Konec aprila na turno smuko na Krvavec? Zakaj pa ne, ko pa ga že imamo tu pri roki. Tako sva se tudi midva z Matevžem na en tak dan, praktično zadnji možen in še smiseln, zapeljala do Rozke, priljubljenega gostišča na smučišču. Ko iz avta vlečeva opremo, pristopi gospod in nejeverno vpraša: “Oprostite, nisem od tu in ne smučam. A lahko vprašam, boste po travi smučali?” Pogledam okrog sebe in res vidim samo travo, prvi sneg pa šele nekaj deset metrov naprej.
Turna smuka na urejenem smučišču postaja kar popularna. Kot lahka vikend tura, kot rekreacija ali trening po službi, ali kot začetniško uvajanje v ta šport. Težava je lahko gneča na smučišču, ko vzpenjajoči turni smučar postane ovira za vse, ki drvijo navzdol. Temu se je moč izogniti z ranim štartom, ko je smučišče še zaprto. Ali pa poznim, potem ko se žičnice ustavijo. Sveže ratrakirana proga, lepo zglajena in mehka, je pravzaprav največ kar si želi vsak smučar. A tu smo pri naslednji težavi: globoke sledi narejene popoldan so naslednje jutro ledene zareze. Smo lahko tako brezobzirni do žičničarjev, da s svojimi zavoji izničimo njihovo delo?
No, zdaj, ob koncu sezone teh dilem ni, brez slabe vesti in brez gneče lahko uživaš na praznem smučišču …
