Treking v Gruziji
Treking v Gruziji

Treking v Gruziji

Svanetija ni le destinacija, je preizkušnja duha in telesa. V tem zapisu vas popeljem na treking po gruzijskem Kavkazu, kjer se prepletajo osebne zgodbe in divja narava. Srečanje s Slovenko Ano in njenim možem Matetom v Mestii odpre vrata v svet domačinov. Doživite "electronic detox", dramatično nevihto v Adishiju, prečkanje ledeniške reke na konju in bosonog vzpon na prelaz pod Tetnuldijem. Spoznajte "gorskega Picassa" v Ushguliju, preživite srečanje s kavkaški ovčarjem in začutite utrip gruzijskega večera ob chachi in polifonem petju.

To je zgodba, ki jo piše samo življenje. In Gruzija. Gruzija nikoli ne razočara, če le imaš srce na pravem mestu in jetra pripravljena na akcijo. Srečanje z “našo” Ano sredi Kavkaza, Matejeve svanske korenine in tisti nori občutek, ko te narava prežveči in izpljune boljšega človeka … To se piše samo od sebe.

Svanetija

Začelo se je že na letalu. WizzAir iz Budimpešte (ali Dunaja, kdor pač kje ujame) proti Kutaisiju. Večina ljudi spi ali bere, jaz pa sem visel na oknu. In tam je bil. Elbrus. Kralj Kavkaza. Dvigal se je nad morjem oblakov in ostalih vršacev kot bel, neusmiljen monarh. 5642 metrov ledu in spoštovanja. Ko vidiš to goro iz zraka, ti postane jasno: tam spodaj se ne gremo heca. Tam spodaj je divjina. In točno tja sem bil namenjen. Na treking v Gruziji (Treking Gruzija), ki bi moral biti le sprehod, a je postal lekcija iz ponižnosti.

Mestia. Prestolnica Svanetije. Ko sem bil tu nazadnje, je vse prekrival debel snežni plašč. Smučal sem po tistih strminah, pil kuhančka in se čudil obrambnim stolpom, ki štrlijo v nebo kot kamniti prsti. Tokrat je bilo vse zeleno. A nekaj je ostalo isto – tisti občutek domačnosti.
In koga zagledam pred gostiščem? Ano!
Občutek, ko sredi Kavkaza slišiš domačo besedo in se objameš z nekom, je neprecenljiv. "Tokrat bom jaz tvoj vodnik, ampak Lasha bo šef," se je smejala. Lasha. Svan od glave do pet. Čvrst, z nasmehom, ki skriva tisočletno zgodovino tega uporniškega ljudstva, in z roko, ki ti ob stisku skoraj zdrobi kosti. On bo najin vodnik.
Boljšega si ne bi mogel želeti.

Electronic Detox: Adijo, svet!

Prvo pravilo, ki ga zahteva Svanetija "Ugasni telefon. Tukaj signala ni, in tudi če je, ga ne rabiš." To je bil moj Electronic detox. Prvi dan je panika. Roka ti nezavedno trza proti žepu. Kaj če kdo rabi kaj nujnega? Kaj če zamudim pomemben mail? Drugi dan pozabiš, kateri datum je. Tretji dan pa ugotoviš, da si svoboden. Svanetija te prisili, da gledaš v svet, ne v zaslon.

Prvi dan hoje je bil ogrevanje. Travniki cvetja, sonce in zrak, tako čist, da te pljuča bolijo. Zvečer smo se ustavili v vasi Zhabeshi. Lasha je iz nahrbtnika potegnil plastenko. Ni bila voda. Bila je chacha. Gruzijsko žganje, ki ima verjetno 60, mogoče 70 stopinj. "Za Tetnuldi," je rekel in dvignil kozarec proti mogočni gori, ki je kraljevala nad dolino. Bela piramida Tetnuldija se je svetila v mesečini. Sedeli smo zunaj, zaviti v odeje, pili tisti ogenj in se pogovarjali o življenju. Zvezde? Stari, toliko zvezd ne vidiš nikjer. Zdi se ti, da bi jih lahko nabiral kot jabolka.

Naslednji dan: Adishi. Vas, ki izgleda, kot da so jo pozabili v srednjem veku. Kamnite hiše, blato, krave na cesti. In potem – tema. Nebo se je v minuti zaprlo. Nevihta v gorah ni hec. Ujela nas je ravno pred vasjo. Grmenje je odmevalo od sten kanjona, kot bi se gore rušile. Dež ni padal, dež nas je bičal. Tekli smo v zavetje prve hiše, premočeni do kože, a smejali smo se. Lasha je samo skomignil: "To je Svanetija. Malo te prestraši, da te potem lepše posuši." In res, v tisti stari kuhinji, ob štedilniku na drva, kjer je dišalo po kubdariju (kruh z mesom), smo se počutili varneje kot v najdražjem bunkerju.

Tretji dan je ključen. Prečkanje reke pod ledenikom Adishi. Gledal sem tisto vodo – siva, motna, dere čez kamenje in ima verjetno temperaturo, pri kateri ti v sekundi zmrzne nasmeh na obrazu. Lasha me je pogledal in s kretnjo pokazal na domačine, ki so čakali s konji: "Ne bodi heroj. Voda je močna in zahrbtna. Gremo na sedlo." Priznam, malo me je zamikalo, da bi zagazil, a pogled Lashe je bil resen. Plačali smo tistih par larijev in zlezli na konjske hrbte. Tisti občutek, ko žival stopi v deročo vodo, se opoteka med skalami, ti pa krčiš noge k sebi in upaš, da konj ve, kaj dela ... adrenalinsko, a vsaj suho.
Ko smo stopili na drugi breg, pa se je v meni nekaj premaknilo. Pogledal sem navzgor. Prelaz Chkhunderi. 2700 metrov. Travnata strmina, ki se vije proti nebu, posuta s skalami in blatom. "Jaz grem naprej bos," sem rekel in začel odvezovati vezalke.
Gojzarje sem vrgel v nahrbtnik, bose podplate pa na gruzijsko zemljo. Prvi koraki so bili previdni. Trava je bila mehka, hladna, a vmes so se skrivali ostri kamni in hladno blato. Ampak tisti občutek ... to ni bila več samo hoja. To je bila direktna povezava z naravo. Čutil sem vsako grbino, vsako spremembo temperature tal. Drugi pohodniki, zapeti v drage Gore-Tex čevlje, so me gledali kot zmešanega meniha, jaz pa sem užival v vsakem koraku. Ko sem končno stal na vrhu prelaza, na 2700 metrih, z umazanimi podplati, ter gledal mogočni ledenik Adishi nasproti sebe, sem vedel: to je tista prava svoboda. Brez gume med mano in svetom. To je Treking Gruzija v svoji najbolj pristni obliki.

Spust proti Ipraliju je dolg. Kolena trpijo. Prašno je. In potem mi Lasha pomežikne: Poznam "bližnjico." Zavili smo v goščavo in kar naenkrat – bučanje. Skrit slap, sredi gozda, ki ga večina trekerjev zgreši.
Zvečer v Ipraliju, v enem od gostišč ("guesthouse" je tu pač hiša, kjer se lepo naspiš, naješ in podružiš z domačini), se je zgodilo. Po večerji – mize so se šibile pod khachapuriji, jajčevci z orehi in solatami – je nekdo zavrtel glasbo. Domačini so vstali. In so začeli plesati. Tisti ponosni, vzravnani gruzijski ples, kjer moški lebdi nad tlemi. To so trenutki, ki jih ne moreš kupiti v agenciji.

Zadnji del poti proti Ushguliju. Hodimo po stezi, levo prepad, desno stena. In kar naenkrat, izza ovinka – lajež. Globok, basovski lajež. Kavkazki ovčar. Nagazi. To ni pes. To je medved z repom. Ovratnico ima z žeblji navzven, da ga volkovi ne zagrabijo za vrat. Stal je tam, velik kot tele, in nas meril. Lasha je mirno stopil naprej, dvignil palico (ne da bi udaril, samo za distanco) in nekaj zagrmel v svanščini. Pes se je ustavil, nas premeril, ocenil, da nismo grožnja njegovim ovcam, in se leno umaknil. Srce mi je bilo v hlačah še pol ure.

Gorski Picasso: Pridon Nizharadze

Ushguli. Najvišje ležeče stalno naselje v Evropi (pravijo oni, mi se ne kregamo). Stolpi, stolpi, stolpi. In vmes hiša, ki izgleda kot vse druge, a v njej je živel genij. Pridon Nizharadze. Pravijo mu gorski Picasso. Vstopiš v njegovo "galerijo". Sobe so polne slik. Nadrealizem, kaos, barve, obrazi, ki kričijo, in pokrajine, ki dihajo. Človek je posebnež. Malo nor, bi rekli nekateri. Njegova umetnost je kot Svanetija – divja, nerazumljiva na prvi pogled, a globoka.

Trekinga je bilo konec, a avantura še ne. Vrnitev v Mestio s kombijem imenovanim "delica" oz. deklica ("za vse") kot ji pravim jaz, je posebno doživetje. Cesta visi nad prepadom. Voznik vozi, kot da ima devet življenj, zraven kadi in telefonira. Ti pa gledaš v globino in moliš k vsem bogovom, ki jih poznaš. "Sprosti se," se je smejal Lasha "Oni poznajo vsako grbino in ovinek."

Zadnji večer v Mestii. Lasha, Ana, pridruži se nam še Mate - njen mož in jaz. Tokrat ne chacha, ampak dober gruzijski konjak. Mehak, žameten. Sedeli smo v majhnem lokalčku, kjer so domačini peli. Polifono petje. To ni glasba, to je molitev. Trije moški glasovi, ki se prepletajo v harmonijo, od katere se ti naježijo dlake. In bil sem hvaležen. Hvaležen, da sem prišel spet, da sem videl gore brez snega, a z dušo. Svanetija ti vzame energijo med hojo, a ti jo vrne stokratno v srce. Nasvidenje, Kavkaz. Še se bova srečala.

Avtor programa Tilen Fajon

Avtor: Tilen Fajon

Vodja agencije Lifetrek in strasten popotnik, ki osebno načrtuje vsako podrobnost naših programov. Vsi programi imajo zakoreninjen tako Tilnov kot Lifetrekov DNK - vedno malo dlje

Spoznajte avtorja