To je tema, o kateri se premalo govori, a je v resnici temelj vsake prave avanture. Denar. Točneje – tisti denar, ki gre direktno v roke ljudi, ki nam omogočajo, da se igramo raziskovalce. Govorim o napitninah. O bakšišu.
Nekateri ob tem zavijajo z očmi: “Saj sem že plačal agenciji!” ali pa “Zakaj bi jim dajal še zraven?” Poslušaj me dobro. Če imaš denar, da letiš na drug konec sveta, da si kupiš GORE-TEX jakno za 300 evrov in piješ pivo na letališču, potem ne bodi škrtuh, ko je treba dati nekaj evrov človeku, ki je cel teden nosil tvoje umazane gate na hrbtu. Napitnina na teh destinacijah ni “nagrada za dobro postrežbo”, kot smo vajeni v ljubljanskih kafičih. Tam je to plača. Je preživetje. In je edini način, da pokažeš spoštovanje.
Gremo po vrsti, da ti razložim, kako to funkcionira v praksi – od afriškega prahu do himalajskega snega.
Napitnine na potovanju: Zakaj tvoj evro pomeni razliko med preživetjem in životarjenjem
Najprej razčistimo eno stvar. Potovanje v dežele tretjega sveta (ja, grdo se sliši, ampak ekonomsko gledano je tako) temelji na poceni delovni sili. To je kruta resnica. Ko plačaš treking, gre velik del za dovolilnice, prevoze, hrano, hotele in agencijo. Vodniki, nosači, kuharji in vozniki pa pogosto delajo za osnovo, ki je smešno nizka. Računajo na napitnino. To je njihov “bonus”, s katerim plačajo šolnine za otroke ali popravijo streho. Če ti na koncu tedna stisnejo roko in se nasmehnejo, to ni samo vljudnost. To je upanje. In če jim v dlan stisneš pošten znesek, si naredil več za lokalno ekonomijo kot vsa mednarodna humanitarna pomoč skupaj.