi skupine tu  lahko ostale nekaj dni. Mi smo imeli le dan časa, ki smo ga izkoristili za že poznan vzpon na Kom Vasojevički (2460 m). Vrh je najbolj obiskan in od daleč izgleda težko dostopen. Ko se mu približaš, pa pokaže šibke točke. Razgled pa je čez vse, od Šar planine, Kopaonika, Maglića do Rumije in Orjena. Da ne govorim o Prokletijah, Durmitorju, Sinjajevini in Kučki krajini. Še isti dan smo si ogledali samostan Morača in prespali ob Skaderskem jezeru v Virpazarju.
Predzadnji dan smo se zapeljali na jadransko obalo in v Cetinje, ki še kaže nekdanjo veličino. Obvezen je bil še ogled  Njegoševega mavzoleja in Boke Kotorske, nočitev v Igalu, zadnji dan pa je sledila še vožnja mimo Dubrovnika do Slovenije.

Janez Pretnar
3. september 2016