Treking po Pirenejih, Visoka pot Pirenejev – julij 2016

Končno! Od prvega trekinga po Korziki so se Pireneji počasi tenstali v moji glavi. Vse do letošnjega julija, ko se je ta težko pričakovani treking po Pirenejih končno zgodil in sem v najboljši družbi preživela enega lepših tednov tega poletja.Nabrala se nas je lepa ekipa – 11 udeležencev z mano vred, dvanajstega (vodnika) pa smo pričakali v Lourdes-u naslednjega dne. Predhodno smo se zbrali na predstavitvi predavanja, kjer smo se pogovorili o sami težavnosti poti, potrebni opremi in vseh informacijah, ki jih potrebujemo za sproščen, varen in udoben treking. V petek zjutraj smo se zapeljali do letališča, od tu pa poleteli direktno v romarsko središče Lourdes na jugu Francije, v pokrajini Hautes – Pyrenees. Nastanili smo se v prijetnem hotelu v mestu, si privoščili večerni sprehod po centru, odlično večerjo in ogled Bazilike Rožnega venca, ki jo krasi razkošni mozaik slovenskega umetnika Marka Ivana Rupnika.
Naslednjega dne se v zgodnjih jutranjih urah odpeljemo do izhodišča trekinga, majhno vasico, ki se že nahaja v Francoskem Nacionalnem parku Pireneji.
Zavežemo čevlje, nadenemo nahrbtnike, trikrat vdihnemo in že se podajamo novim dogodivščinam naproti, tokrat pod vodstvom izkušenega lokalnega vodnika Pera. Kmalu za prvim ovinkom nas pričaka veličastna polica, vklesana v steno. Ni tako strašna, kot zgleda na nekaterih fotografijah. Dolina, po kateri hodimo ta dan, je več kot idilična. Cvetje se zdi še bolj bujno kot v naših hribih, spremlja nas voda, sonce ni prenaporno za hojo in tudi sama pot se zlagoma dviguje kar omogoča lahkotno dihanje in uživanje v pokrajini.  Kljub temu nam na sedlu zastane dih. Jezero, nad katerim se pasejo konji, ob njem krave in mogočna stena Midi d’ Ossau v ozadju. Je lahko še kaj lepšega na svetu?… Nekaj nas skoči na sosednjo špico, nato pa sestop do bajte ob jezeru in zaslužen počitek. Vzdušje je enkratno in ob vsej lepoti nihče ne čuti utrujenosti. Voda v jezeru pa … enkratna za osvežitev!
Naslednji dan nadaljujemo mimo enega, drugega, tretjega jezera v novo dolino, prisluškujemo žvižganju svizcev, prečkamo reko in obidemo planšarijo z ovcami, nato pa se po ozki dolini vzpenjamo proti novemu prelazu. Tik pod vrhom še eno jezero, ki pa ga ne moremo izputiti kar tako. Kopanje, malica, uživanje, počitek. Voda je kristalno čista in mrzla, vendar za mnoge to ne predstavlja večjih ovir. Tik nad jezerom nas čaka krajši ‘kamniti slap’, nato krajše prečenje snega in že smo na prelazu. Pod nami pa… že nova jezera, novi razgledi in koča. Sledi krajši skok na južno špico, nato pa sestop mimo jezer in južne stene Midi d’ Ossou-ja do planinske koče. Popoldne mine ob klepetanju, kopanju in uživanju lepot, ki nas obdajajo.
Tretji dan trekinga naj bi bil eden bolj napornih. Vstanemo zelo zgodaj in se spustimo mimo planšarije z več kot 400 ovcami, ki mladega domačina oskrbujejo z mlekom. Nekaj mleka gre direktno v planinsko kočo (iz njega smo prejšnji večer tudi okusili slastno mlečno sladico), drugo proda v dolino. Ko pridemo na cesto, se znebimo nekaterih smeti, nato pa zarinemo v nov klanec. Travnata dolina nas v počasnem vzponu pripelje do prelaza, pod katerim zagledamo ogromno jezero, mi pa krenemo po zavarovani poti do najvišje točke, iz katere se spustimo do koče, pri kateri smo planirali kosilo. Popoldne naj bi krenili dalje do naslednje koče, kar pa nam je bilo zaradi velike količine snega na poti onemogočeno. Popoldne je minilo ob igranju kart, kopanju v jezerih in sproščanju. Tu bi človek lahko preživel tudi en teden počitnic.
Večino četrtega dne preživimo na španski strani Pirenejev. Jezer in rek še vedno v izobilju, pridružijo pa se jim še borovci, ki jih do tedaj nismo videvali. Ob jezeru Respumoso si privoščimo osvežitev in okrepčilo, nato pa jo mahnemo naprej po dolini proti naši končni postaji. Ta dan je dolg, vendar še lepši kot prvi, drugi in tretji. Pod zadnjim prelazom nas čaka prečenje kar nekaj neizpostavljenih snežišč. Sneg je mehak, sled dobro uhojena, kar nam omogoča varno in hitro napredovanje. Sestop s prelaza v dolino je preizkus naše vtrajnosti in potrpežljivosti. Široka reka, ki teče po dolini, pa nas pri koči nagradi z uživaškim kopanjem.
Za pet dan je bila vremenska napoved najslabša, dež. Ker smo imeli tako lepe dni za sabo, nismo bili preveč slabe volje, če bi nas malo poškropilo. Sprememba vremena je bila očitna že zjutraj, ko so nebo prekrivali oblaki, kar pa je pomenilo zgolj bolj svežo hojo proti francosko-španski meji. Prihod na prelaz in pogled proti jugu, v Španijo, nam napove, da imamo morda še eno uro, preden nas dosežejo temni oblaki. Prečimo melišče in dosežemo drugi prelaz, kjer nas prve dežne kaplje opozorijo, da si nadenemo dežna oblačila in zavarujemo nahrbtnike. V popolni opremi se spustimo mimo fascinantne stene Vignemale do koče, ki bi lahko pomenila naše prenočišče, v primeru zelo slabega vremena. Prvi še uidejo, zadnji pa v nalivu in vetru dosežejo kočo. Razlike med njimi pa le nekaj minut. Po daljšem postanku, sušenju, kosilu in temeljitem premisleku se kljub dežju in vetru odpravimo dalje. Vzpon na naslednji prelaz ni zahteven, zato omogoča napredovanje tudi v slabšem vremenu. Od prelaza do naše koče pa je le kratek spust. Tudi vreme se počasi izboljšuje in ko dosežemo kočo se že kažejo prvi sončni žarki. Nebo se razjasni, kar trmastim omogoči še vzpon na tritisočak Petit Vignemale (3.032 m).
Zadnji dan trekinga se moramo spustiti do vasice Gavernie (UNESCO). Spust, kot vselej do tega dne, je zložen in udoben. Čokat svizec na poti se ne da motiti. Nekaj časa sledimo dolini, potem pa se vzpnemo na pobočja nad njo in jih v dolgi črti prečimo proti našemu koncu. Uživamo v pisanem cvetju, žuborečih potokih, pogledujemo nazaj, kjer kraljuje ponosna Vignemale in nestrpno pričakujemo kaj se bo pokazalo za naslednjim ovinkom. Tokrat nam nekaj pozornsti vzame cela svižčeva družina. Nadaljujemo po travnatih pobočjih in sredi dneva dosežemo cesto, ob kateri se spustimo do zadnje bajte, kjer si privoščimo zasluženo nagrado. Po počitku in osvežitvi sledi sprehod skozi vas Gavernie in zasluženo skupno kosilo. Nekateri še ne bi odšli, vendar vse lepo se enkrat konča, pravijo…